"Verjamemo, da so aplikacije prihodnost televizije. Ko doživite televizijo skozi aplikacije, ugotovite, kako je lahko boljša. Lahko si poiščete, kar želite in nato pogledate, kadar in kjer koli želite," je lani jeseni razlagal Applov izvršni "šef" Tim Cook.

Potekala je vsakoletna jesenska predstavitev Applovih novitet, kjer je bila vsa pozornost sicer usmerjena k novim prenosnim telefonom Apple 6s. Toda majhna plastična črna škatlica, Applov medijski TV-predvajalnik, naj bi povzročila morda ne revolucijo, pač pa vsaj manjše tektonske premike pri uporabi "televizorjev". Televizije naj bi postale to, kar so zdaj tablice, mobilniki in računalniki. Postale naj bi jim vsaj konkurenčne.

S pojavom t. i. pametnih televizij so se spremenile tudi navade TV-gledalcev. Pametne televizije postajajo vedno bolj enakovredne najrazličnejšim pametnim napravam, saj so opremljene z operacijskimi sistemi, kot so denimo Android, Tizen itn., z večjedrnimi procesorji in obsežnimi enotami za shranjevanje podatkov.

Vse več spremljevalcev TV-vsebin uporablja možnosti, ki jim jih ponujajo njihovi ponudniki kabelske televizije ali IPTV-ja. Spremljanje TV-vsebin z zamikom ali na zahtevo je vedno pogostejše. (Česar, se zdi, ne zaznavajo le merilci gledanosti, ki to počno po metodah iz prejšnjega stoletja. Ampak to je popolnoma druga zgodba).

Toda če pametni televizorji, vsaj novejši modeli, postajajo enakovredni tablicam in mobilnikom, ki jih mnogi uporabljajo za ogledovanje TV-vsebin, zakaj bi potem sploh potrebovali napravo, kot je Apple TV?

Četrti poskus
Prihodnost televizije, o kateri je govoril prvi mož "jabolka", je že četrta generacija Apple TV-ja in ima približno desetletno zgodovino. Prvo tovrstno napravo je namreč leta 2006 najavil "ideolog" Applovega globalnega uspeha Steve Jobs. Toda v primerjavi z drugimi njihovimi napravicami je pristala na obrobju. Še več, vsaj v ZDA, kjer je število privržencev izdelkov z znakom jabolka proporcionalno največje, so jo prehitevale druge sorodne naprave, denimo Roku, ali pa so bile vsaj enakovredne.

Razlog je bil tako v ceni kot verjetno v ponudbi. In v čem tokrat vidijo Jobbsovi nasledniki možnosti preboja? Uporabniki imajo radi aplikacije, Apple TV pa jih ima na voljo največ. Obstajalo naj bi jih že več kot 5000 (kmalu naj bi bila na voljo tudi MMC-jeva aplikacija 4D). Med njimi je veliko število brezplačnih, za druge je treba odšteti nekaj evrov, na voljo pa je tudi precej ponudnikov, ki ponujajo digitalne vsebine za mesečno naročnino.

Uporabniška izkušnja
Apple TV je majhna črna škatlica, ki potrebuje HDMI-priključek (za priklop na TV), priključek na omrežje LAN in seveda na električno omrežje. Tako kot pri vseh Applovih napravah je za dostop do vseh "dobrot", potrebna registracija. Apple TV je popolnoma združljiv z iTunesi in je prek njega mogoče, tudi brezžično, predvajati vse vsebine, ki so na napravah, na katerih je znak jabolka. Kar pa ne pomeni, da ga motijo tudi druge pametne naprave.

Pot do trgovine z aplikacijami je s tem odprta, zadnja generacija Applove televizije pa omogoča shranjevanje vsebin do količine 32 GB (185 evrov) oz. do 64GB (236 evrov), kar pomeni, da je dovolj prostora za številne aplikacije, ki omogočajo dostop do video-, avdio- in drugih vsebin.

Glavna prednost Apple TV-ja pred tekmeci je število aplikacij, ki so na voljo. Morda enakovreden adut in tudi osvežitev na področju sorodnih naprav je daljinski upravljalnik Siri Remote. Napravica minimalističnega videza, na kateri je zgolj peterica gumbov. Več jih niti ne potrebuje.

Nekaj manj kot polovica daljinskega upravljavca pripada stekleni, lično izdelani sledilni ploščici (Touch Pad), ki je precej bolj priročna pri upravljanju aplikacij ali pri brskanju po spletu prek televizije v primerjavi s klasičnimi "daljinci". V njem pa je tudi merilec pospeškov in žiroskop, s čimer lahko služi tudi kot igralna ploščica (Game Pad). Med aplikacijami, ki so na voljo za Apple TV, najhitreje narašča število iger. Toda zdi se, vsaj glede na bežno izkušnjo, da Apple TV tokrat še ne bo konkuriral igralnim konzolam, kot so Xboxi ali Playstationi.

Ime daljinskega upravljavca je Siri Remote. Siri je Applov vmesnik za razpoznavanje in interpretacijo zvoka in prav ta njegova uporabnost naj bi pritegnila potencialne kupce Apple TV-ja. Na daljinskem upravljavcu je vgrajen mikrofon in uporabnik lahko napravi sporoči, kaj si želi.

Denimo, kakšen film naj mu predlaga in ga poleg tega seveda še poišče, vmes je mogoče spraševati po dialogih, igralski zasedbi in še in še. Sodeč po spletnih zapisih uporabnikov naj bi zadeva delovala.

Slovenija pa zaradi majhnosti trga in morda še zaradi česa drugega na globalnem področju številnih storitev bolj kot ne velja za "Blatni dol", Cankarjansko nazadnjaško vas, skrito med hribi, kamor redko posije sonce. (Uradni izraz za ta pojav je sicer geoblokada, kar pomeni, da so storitve na voljo le v izbranih državah). Siri na Apple TV-ju v času našega kratkotrajnega testiranja v Sloveniji še ni deloval. Storitev Siri so namreč deležni le izbranci v tržno najprivlačnejših državah.

Epilog
TV-sprejemniki postajajo vse bolj podobni drugim pametnim napravam. Zakaj bi se torej veljalo dodatno opremiti z Apple TV-jem? Uporabniška izkušnja s pametnimi televizijami nekoliko starejšega datuma (zgolj nekaj let) je neprimerljiva, tako s hitrostjo in prijaznostjo uporabe aplikacij, (Apple TV deluje na njemu posvečenemu operacijskemu sistemu TVOS 9.2.).

Do imetnikov Applovih naprav je uporaba še posebej prijazna. Najbolj pa najnovejši Apple TV navdušuje ljubitelje najrazličnejših aplikacij. Teh je namreč na pretek. Največji minus, poleg kakšnih malenkosti, pa je seveda neuporabnost Sirija v Sloveniji.