Minister za zdravje Dorijan Marušič bi v sklopu varčevalnih ukrepov skrajšal tudi dopuste zdravnikov. Najdaljši dopust v kliničnem centru je bil 67 dni, več kot 55 dni so ga lani odobrili 115 zdravnikom. Če bi ga izkoristili, bi bili odsotni skoraj 3 mesece. Kolektivna pogodba omejuje dopuste na maksimalno 55 dni, pove Konrad Kuštrin (Fides), kar pomeni, da vse, kar je več od tega, so nezakonito odobreni dopusti. Tudi minister meni, da daljši dopust od 55 dni ni dopusten, je v oddaji Dosje prikazala Breda Štivan Bonča.

Tako veliko dopustniških dni ni upravičenih
Največ dodatnega dopusta imajo sicer radiologi, ki ves dan delajo ob virih sevanja - do 18 delovnih dni. Radiologi delajo le 36 dni na teden, dobrih 7 ur na dan. Direktor ptujske bolnišnice Robert Čeh meni, da ob moderni tehnologiji, ki je bolje zaščitena, nekateri delavci v zdravstvu niso več upravičeni do tolikšnega števila dopustniških dni. Podobno prakso imajo tudi v drugih državah.

Medtem direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Samo Fakin poudarja, da bi morali biti dopusti fiksirani na 35 dni, saj zdaj prihaja do razlik. Povprečen zdravnik je odsoten 45 dni in več, povprečna medicinska sestra pa ima 30 dni dopusta. Gre za 15 dni razlike, vprašanje je, kaj v tem času dela medicinska sestra, ki je seveda plačana.

Pri cenah zdravil gre za računico farmacevtov
Seznam prednostnih nalog bi minister moral nadaljevati z varčevanjem pri zdravilih in zdravstvenem materialu. Zarezal je sicer pri farmacevtih s pravilniki in 20 milijonov evrov so mu, kot pravi, podarili z nasmehom.

Vendar pa ministrstvo in zavarovalnica nimata celovitega nadzora nad cenami zdravil. Isto zdravilo, na primer za redčenje krvi, v kliničnem centru v Ljubljani stane še enkrat več kot v bolnišnici v Slovenj Gradcu. V lekarnah na recept izdajo za 6,3 milijona zdravil za redčenje krvi, in če bi ceno vseh prepolovili kot v Slovenj Gradcu, bi prihranili dobre 3 milijone evrov.
"Nadzora zanesljivo v slovenskem zdravstvenem sistemu ni dovolj, nimamo tudi dovolj usposobljenega kadra," trdi Marušič.

Na Uradu za varstvo konkurence pa so odkrili več takšnih primerov. Nižje cene zdravila v bolnišnici so čista računica farmacevtov, tako si namreč zagotovijo nove uporabnike. "Želijo, da bolnišnice poredpisujejo eno zdravilo in za to jim dajo boljše pogoje, ker je 90-odstotna verjetnost, da bo bolniku, ko bo odpuščen iz bolnišnice, osebni zdravnik iz previdnosti predpisal isto zdravilo. Gre za pridobivanje kupcev," pojasnjuje Jani Soršak, nekdanji vodja Urada za varstvo konkurence.

Določeni ponudniki imajo prednost
Na račun bolnikov in slabega nadzora dobro zaslužijo tudi dobavitelji medicinskega obrabnega materiala. Opornica, ki se vstavi v žilo, na primer v Sloveniji stane 1.790 evrov, v Avstriji pa pol manj. Minister Marušič pravi, da se zaveda, da bi na tem področju lahko znižali cene vgradnih materialov. Vendar se izkaže, da so javni razpisi pogosto dražja rešitev. Soršak namreč pojasnjuje, da se po poti javnega razpisa v povprečju kupuje 30 odstotkov dražje storitve in blago. "To je cena preglednosti," dodaja.

Nekateri zdravniki svojega premoženja niso hoteli prijaviti komisiji za preprečevanje korupcije, to je namreč pogoj za sodelovanje pri obliki javnih razpisov. V javnih razpisih nekateri zdravniki zahtevajo določeno zdravilo v določenih odmerkih - to pomeni določenega ponudnika. "Sumim, da so določeni dobavitelji preferirani, po naših izkušnjah 90 odstotkov navzgor in dokler ne bo kdo obsojen zaradi korupcije, ker je pomagal na razpisih, ko pa bodo taki primeri, bodo tudi ponudniki bolj previdni," meni Soršak.

Za zdravstvo smo lani iz obveznega zavarovanja porabili 2,46 milijarde evrov, 400 milijonov za dopolnilna zavarovanja in še 350 milijonov iz lastnih žepov. Veliko - na eni strani razsipnost, na drugi stiske bolnikov.