To je ob robu okrogle mize o varni rabi zdravil ob 10. obletnici Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke v pogovoru za MMC dejal predsednik Slovenskega farmacevtskega društva Matjaž Tuš, ki je prepričan, da je za varno rabo zdravil ključen odprt in pošten odnos med zdravnikom in pacientom, saj prepogosto ta v ordinaciji kima, doma pa jemlje zdravila "po svoje" ali pa sploh ne.

"Področje regulacije zdravil je eno najbolje urejenih področij v Sloveniji, saj agencija s svojo vlogo omogoča nemoteno oskrbo v skladu z najvišjimi standardi na svetu," je uvodoma na okrogli mizi poudarila ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Slovenija je med prvimi petimi državami v Evropi, kjer se vzpostavlja nacionalni informacijski sistem za zagotavljanje avtentičnosti in varnosti zdravil, so poudarili na okrogli mizi. Začel naj bi veljati februarja 2019, sledljiva pa bo vsaka posamezna škatlica zdravil, ki bo dokumentirana v elektronskem sistemu.

Po besedah Tuša že zdaj nevarnost, da bi se ponarejena zdravila znašla na slovenskem trgu, ni bila velika, saj gre za majhen, zgolj dvomilijonski trg, ki ni preveč zanimiv za ponarejevalce. Na vprašanje, od kod novodobni strah pred cepivi, pa je odvrnil, da je glavni krivec splet oz. stric Google.

Več v intervjuju spodaj.

Javna agencija RS za zdravila praznuje 10. obletnico. Katera so tista najbolj pereča področja, ki se jim morajo še posvetiti?
Mislim, da mora agencija ohraniti vlogo skrbnika javnega interesa na področju zdravil in medicinskih pripomočkov, in če bo tej vlogi sledila kot v preteklem desetletju, je njeno poslanstvo izpolnjeno. Napovedujejo se spremembe na področju kliničnih študij zdravil, nova zakonodaja na področju regulative medicinskih pripomočkov in novi evropski sistem sledljivosti zdravil, ki vključuje tako farmacevtsko industrijo, trgovce na debelo kot lekarne. Sistem bo predstavljal dodatni varnostni element, ki bo preprečeval pojavljanje ponaredkov.

Kako velika težava so v Sloveniji ponarejena zdravila?
Slovenija je trg, ki je zaradi svoje majhnosti razmeroma varen. Ne poznam primera, da bi v zadnjih letih kakšno ponarejeno zdravilo prišlo v sistem. Gre za dvomilijonski trg, dobavitelji in strokovnjaki se med seboj poznamo, gre za preverjeno tako domačo kot tujo industrijo, neznanih igralcev na trgu pri nas ni. Prepreka za ponarejevalce je tudi jezikovna, saj smo premajhen trg, da bi se jim splačalo potruditi, gotovo bodo prej merili na kakšno Nemčijo ali Italijo.

Na kaj ljudje premalo pazijo pri jemanju zdravil?
Za zdravilo si je treba vzeti čas, sploh ko neko zdravilo bolnik prejme čisto prvič. Ko kupujemo avtomobil, naštudiramo čisto vse tehnične specifikacije, če jih razumemo ali pa ne, primerjamo cene in modele, gledamo različne teste, se posvetujemo. Ko gre za naše zdravje, pa se večina ljudi s tem ne obremenjuje, tablete, ki jih dobijo, jedo po navodilih, in to je to. Manjši del ljudi bo sicer dejansko prebral navodila, kar bi sicer morali storiti vsi, in se bodo osredotočili na nezaželene učinke zdravila, popolnoma pa bodo pozabili na koristi.

Mislim, da je najpomembnejši odprt in pošten odnos med zdravnikom, farmacevtom in bolnikom. Pogosto se dogaja, da nekdo samo kima, ko mu zdravnik svetuje in predpiše zdravilo, ko mu farmacevt pojasni pravilno uporabo, doma pa nato zdravilo ostane v škatlici in ga ne vzame ali pa ga uporablja malo po svoje. Pomembna je odkritost, pacient se ne bi smel bati obsojanja in bi moral zdravniku povedati neposredno, ali bo neko zdravilo jemal ali ne. Gre za partnerski odnos, zdravnik ne more nikoli reči, tako boste delali, lahko samo svetuje.

Posebna kategorija so starejši ljudje z vsemi svojimi dodatnimi križi in težavami …
Starejši so posebna kategorija, saj se jih lotevajo številne bolezni, kar pomeni, da morajo jemati veliko zdravil. Potem so tu lahko še kakšni prvi znaki demence in takšen bolnik je lahko hitro pred veliko težavo, kako to množico zdravil pravilno in varno jemati. Za starejše je najpomembneje, da poskušajo čim dlje ohranjati vitalnost, tako telesno kot miselno. Ob kakršnem koli dvomu o zdravilih pa naj brez sramu vprašajo. Lekarniški farmacevti so najlažje dostopni zdravstveni delavci, tega ni v nobenem drugem poklicu, saj do odvetnika ali arhitekta ne boste prišli neposredno s ceste, ne da bi se naročili.

Se še vedno preveč množično uporabljajo antibiotiki, ki s tem izgubljajo učinkovitost?
Treba je razmisliti o racionalni rabi protimikrobnih zdravil. Slovensko farmacevtsko društvo si je precej prizadevalo za izobraževanje in ozaveščanje tako farmacevtov kot tudi uporabnikov. Vsako leto ob dnevu slovenskih lekarn pripravimo knjižico, ki je namenjena uporabnikom zdravil. Takšno knjižico smo pripravili tudi o pravilni rabi antibiotikov in je na voljo v vseh lekarnah.

Potrebni so tako sistemski ukrepi kot ukrepi stroke, a to ni dovolj, saj brez ozaveščenega uporabnika, ki sledi navodilom in se zaveda pomena pravilne in varne rabe antibiotičnih in drugih zdravil, nismo storili veliko. Pozitivne premike že opažamo, saj uporaba antibiotikov upada, zdravniki jih predpisujejo le še, ko je to res potrebno.

Lahko rečeva, da so se ljudje naučili pravilno jemati antibiotike?
Reciva, da se učijo, ker proces še ni končan. Zdi se mi, da je pozitivnih premikov veliko, saj ni več tako samoumevno, da lahko z antibiotiki pozdravimo kakršno koli okužbo. Ljudje se tega zavedajo in tako bolj sledijo navodilom farmacevta, si neporabljenih antibiotikov ne delijo več toliko med seboj in ne jedo neporabljenih tablet od prejšnje bolezni na lastno pest. Tako je pogosto marsikdo preventivno vzel antibiotike, ko se ga je nekaj 'lotevalo', a tega škodljivega početja je vse manj.

Zdi se, da zdravilom ljudje bolj zaupajo kot cepivom. Od kod izvira novodobni strah pred cepivi, ki načenja precepljenost populacije in omogoča vrnitev bolezni, kot so ošpice?
Stric Google oz. splet je tisti, zaradi katerega so številne informacije lažje dostopne, a laični uporabniki spleta težko presodijo, katera informacija je verodostojna in preverjena. Na spletu je prava poplava napačno interpretiranih informacij, ki strašijo starše. Takšne dezinformacije ali polresnice gotovo sprožajo tudi določene interesne skupine. Sporočila o nevarnosti cepljenja so zelo bombastična in udarna, ljudje pa smo po naravi takšni, da radi prisluhnemo pompoznim zgodbam in določen delež ljudi tem informacijam verjame.

Seveda si vsak želi najboljše za svojega otroka in res je, da čisto nobeno zdravilo ni 100-odstotno varno, niti cepiva, a ko pretehtamo tveganja, po mojem osebnem mnenju prevlada odločitev za cepljenje. Jaz sem svoje otroke cepil. Če zaupaš nasvetu pediatra in farmacevta v lekarni takrat, ko je otrok najbolj bolan, zakaj jim potem ne bi zaupal tudi, ko je otrok zdrav, ko svetujejo cepljenja, s katerimi lahko preprečimo številne bolezni?

So veliki farmacevtski monopolisti krivi, da revnejše države ali t. i. tretji svet nima dostopa do zdravil?
Gre za identično vprašanje, kot kadar govorimo o hrani. V razvitem svetu zavržemo kar tretjino pridelane hrane, na drugi strani pa imamo lačne v revnejših državah. Pri zdravilih je enako kot pri vseh drugih dobrinah, in sicer imamo inovativna zdravila, ki imajo patentno zaščito, ko ta pade, pa se pojavijo cenejši generiki. Tretji svet ima potem dostop do teh zdravil, na farmacevtskem trgu pa je toliko različnih igralcev in konkurence, da so špekulacije o lobijih, ki omejujejo dostop, povsem mimo.

Patentna zaščita kot nagrada izumitelju pa je seveda ključna za razvoj …
Seveda. Ko sem še hodil na fakulteto, smo govorili o nekaj 100 milijonih, ki jih je treba vložiti v razvoj nekega zdravila. Ob koncu študija smo že bili pri od 400 do 500 milijonih, zdaj pa se pogovarjajo že o milijardnih vložkih. Ta sredstva se morajo nekako vrniti, če nočemo, da se razvoj ustavi. Po padcu patenta pa tako ali tako zdravilo postane javno dobro in ga lahko vsak, ki ima znanje in pogoje, proizvaja kot generično zdravilo.