Ob mednarodnem dnevu žensk v znanosti izpostavlja nujnost tega, da se že deklicam omogoči varno okolje za zastavljanje vprašanj, in poudarja, da lahko prav ženske vnesejo svojstven pristop k raziskovanju.

Z Marijo Strojnik, po kateri so pred kratkim poimenovali največjo knjižnico optične znanosti v Latinski Ameriki, knjižnico Centra za optične raziskave v Leonu v Mehiki, smo se pogovarjali ob današnjem mednarodnem dnevu žensk v znanosti

Doktorica Marija Strojnik, zakaj je po vaše pomembno, da na položaj in pomen žensk v znanosti opozarjamo s prav posebnim dnem?
Dan žensk v znanosti so leta 2015, torej pred osmimi leti, razglasili Združeni narodi, ob čemer so ob ženskah jasno izpostavili tudi deklice. Beseda 'znanost' vključuje vse panoge znanosti, tudi tiste discipline, ki so del tako imenovanih STEM področij, torej tehnologije, inženirstva in matematike. Majhna deklica mora že od najmlajših let svoj prostor v družinskem okolju doživljati kot varen, kot prostor, kjer podpirajo njena vprašanja, kjer nanje tudi odgovarjajo, kjer je navajena uspeha, če se za nekaj potrudi, in kjer je njeno šolsko delo enako pomembno, kot je delo njenih bratov. Zato je to tudi dan deklic in v tem smislu je to zame pomemben dan. V večini kultur na Zemlji namreč še vedno smatramo, da imajo moški in ženske različno prihodnost, pri čemer moškim pomagamo, da se psihološko pripravijo na svojo prihodnost, ženskam pa, da se pripravljajo na neko drugačno prihodnost. V svetu, ki se razvija, je znanje za ženske še toliko bolj pomembno. Če govorimo o zahodnem svetu, je dobro, da ženske dobijo dostop do znanosti, če si tega želijo, v razvijajočem se svetu pa je to nujno potrebno za njihov obstoj in obstoj njihove družine.

Posebej ste izpostavili deklice in to, kako pomembno je, da se jih v otroštvu spodbuja k spraševanju in radovednosti. Vi ste otroštvo preživeli v Sloveniji v družini samih elektrotehnikov in inženirjev. Vaš oče je bil Aleš Strojnik, ki je sestavil prvi slovenski elektronski mikroskop, pri 19. letih ste se za njim preselili v Združene države Amerike. So vas v otroštvu spodbujali k zastavljanju vprašanj, ste dobili odgovore nanje?
V primerjavi s sošolkami sem bila sama med tistimi dekleti, ki so imele veliko gospodinjskega dela. To me je napeljalo k temu, da sem se hote usmerila v tisto panogo, kjer so znanja. Pred sabo sem imela namreč podobo očeta, ki je bil v devetih nebesih, ko se je posvetil svojemu problemu, in sem si mislila, 'no, ta človek pa je srečen ob delu, ki ga opravlja'. Sama pa sem morala takrat vstajati ob šestih zjutraj, iti po mleko in kruh ter pripraviti zajtrk za brate. To zame ni bilo ravno delo, ki bi si ga želela opravljati vse življenje. Tako da je pri meni okolje vzbudilo željo, da bi delala tisto, kar me najbolj veseli, čeprav je bilo treba v to vložiti veliko truda.

Uvrščajo vas med 500 najpomembnejših znanstvenikov in znanstvenic 21. stoletja, med drugim zaradi izuma inteligentnega sistema za avtonomno optično navigacijo satelitov po zvezdah, ki ste ga razvili kot nujno tehnologijo za raziskovanje planetov. Ob tem ste svoje strokovno, raziskovalno in tudi profesorsko delo usklajevali tudi z družino, imate namreč tri hčere. V enem od intervjujev ste dejali, da moramo najti način, da imajo lahko ženske tako otroke in obenem kariero, a da do zdaj še nihče ni iznašel idealne formule, kako bi to lahko elegantno izvedli.
To ni samo zanimivo vprašanje, ampak se nam že ponuja odgovor. V Evropski uniji in Združenih državah Amerike vse bolj prevladuje težnja po zastopanosti žensk v znanosti. V ta namen se jih bolj spodbuja s finančnimi spodbudami na tistih projektih, pri katerih želijo delovati. S tem se jim omogoča, da kot vodilne znanstvenice na svojih projektih lažje odločajo tudi o uporabi svojega časa. Univerze so med drugim podvržene ocenjevanju po tem, kolikšen delež žensk povabijo na kolokvije, znanstvene revije zahtevajo, da citiraš znanstvenice, in ob tem v svoje uredniške ekipe vključujejo določeno število urednic. Družba spoznava, da morajo biti ženske vključene v vse dele znanstvenega udejstvovanja in da jim moramo to omogočiti. Težavo predstavljajo tista delovna razmerja, kjer morajo ženske na svojih delovnih mestih preživeti osem ur, saj sama še vedno mislim, da bi morale imeti ženske skrajšani delovni čas v tistih letih, ko so njihovi otroci majhni. Otroci zahtevajo določeno pozornost in to pozornost jim lahko dajo samo starši.

Sami se, kot rečeno, ukvarjate z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju vesolja, zelo vas zanima tudi iskanje planetov zunaj našega osončja. Imate upanje, da bomo kmalu odkrili planet, ki bo podoben Zemlji in primeren za poselitev?
Znanstveniki so zunaj našega osončja doslej odkrili okrog 6000 planetov, a kriterij za planet je zelo ohlapen. Za zdaj pravega kandidata, ki bi bil zelo podoben Zemlji, še niso našli. Sama tako za zdaj ne vidim planeta, ki bi ga bilo smiselno osvojiti, in tudi na ravni tehnologije še zdaleč nismo na stopnji, da bi lahko šli na kakšen drug planet. To ne pomeni, da se nekega dne ne bo nekomu utrnila neka popolnoma nova misel in bomo to neznanje lahko premagali. Neznanje me ne skrbi, ker bo dala Zemlja slej kot prej luč nekemu izrednemu znanstveniku, ki bo odkril nove stvari, seveda pa je treba znanost pospešiti na vseh področjih in vpreči vse tiste ljudi, ki so se ji pripravljeni posvečati. Kljub temu da je na svetu veliko znanstvenikov, je namreč prostor za še veliko več, in to vključuje naše mlade deklice, ki bodo nekega dne odkrile nekaj posebnega. Ljudje radi rečejo, ah, saj ženske nimajo smisla za znanost. Toda morda bo prav ta drugi smisel, ki ga imajo ženske, nekega dne vodil do neke popolnoma drugačne metode, s katero bomo, denimo, odkrili pot do drugih planetov. Sama vidim le svetlo prihodnost in samo upam lahko, da bomo znali znanost uporabiti v dobrobit človeštva.

Pred kratkim so po vas poimenovali največjo knjižnico optične znanosti v Latinski Ameriki, knjižnico Centra za optične raziskave v mehiškem Leonu. Kako ste sprejeli to novico, kaj vam pomeni ta čast?
Nimam se niti za uspešno niti za slavno, imam pa se za dobrega človeka, ki uživa v svojem delu. Staršem bi položila na srce, da pomagajo in podpirajo mlade ženske in dekleta pri stvareh, ki se jih želijo lotiti. Ko mi je direktor Centra za optične raziskave povedal, da je mehiška vlada odobrila njegov predlog, da poimenujejo knjižnico po meni, tega sprva psihično nisem mogla sprejeti, kakšna dva tedna je trajalo, da sem se mu zahvalila … Trenutno živim v Arizoni in – naj ljudje tega ne jemljejo preveč žalostno in osebno – nekako končujem svoje življenje. Zmanjkalo je zdravil za zdravljenje mojega raka. Dejstvo, da v Mehiki obstaja knjižnica z mojim imenom, mi ne izboljšuje življenja, ljudje me na sprehodih ne prepoznavajo po tem, ima pa to poimenovanje pomembno simboliko zaradi dveh drugih stvari. Prvič, naj vam preberem razlago, ki so jo napisali na posvetilni plošči. Tam piše, da sem 'ženska, raziskovalka in sopotnica, katere človeška toplina in prispevki v znanstveni, tehnološki in ozaveščevalni dejavnosti so naredili našo skupnost to, kar je'. To mi sporoča, da se moji kolegice in kolegi, študentke in študenti zavedajo, da so postali njihovi izzivi zame tudi moji izzivi in da sem prispevala k družbenemu in znanstvenemu življenju našega inštituta. In kot drugo, na svetu obstaja malo priznanj ženskam, zelo malo poslopij ali cest se imenuje po ženskah, malo je po ženskah poimenovanih kulturnih ustanov. Ljudje, ki dobijo tovrstna priznanja, so večinoma moški, in to za delo, ki so ga opravljali kot del svojih uradnih dolžnosti. Mogoče so ga opravili izredno dobro, a to ne pomeni, da tudi ženske ne opravijo svojega dela zelo dobro. Sama vidim poimenovanje te knjižnice po meni kot priznanje vsem tistim ženskam, ki se posvetijo svojemu delu z vsem srcem in vso dušo. Družba počasi spreminja pogled na ženske in ta korak je del tega. Končno smo pripravljeni reči 'hvala' za delo, ki ga je opravila ženska, tudi če je bila samo prijazna in je pomagala svojim kolegom. V zgodovini se je velikokrat pričakovalo, da ženske pomagajo, a ni rečeno, da so jim za to rekli 'hvala'. Smo v odločilnem trenutku, ko začenjamo kot družba spoznavati, da lahko tudi ženske pripomoremo nekaj k razvoju, in to čisto navadne ženske, takšne, kot sem jaz. Ženske, ki pač naredijo najbolje to, kar jim je življenje zastavilo. In to je tisto, kar mi daje dober občutek.

Dr. Marija Strojnik, pogovarjava se v tednu, ko zaznamujem kulturni praznik. Ste še v stiku s slovensko kulturo in umetnostjo?
Mislim, da sem dovolj povezana s slovensko kulturo. Naj ob tem omenim, da sem Prešernova sorodnica, on je bil namreč moj prapraprastric. Veseli me, da imamo kulturni dan, s katerim se spominjamo njegovih življenjskih obletnic. Zame je bil Prešeren prvorazredni pesnik, najverjetneje znam polovico njegovih pesmi na pamet. Vplesti se jih da v vsako življenjsko priložnost, in to tudi naredim v tujih jezikih, ki jih govorim. Enostavno rada povem, da je bil France Prešeren izreden pesnik, ki je imel izjemen pristop do življenja. Njegova filozofija je živa tudi še danes.

Imate kakšno svojo najljubšo pesem Franceta Prešerna, ki jo radi citirate v mednarodni družbi?
Memento mori je zelo pomenljiv, da ljudje ne pozabijo na to, kaj je življenje in da sloves življenja traja tudi po smrti. Všeč mi je tudi tista pesem, v kateri pravi, 'ko brez miru okrog divjam, prijatlji prašajo me, kam'. Takšno je nekako tudi delo znanstvenikov, saj včasih ne veš dobro, kakšen problem, ki ti ponoči ne da spati, rešuješ. Sama svojim študentom in mlajšim kolegom rada rečem, da če razumeš problem, si ga na pol že rešil … Prešeren je imel veliko modrih misli.