Čeprav so v preteklosti antisocialno oz. disocialno motnjo (prva označba je značilna bolj za ameriški, medtem ko se je druga ustalila v evropskem prostoru)enačili s sociopatijo in psihopatijo, danes ta enačaj ne drži več povsem.
Večina pacientov z disocialno motnjo namreč ni socio- ali psihopatov, v najslabšem primeru ima le eden izmed treh pacientov z omenjeno motnjo tudi resno psihopatijo, medtem ko večina socio- in psihopatov izpolnjuje kriterije za disocialno motnjo.

In kaj sploh je disocialna motnja? Gre za motnjo, pri kateri je poudarjeno izrazito družbeno neprilagojeno vedenje, katerega ključna poteza je pomanjkanje vesti in empatije, ki se odraža v zavajanju in prevarantstvu. Značilnih je sedem značajskih potez, od katerih morajo biti pri posamezniku izpolnjene vsaj tri, da se lahko postavi ustrezna diagnoza. Med glavne poteze tako sodijo:

- Nezmožnost prilagajanja družbenim normam, zlasti zakonitemu vedenju.
- Zavajanje, kar se kaže v ponavljajočem se laganju, uporabi vzdevkov ali prevarah, v katerih se oseba okoristi na račun drugih (materialno/psihološko).
- Impulzivnost in nezmožnost načrtovanja prihodnosti.
- Razdražljivost in agresivnost, pogosti so fizični obračuni in napadi.
- Brezobzirnost do varnosti drugih.
- Vztrajna neodgovornost, ki se odraža v nekonsistentnem odnosu do dela in nespoštovanju finančnih obveznosti.
- Odsotnost obžalovanja, ki se kaže v racionalizaciji dejanj, ki prizadenejo drugo osebo.

Napovedni znaki se lahko kažejo že pri otroci
Strokovnjaki so lahko na tovrstno vedenje pozorni že pri otrocih in mladostnikih (to se kaže, na primer, pri mučenju živali, požiganju in prihajanju navzkriž z zakonom). Po besedah psihiatra Boruta Škodlarja, vodje enote za psihoterapijo na Psihiatrični kliniki Ljubljana, je pomembno, ali otrok kaže pomanjkljiv čut za trpljenje drugih.

A v tej fazi o osebnostnih motnjah še ne moremo govoriti, saj se osebnost šele oblikuje. Lahko govorimo le o znakih razvoja v določeno smer, poudarja. Načeloma se diagnozo disocialne motnje postavi le, če se omenjeno vedenje nadaljuje in razvije v odraslo dobo, se pravi po 18. letu. Eden od kazalnikov za postavitev diagnoze je tudi prestopništvo pred 15. letom.

Za motnjo boleha okoli tri odstotke celotne moške populacije (75 odstotkov vseh primerov z disocialno motnjo je moških) in en odstotek ženske. Za obolele je značilna tudi prezgodnja, običajno nasilna smrt (samomor, nesreča, uboj).

Kar od 60 do 85 odstotkov zapornikov ima podano diagnozo disocialne motnje, od tega jih je okoli petina prepoznanih kot psihopatov. Ti so tudi odgovorni za okoli polovico primerov najresnejših zločinov, vključno s polovico vseh serijskih morilcev in posiljevalcev.

Vzroki za nastanek niso povsem jasni
Tako kot pri vseh motnjah osebnosti tudi pri disocialni motnji ni mogoče enoznačno trditi, kateri dejavniki prispevajo k njenemu razvoju, zagotovo pa gre za kombinacijo bioloških in družbenih vplivov. Sami vzroki za nastanek motnje so tako še vedno precej zaviti v tančico skrivnosti.

Tudi Škodlar se strinja, da izvora bolezni ni mogoče zožiti na le eno podlago. "Oboje pa dokazano vpliva," pravi, saj so študije dvojčkov dokazale vpliv dednosti.

Pri disocialni motnji gre za nerazvitost čustvovanja in moralnega čuta. Posameznik je osredotočen na sebe in svoje potrebe ter ne zmore upoštevati čustev in trpljenja drugih.
Sam spekter čustev pa je precej zamejen (prevladujejo jeza, občutljivost na sram ali ponižanje, zavidanje, dolgočasje, prezir, navdušenje in doseganje užitka prek prevlade), pojasnjuje Škodlar.
Te osebe velikokrat potrebujejo močne dražljaje, da lahko kaj začutijo, običajno pa te dražljaje dobijo prek nasilnih ali seksualnih dejanj.
Tudi biološki znaki kažejo podrazvitost
Biološke raziskave prav tako kažejo, da je del možganov, imenovan amigdala, ki je odgovoren za učenje na preteklih napakah ter odzivanje na žalostno in prestrašeno obrazno mimiko, pri ljudeh z omenjeno motnjo manjši oz. neuretzno razvit. To bi lahko bilo povezano z značilnim pomanjkanjem empatije.

Nekateri ljudje so sicer genetsko lahko bolj nagnjeni k razvoju motnje, a to postane pomemben dejavnik le, če so izpostavljeni določenim življenjskim razmeram, kot so različne zlorabe v otroštvu, zanemarjanje, zapustitev, druženje z vrstniki, ki se vedejo antisocialno, ali življenje s staršem, ki je ali antisocialen ali alkoholik. Možnost za razvoj motnje se pojavi tudi pri ljudeh z organskimi in mehaničnimi poškodbami možganov.

Disocialna motnja, sociopatija in psihopatija – razlike in podobnosti
Antisocialna oz. disocialna motnja, sociopatija in psihopatija pogosto nastopajo kot sopomenke, tudi v strokovni literaturi. A nekateri strokovnjaki med njimi vseeno vlečejo ločnico. Med skupne poteze sociopatov in psihopatov sodijo brezbrižnost do pravic drugih, pomanjkanje krivde in obžalovanja, neupoštevanje zakonov in socialnih norm ter nagnjenost k nasilnemu vedenju in čustvenim izbruhom.

Sociopati so običajno bolj nervozni in jih je mogoče hitro sprovocirati. Pogosto so neizobraženi in živijo na družbenem robu, saj niso zmožni obdržati stalne zaposlitve. Nekateri sociopati razvijejo navezanost na določeno osebo ali skupino, čeprav do širše družbe nimajo razvitega odnosa. Če že storijo zločin, je ta običajno spontan in nestrukturiran.

Psihopati imajo lahko po drugi strani očarljive osebnosti, saj so manipulativni in hitro pridobijo zaupanje ljudi. Ker se naučijo oponašati čustva, se drugim ljudem zdijo normalni. Del težave je po Škodlarjevih besedah tudi to, da nad takšnimi osebami širša družba nima pregleda, dokler se ne zgodi nekaj hudega (primer nedavnega streljanja na Norveškem).
"Zagotovo obstajajo ljudje s takšnimi lastnostmi, pri katerih ne pride do hudih dejanj. Pri storilcih pa so običajno v ozadju doživljanje hudi krivic, zapostavljenosti, prizadetosti ali užaljenosti," razlaga.

Psihopati so pogosto izobraženi, imajo redne službe in celo družine, pred katerimi lahko uspešno skrivajo svojo resnično naravo. V primeru zločinskih dejanj pogosto izdelajo podroben načrt in tudi t. i. plan B.

Sodeč po raziskavah znanega genetika Davida Lykkena, se sociopati in psihopati razlikujejo tudi v izvoru svoje motnje. Psihopati naj bi namreč imeli fiziološko prirojeno napako oz. neustrezno razvit del možganov, ki je odgovoren za nadzor čustev in impulzov. Sociopatija je po drugi strani v večji meri rezultat otroških travm in zlorab. To se kaže tudi v omejeni zmožnosti empatije sociopatov v že omenjeni navezanosti na posameznika ali skupino.
Terapija – ali je sploh mogoča?
V stroki poteka intenzivna debata, ali je zdravljenje antisocialne motnje in drugih motenj, povezanih z njo, sploh mogoče. Po mnenju Hara naj bi v nekaterih primerih psihoterapija psihopatom celo pomagala izbrusiti njihove manipulativne veščine.

Na splošno naj bi se tovrstni pacienti slabo odzivali na zdravljenje, predvsem zaradi odsotnosti občutkov krivde, ki pri preostalih ljudeh sprožajo stiske in s tem notranjo motivacijo za začetek zdravljenja. Poenostavljeno povedano, brez občutkov obžalovanja in krivde ni občutka, da je bilo storjeno kar koli napačnega in posledično ni potrebe po spremembi.

Tako kot pri zdravljenju drugih duševnih motenj je torej tudi pri antisocialni motnji pomembno, ali je pri pacientu prisotna anksioznost. Ta namreč nakazuje zmožnost, da oseba ponotranji odnos do nekega objekta in signalizira tudi obstoj preostalih čustev. Bolj ko pri osebi narašča stopnja psihopatije, manjše so možnosti za uspešno zdravljenje, saj se hkrati manjšajo tudi anksioznost in z njo povezana nelagodje in posledična motiviranost.

Najhujši primeri primerni le za zapor
Škodlar poudarja, da je odločitev za začetek terapije odvisna od številnih dejavnikov, predvsem od resnosti motnje. "Tu obstaja spekter. Pri nekaterih je disocialnost močno izražena, spet pri drugih manj. In pri ekstremnih primerih je to zelo težko oz. nemogoče ozdraviti, saj terapiji sploh niso dostopni. Zato je v primerih kriminalnih dejanj za takšne ljudi ustreznejši zapor kot psihiatrična ustanova. Obstaja pa še vrsta individualnih razlogov, po katerih se odločamo o načinu obravnave" pojasnjuje.

Po njegovih izkušnjah je zdravljenje tovrstnih pacientov izredno težavno. "Recimo, da se zgodi neka huda stvar in ti sočustvuješ, nasproti pa ti sedi oseba, v kateri dogodek sploh ne odmeva. Sploh nista na isti ravni," razlaga in dodaja, da lahko pri osebah z lažjo obliko motnje neki tragični dogodek pusti odmev, zato je tudi lažje pristopiti k zdravljenju.
Po njegovem mnenju je pri zdravljenju treba ugotoviti, kakšen je potencial za zdravljenje, in če ga ni, ali je zelo omejen, je bolj pomembno poskrbeti za varnost ljudi okoli te osebe.