Vse to so vprašanja, s katerimi se ukvarjajo različne znanstvene discipline - od medicine, psihiatrije, nevrofiziologije pa vse do filozofije in kognitivnih znanosti. V raziskovanje drugačnih svetov so se tokrat podali psihiater in psihoterapevt s Psihiatrične klinike v Ljubljani Borut Škodlar, doktor biomedicine, biokemik, strokovnjak za politiko drog in sodelavec združenja DrogArt Mirjan Švagelj in kognitivni znanstvenik Urban Kordeš z ljubljanske pedagoške fakultete.

Izkušnja halucinacij in prividov je v zgodovini veljala za nekaj nadnaravnega, nepojasnljivega in mističnega. Zdravljenje tovrstnih stanj zavesti pa se je dogajalo v okvirih religije. Že s Hipokratom pa so se pojavili prvi namigi, da tovrstna stanja zavesti izhajajo iz naše narave. Po mračnem srednjem veku so se pojavile prve bolnišnice za paciente s spremenjenimi stanji zavesti, ki so veljali za nore. V namene zdravljenja so uporabljali mnogokrat krute metode, s pojavom razsvetljenstva pa so jih zamenjali bolj humanistični pristopi. Z napredkom znanosti se je obravnava halucinacij in blodenj iz religijskih praks docela prenesla na področje psihiatrije in nevrofiziologije.

"Vsak človek je velika grožnja. Povsod pa so sami ljudje"
Blodnje in halucinacije so temeljna stanja zavesti, ki se pojavljajo pri psihozah; tj. duševnih motnjah. Na vprašanje, kakšna je razlika med blodnjami in halucinacijami, Borut Škodlar odgovarja, da so blodnje osebna prepričanja ljudi, katerih pa okolica in splošne norme ne odobravajo. Halucinacije pa so zaznave, ki so lahko vidne, slušne, zaznave vonja in telesnih dražljajev, ki pa nimajo realne zunanje osnove oziroma realnih zunanjih dražljajev. Korenine različnih psihoz po mnenju Boruta Škodlarja večinoma segajo v rano otroštvo in adolescenco. Vzroki za duševne motnje se zgodijo mnogo prej, kot pa se pojavi psihoza v ožjem smislu. V večini primerov psihoza s svojimi akutnimi simptomi vznikne med 20. in 30. letom starosti.

Psihotične simptome pa lahko povzroči tudi uživanje mamil, ki so psihoaktivne snovi in zato vplivajo na človekovo zavedanje ter spreminjajo osebne zaznave, pojasnjuje Mirjan Švagelj. Hkrati pa mamila predstavljajo orodja za znanstveno raziskovanje človekove duševnosti. "Zavesti ne poznamo. Poznamo pa več kot 10.000 snovi, ki spreminjajo zavest. Poznamo tudi molekularna orodja in vemo, na katere receptorje v možganih se vežejo določene snovi in na kašen način vplivajo na možgansko aktivnost," še dodaja Mirjan Švagelj.

Borut Škodlar opozarja, da za nastanek psihoz obstajajo genske predispozicije in zunanji dejavniki. Pri osebi, ki ima dedno predispozicijo za nastanek psihoze, lahko že uporaba blažjega mamila (kanabis), sproži nastanek duševne motnje, ki se lahko ponavlja.
Z vprašanjem zavesti pa se ukvarja tudi kognitivna znanost. Kot pravi Urban Kordeš, sta zavest in naše doživljanje pravzaprav vse, kar zares imamo, hkrati pa nekaj, o čemer vemo zelo malo.

Martina Černe, Radio Slovenija