Buckland, ki je bil prvi profesor geologije na Oxfordu, je 20. februarja 1824 nagovoril geološko društvo v Londonu, ki je bilo ustanovljeno nedolgo predtem. V nagovoru je opisal ogromno čeljust in kosti okončin, ki so jih našli v kamnolomu skrilavca v vasi Stonesfield blizu Oxforda.
Buckland je ugotovil, da so fosili pripadali ogromnemu plazilcu in mu nadel strokovno ime megalosaurus, kar pomeni veliki kuščar. Tako je bil uradno prepoznan prvi dinozaver, čeprav se je beseda dinozaver začela uporabljati šele v 40. letih 19. stoletja, več kot 15 let pozneje.

"To je bil začetek naše fascinacije z dinozavri," je ob častitljivi obletnici dejal paleontolog z Univerze v Edinburgu Steve Brusatte. "Bucklandova objava je odprla vrata in sprožila lov za fosili, ljudje pa so začeli iskati druge orjaške kosti v Angliji in drugod."

V Sloveniji dve potrjeni najdišči ostankov dinozavrov

"Prve ostanke dinozavrov v Sloveniji smo našli leta 1999, in sicer ob gradnji avtoceste pri Kozini na Krasu. Gre za ostanke hadrozavrov in majhnih teropodnih dinozavrov," je za MMC dejala Irena Debeljak s Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca ZRC SAZU. Kot je še pojasnila Debeljak, so podobne dinozavre kot v Kozini našli tudi v bližini Trsta in v Romuniji, zaradi česar strokovnjaki sklepajo, da so med temi predeli vsaj občasno obstajale kopenske povezave.

Istega leta je z analizo mikrostrukture nekaj manjših fragmentov kosti strokovnjakinja potrdila še prisotnost rastlinojedega dinozavra v kamnolomu Stranice pri Slovenskih Konjicah. "Ostanki dinozavrov (in drugih reptilov) iz teh dveh, zaenkrat edinih potrjenih najdišč, sodijo v obdobje zgornje krede."

V 200 letih ogromen napredek v raziskovanju dinozavrov

Danes je znanih več kot 2000 vrst dinozavrov, paleontologija pa je živahna mednarodna znanost. V 200 letih se je razmahnilo vedenje o dinozavrih, strokovnjaki so se dokopali do različnih ugibanj o tem, kako so bili videti, kako so živeli, kako so se razvijali in tudi, zakaj so izumrli. Dinozavri so hodili po planetu od pred približno 231 milijoni let do pred 66 milijoni let v mezozoiku. Njihovi ptičji potomci živijo z nami še danes.

"Naše razumevanje dinozavrov se je od 19. stoletja močno spremenilo," je za Reuters dejala paleontologinja Emma Nicholls iz Naravoslovnega muzeja Univerze v Oxfordu, kjer so shranjeni fosili megalozavra, ki jih je preučeval Buckland. "Buckland in drugi naravoslovci z začetka 19. stoletja bi bili osupli, koliko danes vemo o dinozavrih," je dodal Brusatte.

Kakšen napredek je bil narejen v znanosti, jasno kaže prav primer megalozavra. Buckland je menil, da gre za kuščarja, dolgega približno 20 metrov, ki je hodil po štirih nogah in ki je lahko živel v vodi ali na kopnem. Znanstveniki danes vedo, da ni bil štirinog in ni bil kuščar, ampak je spadal v skupino teropodov, v katero spadajo mesojedi dinozavri, kot sta bila tiranozaver in spinozaver, in da je bil dolg približno devet metrov. "Na zadnjih nogah je drvel naokoli, lovil svoj plen, uporabljal kremplje in zobate čeljusti, da je svoje žrtve pokončal," je bil slikovit Brusatte.

Pred 200 leti tudi niso vedeli, kdaj so živeli dinozavri, prepričani so bili tudi, da je Zemlja stara le nekaj tisoč let. Danes vemo, da je Zemlja stara približno 4,5 milijarde let, megalozavri pa so živeli pred okoli 165 milijoni let.

"Geologi so potrebovali več desetletij, da so spoznali, da je Zemlja resnično stara in da se je življenje razvijalo skozi ogromna časovna obdobja. Dinozavri in drugi odkriti fosili so odigrali veliko vlogo pri res izjemno veliki spremembi glede razumevanju ljudi o vlogi dinozavrov," je dejal Brusatte.

Kako smo prišli do imena dinozaver?
Angleški naravoslovec Richard Owen je ugotovil, da so fosili megalozavra in dveh drugih velikih plazilcev, ki živijo na kopnem, igvanodona in hylaeosaurusa, ki so jih odkrili v južni Angliji, pripadali skupni vrsti, ki jo je na predavanju leta 1841 in v objavi prihodnje leto poimenoval dinosauria. Vse drugo je zgodovina, bi lahko rekli.

Poznejše odkritje fosilov hadrozavra in driptozavra v ameriški zvezni državi New Jersey je pokazalo, da so bili vsaj nekateri dinozavri dvonožni, kar je spremenilo mnenje, da so bili podobni plazilskim nosorogom. V 70. letih 19. stoletja so prva popolna okostja velikih dinozavrov – najprej na ameriškem Zahodu, nato v Belgiji in drugje – pokazala značilno anatomijo in raznolikost dinozavrov.

Velik preboj v raziskovanju dinozavrov se je zgodil v 60. letih 20. stoletja, ko je prepoznavanje in raziskovanje majhnega mesojedega dinozavra Deinonychusa pretreslo znanost o dinozavrih. Začela se je t. i. "dinozavrska renesansa". Izkazalo se je, da so bili dinozavri ne le ogromni in neokretni, temveč, da so bili lahko tudi majhni in okretni. Nekateri so bili anatomsko izjemno podobni zgodnjim pticam, kot je arheopteriks ali praptič, kar potrjuje, da so se ptice razvile iz majhnih, pernatih dinozavrov. Prav tako je sprožila razpravo o tem, ali so bili dinozavri toplokrvni kot ptice, kar je v nasprotju z dolgoletnim prepričanjem, da so bili hladnokrvni.

"V naslednjih desetletjih se je okrepilo raziskovanje na področju rasti dinozavrov, uporabe računalniške tomografije, analitičnih metod za rekonstrukcijo razvoja in biomehanskih funkcij, kar je pripomoglo k bolj dinamičnemu in biološkemu pogledu na dinozavre kot živa bitja," je dejal paleontolog Thomas Holtz z Univerze Maryland.

Paleontologi so fosile lobanj vstavili v računalniške tomografe, da bi izdelali digitalne modele dinozavrovih možganov in ušes ter tako pridobili boljše znanje o dinozavrovih čutilih, kot so vid, sluh in vonj. Raziskovalci lahko zdaj določijo tudi barvo dinozavrov, če je njihova koža ali perje dovolj dobro ohranjeno, da se v celicah ohranijo mikroskopski mehurčki melanosomov, v katerih je pigment.

"Kar zadeva odkritja o dinozavrih v zadnjih desetletjih, se mi zdi najpomembnejše odkritje, da so imeli vsaj mesojedi dinozavri, teropodi, perje namesto lusk in da so imeli nekateri res dobro razvito perje na rokah, čeprav iz različnih razlogov niso mogli leteti," je dejal paleontolog Hans-Dieter Sues iz Nacionalnega naravoslovnega muzeja Smithsonian Institution v Washingtonu. Po njegovih besedah so verjetno ta peresa, ki so bila pogosto pisana, zagotavljala izolacijo telesa, vsaj pri nekaterih vrstah pa so jih uporabljali za razkazovanje.

Znanstvenik je dolgo begalo izumrtje dinozavrov, kdaj in zakaj, pojavile so se različne domneve, od verjetnih do smešnih. Ena od domnev je celo trdila, da so takratni sesalci, veliki kot srake, pojedli dinozavrova jajca. Vprašanje je dobil odgovor leta 1980, ko so raziskovalci odkrili plast usedlin, ki so izvirale točno s konca dobe dinozavrov. Vsebovale so visoke koncentracije iridija, elementa, ki je pogost v meteoritih, kar kaže, da je v Zemljo udaril velik vesoljski kamen. 180 kilometrov širok krater Chicxulub na mehiškem polotoku Jukatan je bil pozneje prepoznan kot mesto trka asteroida s premerom 12 kilometrov, ki je uničil tri četrtine zemeljskih vrst, vključno z dinozavri. Ali bi, če bi asteroid zgrešil Zemljo, še vedno vladali dinozavri namesto sesalcev – sčasoma tudi ljudi –, ki so podedovali razdejani svet? "Skoraj zagotovo da," pravi Holtz. "Sesalci so se pojavili kmalu po prvih dinozavrih, vendar so bili več deset milijonov let v njihovi senci. Mezozojski sesalci so bili zelo uspešni in raznoliki, vendar le pri manjših telesnih velikostih."

"Dinozavri so se morali spopasti s končnim izsuševanjem in ohlajanjem sveta, s tem pa tudi s krčenjem gozdov in njihovim nadomeščanjem s travniki," je dodal Holtz. "Vendar se zdi, da so bile te spremembe dovolj postopne, da so imeli dinozavri možnost razviti prilagoditve novim razmeram, tako kot so jih imeli veliki sesalci."

Kakšen je bil metabolizem dinozavrov, so znanstveniki ocenili s formulo, ki temelji na telesni masi, kot jo razkriva obseg njihovih kosti, in hitrosti rasti, ki jo kažejo rastni obročki v fosilnih kosteh, podobni tistim pri drevesih. Raziskava je pokazala, da so bili dinozavri vmesni člen med današnjimi toplokrvnimi in hladnokrvnimi živalmi.

Znanstveniki so izboljšali tudi svoje ocene velikosti različnih dinozavrov, vključno s skupino zavropodov, nekateri med njimi so bili največje kopenske živali v zgodovini Zemlje. Ena od študij iz leta 2023, ki je temeljila na dimenzijah kosti okončin, je argentinozavra, ki je bil dolg približno 35 metrov, okronala za prvaka težke kategorije s približno 76 tonami.

Čeprav je stroka naredila velik korak naprej, pa tudi po dveh stoletjih raziskovanje dinozavrov še zdaleč ni končano. "Poleg zmožnosti novih tehnologij je na različnih koncih sveta še veliko območij, ki so paleontološko še neraziskana," je dejal Holtz. "Na teh območjih bomo odkrili nove vrste iz dobe dinozavrov. Skoraj zagotovo obstajajo cele skupine dinozavrov, o katerih trenutno ne vemo ničesar in ki čakajo na odkritje."