Situacija se je po prvem valu epidemije za laboratorije še zaostrila, pove predstojnik Inštituta za mikrobiologijo v Ljubljani dr. Miroslav Petrovec.

Dr. Petrovec, ta teden je minister za zdravje Tomaž Gantar nakazal, da še imamo nekaj rezerve na področju opravljenih testiranj, da je zgornja meja približno 4000. Sami ste v preteklosti pogosto opozarjali, da ste na zgornji meji zmogljivosti, kako odgovarjate potem na te precej visoke številke in kje boste našli rezerve za napovedano število testiranj?

Najverjetneje je s to številko mislil na to, do kod načrtujemo, da bomo kapacitete lahko povečali. Število 4000 se nanaša na celotno število testiranj po Sloveniji na dan. Menim, da bi na našem inštitutu lahko dosegli polovico načrtovane kvote, polovico pa bi lahko opravili v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano, ko bomo do konca izvedli kadrovske okrepitve, nekatere posodobitve in dobavo opreme za izvajanje teh testov.

Kako blizu ste temu? Boste v ta namen tudi na novo zaposlovali?

Gotovo to pomeni nove zaposlitve ljudi, ki se bodo ukvarjali izključno z diagnostiko tega virusa. To naj bi se zgodilo v prihodnjih treh tednih.

Kaj pa tolikšno število testiranj pomeni za ugotavljanje drugih bolezni, nemara življenje ogrožajočih stanj? Pomislimo samo na meningokokno sepso, ki zahteva takojšnje rezultate testiranj … Boste druga testiranja še vedno zagotavljali pravočasno, če se dobršen del kadra preusmerja na testiranje novega koronavirusa v tako imenovana dežurstva za covid in turnuse za covid?

Zagotovo. Res je, da se je položaj po prvem valu epidemije za laboratorije še zaostril, ker se je število testiranj na covid povečalo, tudi na račun potovanj, samoplačniških testiranj, testiranj športnikov … ob čemer se je vrnila še vsa preostala rutina. Po novem imamo dve dežurni mesti: zdravnika, ki se ukvarja le s covidom, in zdravnika, ki se ukvarja z vsemi preostalimi stvarmi, in to vse dni v tednu. Zdaj imamo na inštitutu za 150 odstotkov več vzorcev od kadar koli doslej doseženih rekordov. Če smo imeli prej – za ilustracijo – 1500 vzorcev na dan, jih imamo danes 3500. To je izjemna obremenitev tako za ljudi, ki delajo fizično z vzorci, kot za zdravnike, ki vse te izvide sproščajo, pregledujejo in konzultirajo s kliniko. Smo na robu z močmi, in to stežka zagotavljamo, a za zdaj res pazimo, da ne trpi preostala diagnostika. Pri tem ne pričakujem nobenih težav. Izvedli smo nekaj novih organizacijskih prijemov, poskušamo se prilagajati tudi s tehnologijo, največ pa bi nam prinesla digitalizacija celotnega procesa, da bi se torej naročila preoblikovala v elektronska. Tako pa je precej dela še vedno ročnega. V tem vidim največjo šibko točko, ki je rešljiva, a vprašanje, v kolikšnem času. Prej kot v mesecu ali dveh za vse naročnike, ki nam na testiranje pošiljajo vzorce za covid, ne.

Kaj pa to pomeni za čakanje na rezultate? Tudi tukaj lahko nastaja ozko grlo pri nadaljnji diagnozi.

Pri preiskavah, ki niso vezane na covid, čakalnih vrst ni in se sproščajo normalno. Pri covidu pa je odvisno od časa, kdaj vzorci prihajajo v laboratorij. Ker nekatere prinašajo iz oddaljenih krajev, se lahko zgodi, da jih dobimo le enkrat na dan, in to pozno popoldne ali zvečer. Takrat nastane zastoj, in ta teden se je, denimo, prvič zgodilo, da v istem dnevu nismo zmogli obdelati vseh vzorcev, ki so nam jih poslali. To se je začelo z večanjem števila primerov prejšnji teden. Še vedno se trudimo, da bi bili rezultati na voljo v 24 urah po sprejemu vzorca. Prejšnji teden sem obiskal laboratorij v Italiji, kjer je standardni čas do izvida 24 ur, enako velja za bolnišnico Charité v Berlinu, kjer je čas do izvida prav tako 24 ur, ob povečanju števila vzorcev pa se lahko podaljša na štiri dni. Tudi pri nas lahko vsakršen izbruh, kot je bil na primer v Pivki, poveča obremenitev za nekaj sto vzorcev; vsak izbruh v domovih za ostarele prav tako pomeni nekaj novih sto vzorcev. Takšne obremenitve so nepredvidljive, zelo velike, zahtevajo skrbno načrtovanje dobave reagentov in razporejanja ljudi. Velikokrat se zgodi, da moramo ekipo okrepiti čez dan, saj osnovna ekipa zaradi povečanega števila vzorcev ne bi mogla opraviti dela sama do predvidene ure.

Dodatno skrb predstavljajo urgentni bolniki, ki zahtevajo takojšnjo pomoč, pri tem pa se zatakne prav pri čakanju na izvide hitrih testov na covid. Kot vemo, je njihovo število zelo omejeno. Kolikšna je njihova razpoložljivost ta hip in kakšno dobavo in zaloge načrtujete v prihodnjih mesecih?

Najbolj nas skrbijo urgentni in hudo bolni bolniki, ki so sprejeti v bolnišnico. Žal je število teh testov omejeno na približno 250 na 14 dni, kar pomeni, da lahko na dan naredimo približno 30 takšnih molekularnih testov ali celo manj. Res se trudimo, da teste, ki so končani v približno uri in 15 minutah, dobijo tisti, ki so v smrtni nevarnosti oziroma ki so sprejeti na intenzivno enoto. Napovedi za njihovo dobavljivost so sicer nekoliko boljše z oktobrom, bojim pa se, da kljub temu njihova količina ne bo tolikšna, kot bi jo potrebovali. Upam pa, da se bo s kadrovsko okrepitvijo ekipe in novo tehnologijo prepustnost standardnih testov vrnila na stare številke, kar pomeni, da je bilo treba na izvid čakati od štiri do šest ur, morda osem ur, kar je še sprejemljivo. K temu bo morda pripomogla nočna služba, ki po nočnem procesiranju izvide sprošča zgodaj zjutraj.

Na trgu je na voljo tudi kar precej komercialnih hitrih testov, ki podobno kot testi za nosečnost posamezniku lahko dajo določene rezultate o okužbi s covidom 19. So se izkazali za dovolj učinkovite, da bi jih lahko priporočili ljudem?

Ravno sem se vrnil s sestanka na pristojnem ministrstvu, kjer smo razpravljali o uporabi teh testov. Resne ocene o njihovi uporabnosti ni nikjer na svetu. Kolikor poznamo format tega testa od prej in za druge povzročitelje, lahko trdim, da je test nekoliko manj občutljiv. To pomeni, da lahko izda lažno negativen rezultat. Lahko pa je tudi relativno zanesljiv, če ga testiramo na pravi populaciji, na pravih bolnikih. Če gre za bolnika, ki je akutno zbolel in kaže simptome, bi lahko morda z njim odkrili približno 80 ali po najslabši oceni približno 60 odstotkov okuženih. Vedeti pa je treba, da ima lahko človek, ki je na začetku bolezni, le majhno količino virusa, že naslednji dan pa se ta izjemno poveča. Zato smo skrajno previdni, kako bomo definirali uporabo teh testov. Sami izkušenj za zdaj nimamo, nekaj bolnišnic naj bi tak format testa ocenilo kot sprejemljiv, sam pa čakam na podatke večjih študij. Prva je italijanska in druga nemška, v okviru katerih so testirali nekaj različnih testov in podali primernost in oceno za določene skupine bolnikov.

Kdaj naj bi bili rezultati študij na voljo?

Mislim, da v nekaj tednih.

Zakaj se pri nas bris še vedno jemlje iz nosnega dela žrela, in ne iz ustnega, kot to počnejo ponekod v tujini?

Odgovor je preprost: po študijah, ki so bile narejene doslej, je najzanesljivejši vzorec iz nosnega dela žrela, precej dobro se je izkazala tudi slina ali bris ustnega dela žrela, a so v večini študij dokazali, da so nekaj okuženih pri tem vendarle izgubili, se pravi, da vsi v tem delu žrela nimajo virusa. Boljše je bilo, če so jemali kombiniran bris, bris ustnega in nosnega dela žrela, to je bilo najučinkovitejše. Nekoliko več si obetamo od predvidenih novih testov, ki bodo testirali slino, a prepričljivih rezultatov za to še ni.

Če je test z brisom pozitiven, potem smo skoraj zagotovo okuženi z novim koronavirusom, če pa je negativen …?

Ta hip ocene ne bi mogel podati, načeloma se s temi testi postavljajo začasne diagnoze. Proizvajalci testov se dobro zavarujejo, kdor prebere navodila, ve, da negativen test še ne pomeni, da bolnik te bolezni nima, če pa je test pozitiven, je treba okužbo potrditi z zanesljivejšo metodo. Je pa res, da se po hitrosti z njimi ne da primerjati ničesar drugega, kar imamo ta hip.

A vendarle … o kakšni stopnji specifičnosti in zanesljivosti govorimo?

Zelo težko rečem. Po nekaterih raziskavah, ki smo jih delali za gripo, so bile številke pri specifičnosti, torej možnosti, da bi test dal lažno pozitivne rezultate, kar dobre, tudi nad 95, celo 98 odstotki, pri nekaterih celo 100 odstotkov. Pri občutljivosti pa niso bile dobre, vsaj ne za gripo. Po študiji, ki smo jo naredili in je bila objavljena kot diplomsko delo, je bila občutljivost za gripo pri otrocih 60-odstotna, pri odraslih pa samo 30-odstotna. Tudi po nekaterih predčasnih rezultatih za covid 19 je pri določenih testih povezava z brisi zelo slaba, včasih tudi pod 50 odstotki. Zato je zelo pomembno, da se vsak test in posameznega proizvajalca posebej oceni, ker pa jih je toliko, je v Sloveniji to zelo težko izvesti, saj ob čezmerni količini testiranj že redno diagnostiko komaj obdelujemo.

Če prav razumem, so lahko testi brisov žrela in nosu tudi v polovici primerov lažno negativni?

Tudi lahko. Predvsem je treba upoštevati, v kateri stopnji testiramo bolnika. Nekateri bi si želeli, da bi s takim testom iskali tudi nesimptomatske bolnike, a po mojem vedenju zdaj prav noben test ni registriran za takšne namene. Kaj takega je zelo težko narediti, potrebno bi bilo natančno načrtovano večkratno testiranje, vse skupaj pa je odvisno tudi od cene. Cene takšnih testov bi morale biti občutno nižje, če bi hoteli govoriti o smiselnosti takšne uporabe.

Se je pri vas v tem času kateri od zaposlenih, ki testira ljudi, že okužil z novim koronavirusom?

Ne, doslej se ni okužil nihče od zaposlenih, in to ne pri delu ne v zasebnem življenju. Če bi se nam to zgodilo, bi se resno ustrašili, kako bomo zagotavljali diagnostiko še naprej. Če najdemo okuženega, bi morali ob tem v karanteno poslati precej ljudi, izpad dela pa bi bil tako velik, da bi ga bilo nemogoče nadomestiti.

Ustaviva se še pri nedavnem primeru Maribora, kjer se je ob stiku z okuženim bolnikom okužilo 11 strokovnih delavcev. Kako je to mogoče, ko pa vemo, da medicinsko osebje najbrž zelo dobro pozna vse ključne ukrepe za preprečevanje širjenja okužb.

Konkretnega primera ne poznam in ga zato težko komentiram. Smo pa v Sloveniji že opazili kar nekaj primerov oziroma izbruhov med zdravstvenimi delavci. Zakaj se je to zgodilo? Verjamem, da se zna po šestih mesecih večina zdravstvenega osebja ustrezno varovati, težava pa je, da smo tudi zdravstveni sodelavci samo ljudje in moramo sneti masko, ko gremo s kom na malico ali s kom popijemo kavo, in če smo pri tem nepozorni in ne upoštevamo popolnoma enakih navodil kot ob stiku z bolnikom, lahko okužbo nehote prenesemo na preostale sodelavce. To je po mojem mnenju največkrat vzrok takšnih večjih izbruhov.

Kako sami gledate na nekaj prihodnjih mesecev?

Zelo sem zaskrbljen. Na diagnostiki respiratornih virusov delam že 11 let in v mesecih, ki so za nami, predvsem pa v tem mesecu, še nikoli nisem videl, da bi bil kakšen izbruh bolezni tako silovit in neobvladljiv, kot je zdaj. Resno me skrbi, kaj se bo zgodilo, ko se bomo zaradi hladnejših temperatur še več zadrževali v zaprtih prostorih skupaj z drugimi ljudmi. Že zdaj svoje učinke kaže začetek šolskega leta, svoje bo dodalo še novo študijsko leto. Ljudje na ulicah ne vzdržujejo varnostne razdalje, da o lokalih sploh ne govorimo. Tudi če so na odprtem, nam nič ne pomaga, če sedimo preblizu. Zdaj poleg covida sicer opažamo izključno le še rinoviruse, ki pa so največkrat okužba majhnih otrok, ki te viruse raznesejo med seboj in na starše. To je tisto veliko breme, ki smo se ga vsi bali, a je prehlad ena od človekovih najpogostejših bolezni. Žal covid pri zdravih mladih ljudeh ravno tako pogosto poteka kot prehlad in v tem primeru smo obsojeni na to, da bomo med ljudmi morali najti tiste, ki imajo covid, preostale, ki ga nimajo, pa čim prej sproščati na delo.