1. Ultima Thule po novem Arrokoth

Najbolj oddaljeno nebesno telo, ki ga je obiskalo človeštvo, je dobilo uradno ime. Telo Kuiperjevega pasu, kataloško poimenovano 2014 MU69 in vzdevčno Ultima Thule, je – Arrokoth.

(Če slučajno zmede ni dovolj: ob odkritju je bil protagonist znan še kot 1110113Y.)

Predlog je podala ekipa sonde New Horizons, ki ga je leta 2014 s pomočjo teleskopa Hubble tudi odkrila, Mednarodna astronomska zveza pa je dala blagoslov.

Arrokoth v jeziku ameriških staroselcev Powhatan pomeni nebo. Pleme živi v zvezni državi Kolorado, kjer se nahaja upravljavec misije New Horizons, institut SWRI, in je privolil v takšno poimenovanje, piše v sporočilu za javnost.

"Ime Arrokoth odraža navdih, ki ga dobimo s strmenjem v nebo in čudenjem nad zvezdami ter svetovi daleč stran," je povedal vodja misije Alan Stern.

Arrokot je nenavadno nebesno telo. Je najbolj rdeče v Osončju (bolj kot Mars), sestavljeno pa je iz dveh dokaj sploščenih polovic, debelih palačink, ki sta se pred več kot štirimi milijardami let očitno le nežno dotaknili in spojili.

Sonda New Horizons je bila izstreljena leta 2006 in leta 2015 kot prva obiskala Pluton. Štiri leta oziroma dve milijardi kilometrov pozneje je obletela Arrokoth. To je bilo prav na novega leta dan 2019.

Kuiperjev pas je širok obroč iz pritlikavih planetov in drugih manjših ledenih teles, ki je od 30 do 55 astronomskih enot stran od Sonca. Orbita zadnjega znanega planeta se konča pri 30 a. e., Pluton je že Kuiperjevec.

Novim dogodivščinam naproti
Sonda je trenutno od Sonca oddaljena 6,73 milijarde kilometrov in drvi naprej v nedotaknjena prostranstva s hitrostjo 53.000 kilometrov na uro. Kmalu bo opravila precej oddaljena opazovanja dveh drugih teles, začenši z 2014 PN70. Nasa medtem išče nove tarče za vsaj še en bližnji oblet, ki se bo predvidoma zgodil v prihodnjih nekaj letih. Goriva je dovolj za še eno dogodivščino, morebiti dve, potem pa bo "sledila" Voyagerjevemu medzvezdnemu prostoru naproti.

SWRI medtem snuje novo misijo za Pluton in do deset teles Kuiperjevega pasu, več tukaj v prvem poglavju.

2. Že štirikrat uporabljena raketa

V ponedeljek ob 13.46 je bila s Cape Canaverala (Florida, ZDA) izstreljena raketa Falcon 9. V orbito na višini 280 kilometrov je ponesla 60 satelitov Starlink. Ti so se uspešno ločili od druge stopnje (tvit desno) in se bodo s pomočjo ionskih motorjev na kripton polagoma povzpeli vse do 550 kilometrov višine, so sporočili s podjetja.

SpaceX je letos uspešno izstrelil že prvih 55 tovrstnih satelitov, načrtuje jih najmanj 12.000 in največ 42.000. Z njimi bo ponujal satelitski dostop do medmrežja. Prvi mož podjetja Elon Musk trdi, da bo dobiček koristil za razvoj vesoljske ladje Starship in odprav na Mars.

Migotanje na nebu

Megakonstelacija Starlinkov skrbi astronome. Že uvodnih 115 naprav je na nebu jasno vidnih tudi s prostim očesom, kaj šele morebitnih 40.000. Pred teleskopi bo mrgolelo. Človeštvo je od začetka vesoljske dobe v nebo poslalo manj kot deset tisoč satelitov. Musk sicer miri astronome in pravi, da bodo upoštevali opozorila in izvedli potrebne prilagoditve, da Starlinki ne bodo moteči, a jih doslej ni prepričal s kakšnimi konkretnostmi.

Mnogokrat uporabne rakete
SpaceX je kot prvi na svetu razvil tehnologijo nadzorovanega pristanka raket. Natančneje, prvih stopenj rakete. Tokratna prva stopnja Falcona 9 je poletela in pristala že štirikrat, dvakrat lani, dvakrat letos (vsi posnetki v tvitu desno). Ponovno so uporabili tudi eno polovico oklepa na konici rakete (ang. payload fairing), ki med izstrelitvijo ščiti tovor, kar je prvič v zgodovini. Oklepa so kanili ujeti tudi tokrat, piše v SpaceX-ovem sporočilu za javnost.

Toda robotski ladji Ms. Tree in Ms. Chief sta ostali zasidrani zaradi nemirnega morja, piše portal SpaceFlightNow.

Video: Posnetek izstrelitve

3. Zmaj prestal ponovni test

SpaceX-ova kapsula za polete s posadko Crew Dragon je v ponedeljek prestala statični preizkus sistemov za pobeg. Trdno posajena na stojalo je naprej za sekundo prižgala 16 potisnikov Draco. Ti se uporabljajo za obračanje kapsule in manjše manevre v orbiti. Nato je za osem sekund gorela osmerica motorjev SuperDraco, namenjenih dejanskemu pobegu, sporoča Nasa.

Točno ta preizkus je spomladi letos šel po zlu. Crew Dragon je takrat na stojalu eksplodiral (video desno). Na srečo je šlo za test. Analiza je pokazala, da je zatajil ventil v sistemu SuperDraco motorjev. Moral bi samo enosmerno spuščati helij v smeri motorjev, v praksi pa je skozenj v nasprotno smer ušel oksidant, ki je našel titanove cevi, se začel spajati z njimi (goreti), cel sistem je razpadel in v trenutku eksplodiral.

SpaceX je sistem zgradil na novo in za zdaj kaže dobro. Kmalu bodo sposobnost pobega testirali celovito, z dejanskim poletom.

Vsaka vesoljska kapsula za posadko mora biti sposobna pobega v primeru eksplozije rakete ali kakšnega drugega nevarnega dogodka med izstrelitvijo. Nazadnje je bil takšen sistem v praksi uporabljen oktobra lani, ko je med poletom razpadla raketa, Sojuz pa je ponesel astronavte na varno.

Starliner bo kmalu poletel na MVP

Tudi podjetje Boeing za Naso razvija kapsulo za polete s posadko, CST-100 Starliner. Prejšnji teden je uspešno prestala celovit test pobega (poglavje 6), zdaj je že v pripravah na prvi polet proti Mednarodni vesoljski postaji, ki bo 17. septembra na raketi Atlas V.

4. Vesoljski sprehod do detektorja temne snovi

Astronavta Mednarodne vesoljske postaje (MVP) Esin Luca Parmitano in Nasin Andrew Morgan sta v petek opravila 6 ur in 39 minut dolg vesoljski sprehod, prvega v seriji popravil detektorja temne snovi, imenovanega Alpha Magnetic Spectrometer (AMS-02).

Instrument je dotrajan, ima težave s hladilnim sistemom, poleg tega ni bil načrtovan za daljše delovanje, torej tudi ne za popravila. Nasa in Esa zato ocenjujeta, da gre za eno najbolj zahtevnih serij vesoljskih sprehodov sploh, do neke mere primerljivo s popravili Hubbla v 90. letih.

Parmitano in Morgan sta na AMS pritrdila oprijemke (ti so nujni za varne sprehode), odstranila zaščitni pokrov instrumenta in na lokaciji v pripravi na naslednjo ekskurzijo, ki bo prihodnji petek, pustila orodja ter druge materiale. Takrat bosta odstranila palice iz nerjavečega jekla, ki podpirajo hladilni sistem.

Prav hladilni sistem je osrednji cilj vsega tega početja. Želijo ga odklopiti, napraviti obvod in priklopiti nov sistem.

Priprave so trajale kar štiri leta, opisuje Nasa. Razvili so popolnoma nova orodja za uporabo v vesolju, opravili obširna testiranja na tleh in poskušali namisliti vse scenarije, kjer bi lahko šlo kaj narobe.

Instrument je na postaji od leta 2011, načrtovali so tri leta delovanja. In glej, točno tri leta pozneje se je začel kvariti. Hladilne črpalke so začele odpovedovati. AMS ima štiri, deluje le še ena. Nujne so, ker v orbiti temperature nihajo za stotine stopinj Celzija. 45 minut na soncu, 45 minut v temi.

Kaj počne AMS? V osnovi šteje delce, ki ga zadenejo, in zabeleži maso, hitrost in druge lastnosti. Znanstveniki med njimi iščejo tiste, ki bi lahko bili izid razpada delca temne snovi nekje drugje v vesolju. Doslej niso našli temne snovi. Toda slike, ki jo je AMS skozi leta ustvaril, "ni nihče napovedal", zato si agencije – pa tudi okoli 600 znanstvenikov, ki dela na projektu – želijo dodatnih meritev kozmičnih žarkov.

Video: Računalniška ponazoritev, kaj so tokrat počeli

Video: Esina predstavitev serije vesoljskih sprehodov

Prejšnji mesec so astronavti s serijo sprehodov zamenjali vse pakete baterij postaje z novejšimi na litijeve ione.

Posadke MVP-ja so skupno opravile 222 vesoljskih sprehodov oziroma 58 dni in 3 ure zunaj postaje.

Prvi vesoljski sprehod sploh je leta 1965 opravil Rus Aleksej Leonov. Umrl je pred mesecem dni.

Video: Posnetek celotnega vesoljskega sprehoda

5. Škatla kosmičev za raziskovanje Lune

Nasin program Artemis vključuje tudi ducat miniaturnih satelitov, ki bodo preučevali površje Meseca pred prihodom ljudi.

Agencija poskuša z miniaturizacijo priti do čim boljšega znanstvenega izplena pri manjšem denarnem vložku. Tovorjenje enega samega kilograma v orbito namreč stane desettisoče evrov (pa tudi več kot sto tisoč evrov, odvisno od okoliščin), Luna pa je še dražja.

Ta teden je predstavila eno izmed sondic: Lunar IceCube. Velika je kot škatla kosmičev, njena masa bo znašala 15 kilogramov, stroškov pa naj bi se nabralo za okoli 10 milijonov dolarjev.

Njeno bistvo je instrument BIRCHES, ki bo opazoval Luno v infrardeči svetlobi. Iskal bo hlapne zadeve, kot je voda. Znano je že, da je na Luni precej vodnega ledu, treba je še izdelati natančne karte. BIRCHES bo preučeval tako nepremične zaloge kot molekule, ki okoli Lune letajo (izjemno redka atmosfera).

IceCube bo izstreljen skupaj s prvo misijo Artemis. Nasa vztraja, da bo to leta 2020, bolj verjetno je pozno v letu 2021. Nekje na poti se bo ločil od vesoljske ladje in jo ubral po svoje s pomočjo ionskega motorja (Hall), edinega na trdi jod. Ionski motorji so šibki, a za manjšo napravo očitno dovoljšni.

Naprava se bo utirila v 7-urno eliptično tirnico. Na opravljeno orbito bo opazovala samo eno uro. Instrument bo večino časa zaprt, da ga ne poškoduje sončna svetloba.

6. Metanska zmeda na Marsu

Metan je za znanstvenike sila zanimiv in iskan plin. Večina metana pri nas je namreč proizvod živih bitij. Detekcija metana v atmosferi kakšnega eksoplaneta (to bo denimo iskal teleskop James Webb) je lahko znak življenja. Lahko, ne pa nujno.

Tudi zato metan na Marsu znanstvenike bega. Prisotnost tega plina so potrdile različne sonde. Nekaj ga proizvaja, najverjetneje geološki procesi, morebiti kaj živega. Obe tezi ostajata odprti. Problem je, da se marsovski metan pojavlja v vzorcih, ki jih ni mogoče nedvoumno pojasniti ne s prvim ne z drugim.

Sorodna novica Rover na Marsu našel organske spojine

Lani je naslovnice svetovnih medijev napolnil Nasin rover Curiosity, ki prisotnost metana v ozračju od leta 2012 meri z instrumentom SAM. Izmeril je periodično nihanje: višjo koncentracijo poleti, nižjo pozimi, ki se v poletni toploti poveča, v zimski zniža.

Najbolj zanimivi pa so nenadni izbruhi za marsovske razmere višjih koncentracij metana, ki jih je Curiosity sporadično opažal skozi leta. En večji je bil leta 2013, zadnji pa letos poleti.

Toda Curiosity ni edini vohljač za metanom, to počne še več orbiterjev. In njihove meritve se večkrat različne od roverjevih, kar zgodbo dodatno zapleta.

Esin orbiter Mars Express je izbruh metana iz leta 2013 potrdil, poletnega pa - ne. Tudi naprednejši TGO ga ni. Kako je to mogoče? Še več, meritve TGO-ja kažejo na globalno pomanjkanje metana. Vse skupaj je ena velika skrivnost, so zapisali na Esi.

Kaj pa se dogaja s kisikom?

Da bo mera polna, jo je znanstvenikom zagodel še kisik, ki se tudi ne obnaša predvidljivo.

Curiosity je s pečico SAM čez leta izmeril dokaj stabilno sestavo Marsovega ozračja pri tleh (prostornina):

• 95 % ogljikov dioksid (CO₂)
• 2,6 % dušik (N₂)
• 1,9 % argon (Ar)
• 0,16 % kisik (O₂).

Rover je opazil tudi predvidljiv vzorec vsakoletnih sprememb v tlaku. Povzroča jih zimsko zmrzovanje ogljikovega dioksida, ki se usede na pola planeta, kar povzroči lokalno zmanjšanje pritiska in posledično gibanje – vetrove. Ko se CO₂ poleti tali, se vse skupaj obrne.

Temu vzorcu pridno sledita dušik in argon. Kisik pa ne, prej nasprotno. Spomladi in poleti se njegova koncentracija zviša za kar tretjino, kar je daleč več od napovedi. Pozimi pa se vrne v pričakovane okvirje. Nekaj ga torej proizvaja in nato tudi odjema. "Mučimo se, a tega nikakor ne znamo pojasniti," sporočajo iz ekipe, ki je analizirala meritve. "Obstajati mora neki kemični vir in ponor, ki ga ne poznamo."

Namig morda obstaja v prej omenjenem metanu. Metan sledi nekim vzorcem, občasno pa nepričakovano spremeni koncentracijo navzgor ali navzdol. Gibanje vsaj deloma sledi fluktuacijam kisika. Kaj proizvaja ta plina? Nasini PR-ovci radi zapišejo, da sta pogosto povezana z živimi bitji. Če ne drugega, tudi na Marsu to ni nemogoče.

Raziskava je objavljena v publikaciji Journal of Geophysical Research: Planets.

7. Mars 2020 v iskanju mikrofosilov?

Morda bo o marsovskem življenju kaj več povedal naslednji Nasin rover, Mars 2020. Pristal bo v kraterju Jezero, kjer je pred milijardami let dejansko obstajalo veliko 60-kilometrsko jezero, vanj pa se je izlivala reka.

V kraterju so zaznali plasti karbonatov, trpežnih mineralov, ki bi lahko ohranili milijarde let stare strukture. Med posebej iskanimi so stromatoliti – kamnine, ki nastanejo z rastjo plasti za plastjo bakterij, hematiti in druge možne sledi biološkega. Na Zemlji jih je najti veliko in z njimi izrisujejo razvoj zgodnjega življenja na našem planetu. Nasa se nadeja kaj takega najti v marsovskih karbonatih na obrobju nekdanjega jezera, ki jih je zaznal orbiter MRO. Objava je v publikaciji Icarus.

Tudi središče kraterja je privlačno za raziskovanje, saj je polno silicijevega dioksida oziroma kremena, kjer se sledi morebitnega življenja tudi lahko dobro ohranijo. Ta raziskava je objavljena v Geophysical Research Letters.

Video: Predstavitev načrtovanega mesta pristanka

8. Sokol se je odpravil proti domu

Japonska sonda Hajabusa 2 je končala leto in pol dolgo dogodivščino pri asteroidu 162173 Rjugu. V sredo ob dveh ponoči ob našem času je pognala ionske motorje in se z začetno hitrostjo 9 centimetrov na sekundo odpravila proti Zemlji, piše v Jaxinem sporočilu za javnost. Dospela bo predvidoma konec prihodnjega leta in odvrgla kapsulo z zbranimi vzorci. Če se še to posreči, bo Hajabusa 2 uspešno opravila skoraj vse načrtovano.

Sorodna novica Foto, video: Prvi posnetki s površja asteroida v zgodovini

Izkupiček odprave
Asteroid je dodobra pofotografirala in premerila z lastnimi instrumenti. Pobrala je dva vzorca, enega neposredno s površja. Drugi je zahteval več priprav. Sonda je asteroid najprej obstrelila z 2,5-kilogramskim kovinskim projektilom in se nato spustila v nastali 10-metrski krater, od koder je pobrala material, ki ga milijarde let sevanja niso spremenile. Jaxa je želela pobrati še tretji vzorec s površja, a je potezo odpovedala, ker ni našla primernega mesta za pristanek (preveč je bilo skal, prenevarno).

Še ni konec: Hajabusa 2 je na asteroid spustila kar štiri roverje, ki so se po površju premikali z odbijanjem in skakanjem. Prinesli so prve fotografije s površja asteroida v zgodovini.

Misija se je začela decembra 2014, Jaxo letno stane približno 270 milijonov dolarjev.

Rjugu je 1 kilometer velik asteroid redkega tipa Cg. Trenutno je 251 milijonov kilometrov stran od Zemlje. Ker se njegova tirnica seka z našo, sodi med potencialno Zemlji nevarna telesa.

Video: Posnetek enega od spustov do asteroida

9. FOTO: Merkur mimo Sonca

Vsakih nekaj let Merkur z našega zornega kota preči ploskev Sonca. To se je zgodilo prav ta teden, v zadovoljstvo s primernimi teleskopi opremljenih zvezdogledov (neposredno z očmi se tega pač niti vidi niti ne poskuša videti).

Prejšnji prehod Merkurja se je zgodil leta 2016, naslednji bo leta 2032.

Merkur je Soncu najbližji planet Osončja, tirnica ga nosi med 46 ter 70 milijoni kilometrov oddaljenosti. Je več kot dvakrat manjši od Zemlje pri 4.800 kilometrih premera.

Človeštvo pri Merkurju trenutno nima nobene sonde. Tam se je nazadnje mudil MESSENGER, leta 2025 pa bo tja prispel BepiColombo (Esa/Jaxa).

Video: Prehod, kot ga je videla Esina Proba-2

10. SKOK V PRETEKLOST: Philae pristal na repatici

Prav pet let nazaj je izdelek človeških rok prvič pristal na kometu. 12. novembra 2014 se je Esina sonda Philae ugnezdila na repatici 67P/Čurjumov-Gerasimenko.

Sorodna novica Foto in video: Objavljenih 100.000 posnetkov Rosette in kometa

Pridevnik "zgodovinsko" se pogosto uporablja vnemar, takrat pa ne. Evropa je doživela svoj Apollo trenutek, več milijard ljudi po svetu je spremljalo usodo metrskega robotka, ki je šel v neznano, ter napete obraze inženirjev, ki so 20 let delali za ta trenutek.

Phiale se je s kometa skoraj odbil nazaj v vesolje, saj so pristajalni mehanizmi eden za drugim odpovedali, naposled pa se je le umiril in nazaj poslal načrtovani set fotografij in meritev. A ker je končal v senci pečine in celo na boku, si ni mogel napolniti baterij in je kaj kmalu ugasnil.

Matična sonda Rosetta je delovala vse do leta 2016, ko se je še sama spustila na repatico. Za seboj pušča ogromno zbirko fotografij, pa tudi znanstvenih meritev, iz katerih še danes vznikajo članki.

11. SKOK V ZGODOVINO: Apollo 12 v polnem teku

Vesoljska ladja Apollo 12 je bila izstreljena 14. novembra 1969 na raketi Saturn V.

Zaznamovala sta jo dva udara strele v raketo, zaradi česar so misijo skoraj odpovedali. Rešil jo je inženir, ki je s premeteno potezo obnovil delovanje navigacijskega sistema.

Prav zdaj pred 50 leti, torej 16. novembra, so bili astronavti Pete Conrad, Richard Gordon in Alan Beam globoko na poti proti Mesecu, od Zemlje oddaljenemu slabih 300.000 kilometrov.

Obletnica dejanskega pristanka misije bo v ponedeljek.

Astronavtov Apolla 12 ni več med nami, za razliko od posadke Apolla 11, kjer sta živa – in celo aktivna na Twitterju – Buzz Aldrin ter Michael Collins.

12. Izpostavljeni komentar uporabnika MMC-ja spomni na še en dogodek: