Naj bo napaka oziroma poškodba prirojena ali pridobljena, zaradi nje ljudje dostikrat trpijo in imajo težave s samozavestjo, razlaga plastični kirurg Franc Planinšek. In on je eden tistih, ki tem ljudem spet pomagajo pridobiti samozavest - s skalpelom. Franc Planinšek je sicer precej bolj kot rekonstruktivni znan kot estetski kirurg, toda izhodišče našega pogovora je bila rekonstruktivna kirurgija, torej tista kirurgija, ki odpravlja napake narave in nesreč.

Vi ste plastični kirurg, ljudje pa ob omembi plastične kirurgije najprej pomislijo na estetsko kirurgijo, ki je le en del plastične kirurgije. Bi lahko razložili, kaj plastična kirurgija sploh zajema?
Naslov specializacije, ki se pridobi, je specialist plastične rekonstruktivne in estetske kirurgije. Estetska kirurgija je torej le del plastične kirurgije, ljudje pa zmotno mislijo, da je estetski kirurg vsak, ki pri pacientu nekaj spremeni na estetski način. Plastični kirurgi ne operirajo le zunanjih delov telesa, včasih pa nas pokličejo tudi, da operiramo dele, ki niso izpostavljeni očem. Operiramo, denimo, aseptično nekrozo kolka, ko s prenosom ožiljenega dela kosti preprečimo, da bi pacient dobil protezo. Večji del rekonstruktivnih manevrov, ki jih izvaja plastični kirurg, je vezanih na mikroskop, in od tod ta posebnost tega področja, saj gre za mikrokirurško vedo.

Znani ste kot estetski kirurg, ukvarjate pa se tudi z rekonstruktivno kirurgijo. Kolikšen del vašega dela predstavljajo rekonstrukcije?
Res je, ljudje me vse pogosteje povezujejo z estetsko kirurgijo, kar pa ni točno. Moj delovni čas je razdeljen na 80 proti 20 odstotkov, pri čemer se 20 odstotkov nanaša na estetsko kirurgijo. Štiri dni na teden tako še vedno delam v Kliničnem centru. Seveda bi lahko odšel in delal izključno estetsko kirurgijo. Ampak ko človek osvoji tako specialne tehnike, kot so tehnike, ki jih osvoji plastični kirurg, je težko vse to zapustiti. Z obvladovanjem vseh teh mikrokirurških tehnik, finih preparacij tkiv ne naredimo le nečesa na novo, ampak je to tudi lepo. In ne le to – sleherna motnja zunanjosti pusti pri pacientu tudi neko psihično travmo. Plastični kirurg se tako znova in znova sooča z bolečino, ki jo povzroča neko deformirano ali malformirano telo, in to ne le, kadar gre za premajhne dojke, ampak tudi, kadar gre za dojke, ki se jih odstrani zaradi tumorja. Meni je v veliko zadoščenje, da lahko pomagam tudi takim ljudem, saj jim s tem vračam samopodobo. Sicer pa pri mojem delu v rekonstruktivni kirurgiji ne gre za le za dobrodelnost, ker bi bilo res nečimrno, če bi to izjavil. Tudi moj ego bi trpel, če bi se odrekel vsem tem vrhunskim tehnikam. Estetska kirurgija je sicer vrhunska kirurgija, ki se kar naprej in najhitreje razvija, saj so želje pacientov velike, trendi pa se kar naprej spreminjajo, ves čas prihajajo nove tehnike in novi materiali.

S čim se najpogosteje ukvarjate pri rekonstruktivni kirurgiji?
V zadnjem času je glavna dejavnost popoln lifting telesa, ki se jo izvede po masivnem hujšanju, ko je pacient izgubil 60 ali celo 100 kilogramov. Telo je takrat skrito za neko ohlapno gmoto kože, prihaja pa tudi do funkcionalnih motenj zaradi visenja kože, plastična kirugija pa človeku, potem, ko se odreši odvisnosti od hrane, omogoči dostojen pogled v ogledalo. To je zelo velik poseg, kjer sodeluje od štiri do pet kirurgov. Sosednja ekipa je tako vedno korak za mano in ponavlja za menoj to, kar jaz storim na levi ali desni strani. Ta dejavnost je v ospredju, moje posebnosti so še rekonstrukcija dojk oziroma rekonstrukcija delov telesa, ki ga prizadene tumor, pa tudi spremembe spola … Plastična kirurgija je v bistvu zelo širok pojem, nihče od nas pa ni strogo specializiran zgolj za eno področje.

Podrobnejšo razlago, kateri so najpogostejši primeri pri rekonstruktivni kirurgiji, si lahko ogledate v priloženem videu.

Ampak vseeno, imate neko področje, ki ga najbolje obvladate …
Področje, s katerim se v zadnjih letih bolj ukvarjam, je popolna rekonstrukcija telesa.

Kako pa je s prirojenimi napakami?
Prirojenih napak je določen odstotek na populacijo. Klinika se že vrsto let ukvarja s prirojenimi napakami rok, s povezanimi prsti in anomalijami, ki iz tega izvirajo. Ukvarjamo se tudi z določenimi prirojenimi napakami na obrazu, tiste, ki so pa večje in imajo zelo nizek odstotek pojavnosti, pošiljamo v Pariz na kliniko. Ampak takih premerov anomalij je zelo malo, pri nas plastični kirurg tak primer lahko sreča enkrat v življenju. Take posege mora opravljati neki veliki evropski center, Slovenija je s populacijo dveh milijonov ljudi premajhna, da bi razvili to področje, ki sicer ni problematično, vendar je bolj smiselno se osredotočiti na to, da se pacientu ponudi najboljšo mogočo storitev.

Kako je sicer mogoče neki določen del telesa popraviti tako, da se odvzame od nekod drugod?
Klasična rekonstruktivna lestvica se začne pri primarnem šivu, torej od prenosa nekega dela, ki se prekrvavi sam. Če imate tkivo, manjše od enega centimetra, denimo pri rekonstrukciji delca ušesa iz delca nosu, lahko ta del preživi sam. Sicer pa so na voljo še rekonstrukcije s sosednjimi tkivi. Naj pa tukaj poudarim, da se kirurgija za plastične kirurge začne tam, kjer se za druge kirurge konča. Naša anatomija je namreč zelo fina anatomija, to je anatomija drobnih tkiv v koži, ukvarjamo se z najtanjšimi žilami in živci. Tako odvzamemo del tkiva na nekem mestu, s tem, da dobro poznamo anatomijo tistega področja in nato to tkivo ob prenosu na drugi del telesa prekrvavimo, vse to pa seveda opravimo pod velikim povečavami na mikroskopu. Iz trebuha lahko naredimo novo dojko, iz sprednjega dela stegna lahko rekonstruiramo del jezika, iz piščali lahko oblikujemo čeljust, prav tako lahko iz dela medenice oblikujemo posamezne dele kosti, ki manjkajo. Vse pa mora biti ožiljeno, sicer ne bi preživelo. Ko dobimo neko gmoto tkiva na drugo mesto, ga oblikujemo naknadno. V osnovi sicer oblikujemo že na začetku, nato pa še dodatno, iščemo fine oblike.

Kateri so tisti deli telesa in poškodbe, ki se jih danes še vedno ne da rekonstruirati?
Ta hip je eden od mojih izzivov presaditev rok iz mrtvega darovalca. Takih primerov je bilo na vsem svetu do zdaj nekaj deset. Imamo dečka, ki je v eksploziji izgubil obe roki in čaka na poseg. Dobiti moramo namreč tkivno in oblikovno skladnost, imeti pa mora tudi imunosupresijo, da ne pride do zavrnitve. Prav to, da ne pride do zavrnitve, je zdaj največji izziv. Do zdaj imamo sicer tudi štiri uspele presaditve obraza, dva v Parizu, eno v Clevelandu in eno v Valencii. Tisto pa, kar je najtežje rekonstruirati, so veke. Vse preostale dele se nekako da rekonstruirati.

Več o tem, kateri so danes največji izzivi rekonstruktivne kirurgije, si poglejte v priloženem videu.

Omenili ste presaditev rok z mrtvega darovalca. Je na tak način mogoče presaditi še kaj drugega v smislu plastične kirurgije?
Obraz je tisto, kar je še smiselno. Zelo je znan primer ženske iz Pariza. Prišlo je do požara, ženska je omedlela, pes pa jo je poskušal zbuditi tako, da ji je grizel obraz in ji ga pri tem popolnoma izmaličil. Ženska je preživela in kot prva dobila nov obraz z imunosupresijo. Pozneje je obraz lahko začela normalno gibati in komunicirati.

Kateri primer pa bi vi poudarili?
Teh primerov je zelo veliko in vsak pusti svoj pečat. Nihče ne bo pozabil dečka, ki je dobil prve keratinocite, se pravi prve umetno vzgojene kožne celice v laboratoriju. Posebni primeri so tudi tisti, ko ljudje izgubijo določene dele telesa in del stiske preneseš tudi na sebe. Take zgodbe se ti vtisnejo v spomin, s pacientom pa se tudi povežeš. Povezavo, ki jo zaradi vračanja videza in samopodobe razviješ z njim, je zato pristna in intimna. Spomnim se tudi gospoda, ki je pred leti prišel na urgenco in so mu roko prinesli v vrečki. Danes ima čudovito razgibano roko. In vedno ko ga srečam po mestu, vidim, da je ta pristna vez še vedno prisotna. Ko nekomu pomagaš iz stiske, te ta nikoli ne izbriše iz svojega srca.

Rekonstruktivna kirurgija je bila le del pogovora s plastičnim kirurgom Francem Planinškom. Ne zamudite še drugega dela, pogovora o estetski kirurgiji in spremembi spola.