"Baze so razdeljene tako, da lahko kjer koli v Avstriji v petnajstih minutah odložimo urgentnega zdravnika pri pacientu," pripoveduje pilot celovškega reševalnega helikopterja Max Seidl.

V času, ko bo Slovenija s pravilnikom zahtevala, da so reševalci na podeželju v 80 odstotkih primerov v manj kot 20 minutah pri ponesrečenih, smo preverili, kako deluje najboljši in tudi eden najdražjih sistemov nujne medicinske pomoči na svetu.

"Vse opravimo sami, tudi natočimo gorivo v helikopter"
V reševalnih oporiščih Chrisophorus 11 na robu letališča v Celovcu dežura od sedme ure zjutraj do sončnega zahoda tričlanska posadka. Pilot, zdravnik in tehnik, ki v zraku pomaga pilotu in na tleh zdravniku. Ob vprašanju, kje je tehnično osebje, se pilot Max Seidl samo nasmehne. "Vse opravimo sami, tudi natočimo gorivo in vzdržujemo," doda. Že dobrih deset let v Avstriji rešujejo neke vrste zasebniki, ki delujejo ločeno od državne uprave kot del avstrijske avtomobilistične zveze OEMATC.

Povprečno vsaj trije poleti na dan
Podobnih baz je v Avstriji šestnajst, eno si delijo z nemškimi kolegi, ker bi bili v obmejnem območju nesmiselno postavljati dve ločeni. "Poleti dežuramo tam mi, pozimi pa Nemci, saj imamo mi več dela v gorah in na smučiščih," pripoveduje Seidl. Avstrijci so v času debelih krav zastavili v svetu enega najvišjih standardov reševanja. V petnajstih minutah morajo biti z urgentnim zdravnikom kjer koli pri pacientu, kar pomeni, da so v treh minutah od poziva v zraku. Nato standard z izjemo najbolj oddaljenih krajev dosežejo in so v povprečju v slabi uri pripravljeni na novo akcijo. Cena je nedvomno visoka in nekatere zvezne dežele, ki poleg zavarovalnic plačujejo reševanja, že pritiskajo na reševalce, naj oklestijo stroške.

Odločitev dispečerja: helikopter ali avtomobil
Urgentni zdravniki - večinoma anesteziologi bližnjih bolnišnic so ves dan v pripravljenosti. Dispečer se odloči, kdo bo najhitreje na kraju. Najpogosteje je to helikopter. "Načeloma lahko vzamemo enega ležečega in enega sedečega. Večinoma peljemo enega pacienta. Če bi bil to otrok, lahko vzamemo poleg tudi mamo," pripoveduje urgentni leteči zdravnik Mario Scharf, sicer anesteziolog v bližnji bolnišnici. Skupaj se jih v Celovcu zamenja približno dvajset, vsi za letečo urgentno službo izšolani internisti in anesteziologi koroških bolnišnic.

Čim prej do bolnišnice
Njihov cilj je biti prvi na kraju in prepeljati pacienta čim prej do bolnišnice. V treh minutah vzletijo, so povprečno v desetih pri pacientu in nato še v slabih desetih v bolnišnici. Povprečno so v manj kot pol ure pripravljeni na novo akcijo. Preusmerijo jih lahko tudi med vračanjem s prve, če imajo le dovolj goriva. "Glavna naloga našega reševalnega sistema je primarna oskrba, drugotna predstavlja vsega pet odstotkov," pripoveduje Scharf, ki najhuje doživlja ob poškodbah otrok. Ker je tudi sam zdravnik v bolnišnici, jih pogosto obišče dan po reševanju tudi v svoji zemeljski službi. "Obremenjujoče je, ko se stvari ne iztečejo najbolj," pove. A hkrati je to pričakovano, saj letijo po najbolj kritične bolnike.

Leteči rešilec
Večina avstrijskih helikopterjev operira z Eurocopterjem 135 oziroma po novem z Airbusovim H135. Ima vse, kar ima rešilni avtomobil, razkazuje helikopter Scharf. Vsa oprema je razdeljena tako, da si jo ob pristanku razdelita tehnik in zdravnik, ko odhitita do poškodovanega. Tudi sama notranjost je prilagojena čim boljšemu in hitrejšemu ukrepanju. Primanjkljaj plovila je, da nima električnega vitla za reševanje v gorah, kar rešujejo z vrvjo, obešeno pod trupom. Z njo spustijo tehnika in zdravnika do poškodovanega in nato z njim - visečim pod trupom letijo do ravne površine ali bolnišnice. Daljši pomenek zmoti piskanje pozivnikov in v manj kot dveh minutah je bil še od prejšnjega poleta ogret in preverjen chrisophorus 11 v zraku - na poti k motoristu, ki se je poškodoval v prometni nesreči.

Slovenska resničnost: 50 minut do skrajne točke
V Sloveniji je povprečen čas prihoda helikopterja do poškodovanega od 25 do 30 minut. "Od aktivacije, se pravi, ko dobimo klic zdravnika, se helikopter vzdigne iz ploščadi v petih minutah. Najbolj kritičen del je severovzhodna Slovenija, tam je čas prihoda od 38 do 50 minuti," pripoveduje vodja letalske policijske enote Uroš Marjetič. "To je v eno smer. Potem je na kraju skrb za ponesrečenca in nalaganje v zrakoplov in nato vrnitev, največkrat do Kliničnega centra v Ljubljani, se pravi spet ena ura letenja," pravi Marjetič.

Enakopraven dostop z dodatno bazo v Mariboru
Če bi želeli imeti po celotni državi približno primerno dosegljivost od 25 do 30 minut, bi bilo najbolj optimalno dodatno oporišče na letališču v Mariboru. "Z obstoječimi zmogljivostmi je zadeva izvedljiva, tudi z obstoječo floto policije kot nacionalnega operaterja helikopterske nujne medicinske pomoči, je ta zadeva izvedljiva," pravi Marjetič.

Dvig helikopterja šele po prihodu "zemeljskega zdravnika"
Statistika kaže, da avstrijski helikopterji letijo veliko pogosteje kot slovenski. Vzrok sta večja pokritost in način alarmiranja. "Na to nimamo vpliva, to je stvar medicinske ekipe," pravijo v letalski enoti policije. Aktiviranje helikopterja je v pristojnosti zdravnika iz helikopterske nujne medicinske pomoči na Brniku. "V njegovi presoji je, ali je intervencija potrebna oziroma ali je helikopter tukaj optimalno sredstvo za posamezen primer. Je pa mogoče tukaj malo rezerve, da na kraju zdravnik odloča in se posvetuje z zdravnikom na Brniku," pravi Marjetič. Če so v Avstriji leteči reševalci pogosto prvi na kraju nesreče, pri nas to sploh ni cilj.