S seboj, s teboj, s svetom vstopamo v različne odnose. Ti v času pandemije doživljajo preizkušnje vseh vrst. Je res vse drugače? Predstojnik centra za mentalno zdravje na Univerzitetni Psihiatrični kliniki v Ljubljani prof. dr. Borut Škodlar pravi, da je bilo zadnje leto velik izziv za odnose. Upa, da bomo tudi zato bolj pozorni, bolj odprti in bolj čuteči drug do drugega: “Verjamem, da se je v marsikaterem aspektu pokazalo, kako pomembni so odnosi, da smo jih zaznali in spoznali njihovo vrednost. Nekatere od njih zato lahko še bolj cenimo in živimo, se veselimo, gotovo pa so bili tudi takšni, ki so utrpeli škodo, se okrnili. Mnogi so se distancirali, prišle so tudi konfliktne situacije, nejevolja in nestrpnost, celo agresija.”

Psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan se boji, da se bodo naši odnosi znašli na pogorišču: “Čutim predvsem sram, kakšna družba smo postali. Razočarana sem nad generacijo mojih vrstnikov, to smo tisti rojeni 15, 20 let po 2. svetovni vojni, rojeni v obdobje blagostanja. Rodili smo se na svet, kjer smo imeli vse na dlani. Ko vidim kateregakoli od voditeljev, mi vdre v misel pesem o Pedenjpedu: “V Pedenjcarstvu umno vlada visočanstvo Pedenjped, tam se toči limonada …” Ta požrešnost, nepripravljenost deliti, razmišljati o drugem, je nekaj, kar mi vzbuja globok občutek sramu. Pravzaprav ne morem živeti prav dobro s krivdo te generacije.”

Maske - izziv za holistično zaznavanje obrazov

Tisto, kar se je v odnosih spremenilo in je vidno navzven, so zagotovo tudi maske.
“Maske, čez katere dihamo, so še najmanj problematične, problem je tisto, kar se skriva za njimi. Za maskami smo vse manj ljudje,” razmišlja Breda Jelen Sobočan. Zaznavanje obrazov je imenitna lastnost, ki se je evolucijsko razvijala s človeštvom in ji je namenjen tudi poseben del naših nevronskih omrežij, ki se imenuje fuziformna vijuga. Kako pa nošnja mask vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja?

Dr. Erez Freud je psiholog in profesor na York University v Torontu. V njegovi raziskovalni skupini so pripravili študijo o tem, kako maske vplivajo na sposobnost prepoznavanja človeških obrazov. “Zaznavanje obraza je odvisno od holističnega procesiranja, zato obraz dojemamo kot celoto in ne kot skupek obraznih potez. Oči ne zaznavamo ločeno od nosu in nosu ne ločeno od ust. Vse to dojemamo kot enotno, povezano stvar. Ta celostna obdelava je ovirana, ko dodamo masko, saj obraznih značilnosti ne moremo procesirati na enako učinkovit način, kot to počnemo pri razkritih obrazih.”

V študijo je bilo vključenih 500 odraslih oseb, glavne ugotovitve pa so konec lanskega leta objavili v strokovnem članku v reviji Nature. Pri težavah s procesiranjem z masko pokritih obrazov v članku izpostavljajo tudi potencialno primerjavo z eno izmed kognitivih motenj, prozopagnozijo. Zanimiv je tudi del študije o sposobnosti zaznavanja obrazov v povezavi z razvojem posameznika.

Erez Freud: “Dolgo časa traja, da razvijemo čudovito sposobnost učinkovitega prepoznavanja obrazov. Otroci so danes vse bolj izpostavljeni zamaskiranim obrazom. Hkrati menim, da so otroci še vedno izpostavljeni nezakritim obrazom, zato se imajo priložnost naučiti njihovega prepoznavanja. Sčasoma bodo morda zaradi hipnih razmer boljši tudi pri prepoznavanju zamaskiranih posameznikov. Nedavno smo v objavo poslali prispevek, v katerem smo zapisali dozdajšnje ugotovitve, da so šolajoči se otroci dejansko bolj prizadeti pri zaznavanju zamaskiranih obrazov v primerjavi z odraslimi. Tako pri odraslih maske zmanjšajo sposobnost zaznavanja obraza za približno 15 odstotkov, pri otrocih pa smo do zdaj ugotovili, da se ta sposobnost zmanjša za 20 odstotkov.”

Povprečne obraze dojemamo za privlačnejše

Se morda ob zakritih obrazih prilagodijo naše sposobnosti prepoznavanja? So lahko maske do neke mere celo sprožilec, da se bolj skoncentriramo na kakšne druge obrazne dele in se morda potopimo ali celo bolj zagledamo v recimo očarljivost oči?

“Nedavno objavljena raziskava je pokazala, da so posameznike zaznavali privlačnejše takrat, ko so nosili maske, kot pa takrat, ko jih niso. Ni še jasno, kateri mehanizem spodbuja to povečanje privlačnosti zamaskiranih obrazov. Ena od možnih razlag je, da so oči najbolj simetrične in se zato ob zaznavanju samo tega dela obraza poveča privlačnost opazovanega posameznika. Druga razlaga je, da si postanejo zamaskirani ljudje med seboj bolj podobni, postanejo primerljivi s povprečnim obrazom. Iz leta trajajočih raziskav vemo, da povprečen obraz običajno dojemamo kot privlačnejšega. Mogoče je torej, da naredimo z nošenjem maske obraz v nekem smislu bolj povprečen in zato privlačnejši,” v intervjuju za serijo Na valovih odnosov sklene Erez Freud.

Maske in nova realnost

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog. Kot je povedal v prvi epizodi skupne serije oddaj Možgani na dlani in Frekvenca X, mu kot zdravniku maske ne predstavljajo težav, ni imel problemov s privajanjem nanje, nasprotno, včasih se vrne iz službe in se po eni uri zave, da ima še vedno masko na sebi. “To, da nosimo maske, nam bo seveda spremenilo napeljavo žic v možganih, vendar ne nujno na grozen in tragičen način. Seveda pa je veliko odvisno od posameznika. V zadnjih tridesetih letih nam je veliko več škode naredila splošna družbena anksioznost, kot pa to, da mora leto ali dve nositi maske.”

Človeški možgani se hitro navadijo na nove realnosti, nadaljuje Pirtošek: “Predvsem mladi so opremljeni z nevroplastičnostjo možganov, starejši pa imajo neke vrste kognitivne rezerve. Neizbežne reči sprejmemo z neko modrostjo. Možgani se dobro borijo s kratkotrajnimi stresi, dolgotrajni stresi pa lahko pustijo posledice.”

Zato posebej poudarja, da je treba pred večjim stresom, ki ga prinašajo nekateri ukrepi v pandemiji, zaščititi predvsem majhne otroke: “Novorojenček že v prvih urah, dnevih in tednih spozna človeški obraz kot posebno kategorijo. Hitro bo spoznal obraz svoje matere. Obraz, ki je nad tabo je garant, da bo poskrbel zate. Pogled na obraz je tisto, kar nas determina ali nam nekdo hoče dobro ali pa slabo. Če bi najmanjši otroci prepoznavali večino ljudi samo v maskah, bi to imelo dolgoročno slab vpliv nanje. Takšen je primer študije, ko so pred otroka postavili pravega človeka in njegovo digitalno različico. Veliko več možganske aktivnosti je bilo, ko je bil pred otrokom pravi človek. Izkušnja med resničnim in digitalnim ni enaka. Dolgoročno bi to lahko prineslo posledice, kratkoročno pa ne, možgani so zelo prilagodljivi. Znajo se uravnovesiti.”

Ključno je, da znamo poleg otrok zaščititi tudi starostnike in druge ranljive skupine. Pri njih je ob spoštovanju res nujnih ukrepov ključna predvsem človeška dimenzija, sklene Pirtošek: "Virus je DNK vložena v stroj. Mi smo nekaj več. Da smo boljši od virusa, da ne ravnamo tako mehanično kot virus, lahko pokažemo tudi s humanostjo, znanjem, dobrimi nameni in s čim manj jeze, slabonamernosti, ideologij in politiziranja."