Na ljubljanski pediatrični kliniki dnevno sprejemajo bolnike s povišano telesno temperaturo. Za pordelim obrazom, mrzlico telesa in slabim počutjem se odpira več možnosti. Na eni strani tiste povsem neproblematične, ki vodijo nazaj v domačo oskrbo, na drugi veliko bolj zlohotne, ki si lahko nadenejo enako masko, a lahko vodijo tudi v smrt. "Te so redke, moraš pa jih znati zavohati," navrže strokovni direktor ljubljanske pediatrične klinike Marko Pokorn, sicer pediater in infektolog, ki opozarja, da morajo takšni bolniki zdravniško pomoč in nadaljnje zdravljenje prejeti nemudoma.

Znamo ločiti sumljivo vročino od nesumljive?

Po večini višina vročine ni razlog za skrb, je pa treba biti pri povišani telesni temperaturi še posebej pozoren pri dojenčkih in zlasti novorojenčkih. "Pri njih je verjetnost, da gre za resno okužbo, velika." Ob vročini je treba biti – ne glede na starost – pozoren na neiztisljiv izpuščaj, ki ob pritisku ne zbledi. "Tak otrok mora takoj k zdravniku. Vsak čezmerno zaspan otrok, ki ga težko zbudite, prav tako. Podobno tudi otrok, ki šepa ali ga boli ud oziroma ima močne bolečine v kosteh, križu. Tudi to je lahko znak okužbe krvi." Odzvati se je treba tudi pri hitrem dihanju, še doda. "Resne bakterijske okužbe so redke – tam šteje vsaka ura, tak otrok mora biti pravočasno pregledan in zdravljen."

Trenutno si kot zdravnik želi, da bi zmogli bolje in hitreje prepoznavati vzroke vročinskih stanj, in to z učinkovitejšimi laboratorijskimi orodji. "Vedeti moramo, da trenutne laboratorijske preiskave, ki jih uporabljamo za ločevanje med virusno in bakterijsko okužbo, potrebujejo neki čas, da so lahko povedne. Če pridete k zdravniku v prvih dveh urah trajanja bolezni, vas bodo lahko laboratorijske preiskave pustile na cedilu, saj temeljijo na določenih kazalcih, merjenju snovi, ki morajo v telesu šele nastati."

Zakaj telo sproži vročino?

Vročina je sicer zgodba o dobro delujočem sistemu termoregulacije, pojasnjuje Maja Bresjanac z Inštituta za patofiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. "Ta sistem je v danih razmerah prestavljen v višje registre, največkrat zaradi okužb, ki v organizmu povzročijo aktivacijo celic imunskega sistema in te celice v spopadu s povzročiteljem okužbe producirajo snovi, ki jim pravimo pirogeni."

Ti delujejo na posebne termoregulacijske nevrone v tako imenovanem preoptičnem področju hipotalamusa v možganih, ki nato dvignejo nastavljeno vrednost telesne temperature. "To je tako, kot če bi na termostatu centralne kurjave temperaturo z 18 dvignili na 23 stopinj Celzija. V teh razmerah se informacija o dejanski temperaturi zaradi višje nastavitvene vrednosti iz različnih termoreceptorjev v telesu integrirajo v prepoptičnem področju hipotalamusa in govorijo v prid stanja navidezne podhladitve, zato hipotalamus prek odvodnih poti spodbudi razne poti povečevanja presnove in produkcijo toplote." Znajdemo se v situaciji, ko se poveča proizvodnja toplote, hkrati pa prek različnih mehanizmov oddajamo manj toplote, nadaljuje. Takrat se znajdemo v stanju mrzlice, ko imamo občutek, kot da nas zelo zebe, a smo v stanju postopnega segrevanja in prehajanja v stanje vročine.

Pa je osnovna funkcija vročine boj proti okužbam? Nekateri mikroorganizmi so namreč termosenzitivni in z vročino lahko naš imunski sistem opravi z njimi, pravi Maja Bresjanac. "A po drugi strani prispevajo tudi k temu, da se, ko posameznik zboli, zaradi povišane telesne temperature tudi slabše počuti. Zaradi tega se prisili na toplo in v mirovanje ter s tem vedenjem olajša spopadanje z mikroorganizmi. Gre za kompleksnejši vedenjski odziv, ki poveča verjetnost, da bomo preživeli okužbo in ozdraveli."

Prednosti vročine tudi osnova za Nobelovo nagrado leta 1927

Silno zanimivo je, da niso vsi mikroorganizmi sposobni izzvati povišane telesne temperature, so pa po drugi strani nanjo še vedno občutljivi, omeni Maja Bresjanac. Eden takih je, denimo, povzročitelj sifilisa. Julius Wagner-Jauregg je bil avstrijski zdravnik in psihiater, ki se je na začetku 20. stoletja ukvarjal z vplivom telesne temperature na duševne motnje. Opazil je, da se je duševno stanje nekaterih njegovih bolnikov izboljšalo, če so se okužili s katero od nalezljivih bolezni. Šlo je predvsem za bolnike z nevrosifilisom, pri čemer je ugotovil, da povzročitelj sifilisa, ki je izrazito termosenzitiven, ne povzroči vročine. Bolnike je zato namenoma okužil z malarijo – ta je bila tedaj ozdravljiva s kininom – in presenetljivo opazil znatno izboljšanje ali celo ozdravitev pri velikem delu bolnikov. Wagner-Jauregg je bil sicer kontroverzna osebnost, med drugim je uporabljal sporne ukrepe z elektrošoki, vendar je za svoje odkritje leta 1927 prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino.

Tistih nekaj manj kot 37 stopinj Celzija

A vročina je le ena plat veliko kompleksnejšega odziva našega telesa, ki bedi nad temperaturo kot tako. Sistem, ki omogoča nadzorovanje telesne temperature, je nastajal več milijonov let, pojasnjuje Maja Bresjanac, "in to do stopnje, pri kateri so nevroni v tako imenovanem preoptičnem področju hipotalamusa sposobni zaznavati temperaturo krvi, ki obliva to področje, in hkrati prek živčnih poti iz različnih delov telesa sprejemati informacije o trenutni temperaturi teh predelov". Na podlagi zaznane temperature in nastavitvene vrednosti optimalne temperature sredice telesa, kamor uvrščamo možgane in notranje organe v prsnem košu, ki so kritičnega pomena za preživetje, nato prek raznih poti krmili nevralne in hormonske procese, kot je na primer presnova. "Toplota je stranski produkt presnove v vseh naših celicah. Naš organizem jo proizvaja neprestano, za ohranjanje telesne temperature pa je pomembno ne le to, koliko toplote v telesu nastaja, ampak kako učinkoviti so procesi oddajanja toplote."

Toda zakaj se je povprečna telesna temperatura človeka ustavila pri nekaj manj kot 37 stopinjah Celzija? Zanimivo je na primer, da so v prvi taki množični študiji povprečno temperaturo ustoličili višje. Se torej ljudje ohlajamo, ali so bili v preteklosti bolj vročični zaradi slabšega zdravljenja okužb? "To je eno od zanimivih spoznanj, ki slonijo na delu raziskav Carla Reinholda Augusta Wunderlicha, ki je na več kot 20.000 bolnikih s sistematičnim merjenjem temperature pod pazduho ocenil, da je normalna temperatura do 37 stopinj Celzija, nad tem pa govorimo o vročini. Metoda, s katero je to ugotovil, pa tudi vzorec, na katerem je pridobil te meritve, sta precej drugačna od tistih, s katerimi razpolagamo danes," razlaga sogovornica. V 19. stoletju je bilo namreč precej tihih bolezni, meritve pa je zbiral tudi pri bolnikih. "Marsikdo je v kritični presoji rezultatov Wunderlicha že lep čas nazaj predlagal, da bi morali to ponoviti. Pred kratkim je velika raziskava pokazala, da je verjetno normalna telesna temperatura zdravih ljudi bližje 36,5, čeprav tudi tega ne gre vzeti za fiksno vrednost, ker se pri vsakem izmed nas telesna temperatura čez dan spreminja in niha."

Gre lahko nad 42 stopinj Celzija?

In zakaj večina termometrov za merjenje telesne temperature razpolaga z najvišjo vrednostjo 42 stopinj Celzija, gre lahko višje? "Pri 42 stopinjah Celzija govorimo o začetku obarjanja beljakovin. Sistem, ki temelji na beljakovinah, ne bi bil kompatibilen z visokimi temperaturami, nižje temperature pa po drugi strani upočasnjujejo vse biokemične procese. Evolucijski pritisk je s tem prispeval, da smo pristali tu, kjer ta hip smo," pojasni Maja Bresjanac.

Da so temperature nad 41 stopinj Celzija nevarne, doda tudi Marko Pokorn. "A tam ne gre za vročino kot posledico vnetja, tam gre za neki odraz zunanjega pregrevanja, toplotni udar ali pa za bolezensko povišano temperaturo, kjer je motena centralna regulacija." V takih primerih je treba bolnika hladiti s kombinacijo zdravil in tudi s fizikalnimi načini hlajenja.

Pregrejemo se lahko na več načinov. Hipertermija je običajno lahko posledica vročine, pregrejemo pa se lahko tudi zaradi okolja, ki je prevroče in prevlažno, in toplote ne moremo oddajati. Sploh to bo v dobi postopnega segrevanja ozračja postalo vse večja težava, še opozarja Maja Bresjanac.

Tudi živali izkušajo vročino

Z vodjo veterinarske postaje v ljubljanskem živalskem vrtu Pavlom Kvapilom smo na hitro preleteli tudi termoregulacijo pri živalih. Pri njegovih pacientih je poseben izziv sploh izmeriti temperaturo, zato uporabljajo vrsto pristopov – od rektalnih meritev do termokamere, razpon telesne temperature pa je po njegovih besedah od živali od živali različen. "Pri večini živali je razpon od 37 do 39, pri pticah pa je lahko tudi 41 stopinj Celzija še normalno."

Plazilci telesno temperaturo prilagajajo glede na temperaturo okolja. "Zjutraj je njihova notranja temperatura nižja, takrat smo pri njih opazili tudi bakterije v krvi, so jih pa sposobni uničiti, če se segrejejo, kar je pri sesalcih nepredstavljivo. Sicer lahko imajo vročino, a le, če so v nepravilnih pogojih, ne reagirajo pa na vstop patogenov s tem."

Vročino živalim v živalskem vrtu znižujejo, če postane za zdravje nevarna. "Pri šimpanzih uporabljamo podobna zdravila kot pri ljudeh, tudi meritve so podobne in ogrožajo jih podobni patogeni kot ljudi." Na splošno je povišana telesna temperatura v živalskem vrtu redek pojav, še doda, "in to precej redkejši kot v ambulantah za pse in mačke".

Tudi za kašelj je potreben orkestriran odziv telesa

Še en pogost spremljevalec respiratornih obolenj pa je kašelj, ki je lahko refleksni ali pa hoteni. Predvsem refleksni kašelj je prav tako del obrambnih mehanizmov pred tujki, zanj pa je odgovoren drug del možganov kot za temperaturo, razlaga Lana Blinc z Inštituta za patofiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. "Pri refleksnem kašlju sodelujejo nižji možganski centri v možganskem deblu, ki pa so lahko tudi pod vplivom višjih struktur. Privede do tega, da izkašljamo tujke in olajšamo izkašljevanje sluzi, v katero se ujamejo tujki in povzročitelji bolezni."

Refleksni kašelj po njenih besedah sestavljajo tri faze: pripravljalni vdih, kjer ključno vlogo igra prepona z medrebrnimi mišicami, sledi faza kompresije, kjer se zaprejo glasilke in se mišice skrčijo, v tretji fazi pa se glasilke odprejo in sproži se hiter in eksploziven izdih, ki čisti dihala. "Po starejši literaturi kašljamo s hitrostjo približno 40 metrov na sekundo, nekoliko novejše študije poročajo o nižji hitrosti, od 13 do 15 metrov na sekundo."

Kašelj ni izključno znak bolezni dihal, v nadaljevanju razlaga Lana Blinc. Prisoten je lahko tudi pri gastroezofagealni refluksni bolezni, poudarila pa je tudi klinični primer malčka, ki je kašljal, ker je bil v njegovem sluhovodu pajek, ki je vzdražil receptorje, odgovorne za refleks kašlja.

Kašelj je lahko tudi stranski učinek jemanja določenih zdravil, ki nimajo z respiratornimi okužbami popolnoma nobene zveze. "Med zdravili, ki lahko pogosto kažejo tovrstne stranske učinke, so tista za zdravljenje visokega krvnega tlaka. Rečemo jim inhibitorji encima angiotenzin konvertaze. Z zaviranjem tega encima ne zmanjšujejo le količine angiotenzina, ki prispeva k povečanju krvnega tlaka, ampak povečamo tudi količino snovi, ki ji rečemo bradikinin, ki lahko prispeva k lažjemu vzdraženju receptorjev za kašelj. Zaradi tega imajo lahko bolniki, ki se zdravijo na tak način, kroničen suh dražeč kašelj kot stranski učinek jemanja teh zdravil." Na srečo je rešitev dokaj enostavna, saj imamo sorodna zdravila, ki ne zavirajo tega encima, ampak delujejo neposredno na receptorje za angiotenzin in znižujejo krvni tlak brez povečevanja količine bradikinina.

Zakaj se kašelj, ko se uležemo, okrepi? Razlogov je več, pojasnjuje Lana Blinc, med njimi že omenjena gastroezofagealna refluksna bolezen, sploh če smo pred spanjem jedli. "Želodčna vsebina sploh ob spremembi lege telesa lažje zateka nazaj in vzdraži receptorje za kašelj. Lahko gre za znak srčnega popuščanja, ker se lahko s spremenjeno lego telesa prerazporedi zunajcelična tekočina in se lahko poslabša edem pljuč, kar lahko ob kašlju prispeva tudi k občutku zadihanosti. Ko se uležemo, lahko h kašlju prispeva tudi vsebina nosne sluznice ali pa alergijski rinitis."

Kdaj pa k zdravniku, če se nam pojavi kašelj? "Kašelj je lahko znak bolezni, kašljamo ob okužbah dihal, ob čemer so določeni bolniki lahko dovzetnejši za ponavljajoče se okužbe dihal," pravi Marko Pokorn, ki priporoča obisk pri zdravniku pri kašlju, ki traja več kot mesec dni. "Kašelj v napadih, ki traja več kot 14 dni, pa je sumljiv za oslovski kašelj."

Kihanje je refleks, soroden kašlju

Tudi kihanje je – podobno kot kašelj – mehanizem za zaščito in čiščenje dihalnih poti, še doda Lana Blinc z Inštituta za patofiziologijo v Ljubljani. "Usmerjeno je v čiščenje nosne votline. Večina mehanizmov pri kihanju je zelo podobnih kot pri kašlju, bistvena razlika pa je, da se zrak preusmeri v nosno votlino."

V nasprotju s kašljem je kihanje, potem ko refleks enkrat steče, skoraj nemogoče zavestno nadzorovati. "Celo nevarno je, saj lahko ustvarimo zelo visoke tlake, ki lahko poškodujejo bobniče," še pojasni Maja Bresjanac.