Žalost ob izgubi bližnjega lahko preraste v hudo depresijo. Kdaj ta sproži alarm za zdravljenje, pa je odvisno od številnih dejavnikov. Foto: EPA
Žalost ob izgubi bližnjega lahko preraste v hudo depresijo. Kdaj ta sproži alarm za zdravljenje, pa je odvisno od številnih dejavnikov. Foto: EPA
Strokovnjaki nasprotujejo enostavni rešitvi v obliki tablet. Foto: BoBo

so zapisali v uvodniku vplivnega medicinskega zbornika The Lancet.
Razprava se začenja po kontroverzni odločitvi Ameriške psihiatrične zveze (APA), da uvrsti hudo žalost pod duševne bolezni, da bi bili lahko zdravniki fleksibilnejši glede zdravljenja svojih pacientov, ki po smrti bližnjega zapadejo v depresijo. "Žalost ni bolezen; koristneje je, če nanjo gledamo kot na povsem človeško stvar in kot normalen odziv na smrt ljubljene osebe," piše v uvodniku.
The Lancet povzema mnenja številnih psihiatrov in psihologov, ki menijo, da bi moral APA svoje napovedane spremembe ustaviti, češ da bi vodile do nekega zelo poenostavljenega sistema, ki pa ne upošteva širših potreb pacientov, ampak jih zgolj označi za "duševno bolne".

Strokovnjaki se sicer strinjajo, da se v redkih primerih žalovanje lahko razvije v podaljšano žalost ali večjo depresijo, ki bi si morda zaslužila zdravljenje. A za večino užaloščenih bi zdravniki storili več, če bi jim nudili čas, sočutje, spomine in empatijo kot pa tablete, menijo.

APA namerava žalost uvrstiti med duševne bolezni v svoji peti izdaji psihiatrične "biblije", Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (DSM-5), ki bo izšel prihodnje leto.
Vpliv na mišljenje
In čeprav predlagane spremembe ameriškega priročnika ne bi imele neposrednega vpliva na klinične prakse drugod po svetu, kjer zdravniki večinoma uporabljajo druga mednarodna navodila, pa strokovnjaki pravijo, da bi poteza vplivala na raziskave in mišljenje v tem polju.

Simon Wessely s psihiatričnega inštituta King’s Collegea v Londonu pravi: "Zelo previdni moramo biti, preden še bolj razširimo okvire bolezni in motenj. Leta 1840 je popis ZDA vključeval le eno kategorijo za duševne motnje. Do leta 1917 jih je APA priznal že 59, to se je leta 1959 povzpelo na 128, leta 1980 na 227 in v zadnjem pregledu na 347. Mar res potrebujemo vse te oznake? Verjetno ne. In obstaja resna nevarnost, da bo sramežljivost prekvalificirana v socialno fobijo, otroke, zaprte v knjige, bodo označili, da imajo Aspergerjev sindrom in tako dalje."