Številke podjetja Cosylab se spreminjajo dnevno. V "covidnem letu" so zaposlili blizu 70 novih sodelavcev. Zdaj jih je blizu 300, velika večina v Sloveniji, navzoči so tudi v drugih delih sveta. Širijo se tako hitro, da razmišljajo o svojem kampusu. Vsake toliko časa jih želi prevzeti kakšen sklad zasebnega kapitala.

Soustanovitelj in prvi človek podjetja, jedrski fizik dr. Mark Pleško, je leta 2001 s študenti na Inštitutu Jožef Stefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. A njihove programske opreme sprva nihče ni želel kupiti. Zato so med drugim služili tako, da so za programsko opremo drugih, tujih podjetij pisali dokumentacijo. Denar je pač nekako treba zaslužiti. "S tem, ko ti dajo denar, ti ljudje obenem dajo priznanje, da so zadovoljni s tem, kar delaš. Dostikrat delamo napako, ko mislimo, da denar potrebujemo za preživetje. To je seveda res, ampak po drugi strani je denar tudi sporočilo drugih: to je v redu, naredi še več tega … Tržni način sploh ni tako slab za razdeljevanje resursov," razmišlja Pleško.

Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za programsko opremo za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa predstavlja programska oprema za protonsko terapijo, ta mora biti napisan v skladu s predpisi, ki veljajo za medicinske naprave, kar pomeni, da razvoj takšne programske opreme terja štirikrat več dela in časa. Medicinska dokumentacija nosi s sabo visoke zahteve in sprotno preverjanje delovanja sistema. "Delamo softver za veliko protonskih centrov, tudi pomagamo ga nameščati po vsem svetu."

Protonska terapija, ki je natančnejša, manj invazivna in primernejša za zdravljenje otrok in zapletenih oblik raka, je v porastu in kaže velik potencial za rast. Zna biti tudi dobičkonosna. Na svetu je okrog 100 protonskih središč za zdravljenje raka, Cosylab pa sodeluje v pobudi za gradnjo tovrstnega centra v Sloveniji, ki bi po Pleškovih besedah stal med 50 in 70 milijoni evrov. Lahko tudi 200 milijonov, "vprašanje je podobno temu, koliko stane en klinični center," odvisno. Pravi, da imamo v državi kritično maso znanja (Cosylab, Onkološki inštitut, programska skupina Medicinska fizika), da bi lahko tak center postavili. Slovenija trenutno v enem letu v tujino pošlje 10–20 ljudi na zdravljenje raka, posebej otroke. Če bi imeli napravo v Sloveniji (obsevanja bi bilo deležno 500 bolnikov na leto), bi bilo lažje za vse. Študijo zmogljivosti in financiranja še vedno delajo na ministrstvu za zdravje. "Sem optimist." Napravo za protonsko obsevanje bi sicer kupili od enega od uveljavljenih treh ali štirih svetovnih dobaviteljev.

"Obenem pa Cosylab razvija novo tehnologijo, ki bo mogoče delovala čez 4, 5 let, pa mogoče bo prišla v klinično uporabo čez 10 let. Naša vizija je, da pocenimo protonsko terapijo do te mere, da postane tudi cenovno dostopna ali pa konkurenčna radioterapiji – to je klasični terapiji. Tudi pri razvoju te terapije so še rezerve, treba jo je razviti tako, da naprave dosegajo fizikalne meje, ki jo terapija obljublja. In za to si prizadevamo – s pomočjo programske opreme in kakšnih novih tehnologij … da bi bila ciljna cena take naprave nižja … Kot so nam rekli Kitajci, če bi ta stvar stala 15 milijonov, bi jo pa vsi hoteli imeti. Mimogrede, cena 50 do 70 milijonov vključuje tudi gradnjo stavbe."

Cosylab raste organsko, po 20-odstotni stopnji letno, kar se Plešku zdi še maksimalno vzdržna rast. Po zadnjih dostopnih podatkih pridelajo 17 milijonov prihodkov, dodana vrednost na zaposlenega znaša okrog sto tisočakov. Sodelavci dobijo variabilni del plače v višini med 15 in 25 odstotki.

Beseda v začetku podkasta je nanesla tudi na epidemijo in cepljenje. Kako dr. Mark Pleško razlaga odpor do cepljenja, t. i. proticepilski sentiment?

"Evolucija ni ustvarila človeških možganov, da bi racionalno in logično razmišljali, tudi ne zato, da bi objektivno spoznavali svet, ampak zato, da bi čim bolje preživeli. In zato je racionalnost samo nek opcionalni ekstra, ki smo ga slučajno odkrili in ga včasih, čeprav bolj poredko, uporabljamo, kar je tudi bolj naporno. Skratka, vse delamo na podlagi čustev in hitrih reakcij. Recimo temu lizzard brain (plazilski možgani) ali pa Sistem 1 in Sistem 2. Ljudje imamo pristranskosti (bias). Če slišimo, da se je nekomu nekaj zgodilo, rečemo, aha, to je pa nevarno. Če bi bilo v časopisih toliko člankov o ljudeh, ki jim (po cepljenju, op.a.) ni bilo nič, kot o ljudeh, ki jim je kaj bilo, bi imeli občutek varnosti. Tako pa se v naših možganih samodejno ustvari slika, da je nekaj nevarno."

Težavo vidi v komunikaciji, ki je izziv celega človeštva. Kritičen je do novinarjev, ki nenehno iščejo nekaj posebnega in nepričakovanega. Komuniciranje vidi kot alfo in omego bivanja. Večja in kompleksnejša ko je družba, bolj je pomembno komuniciranje. In to je, meni, primarna naloga politike. Kako se je pri tem v epidemiji odrezala slovenska vlada? "Gotovo niso bili najboljši na tem svetu." Noče pa soditi povprek oziroma kritizirati. "Ampak bolje bi bilo komunicirati na empatičen način."

Mark Pleško spregovori tudi o svetovnih vprašanjih, UTD-ju, svojem ekscentrizmu, davčni politiki in kriptovalutah. Kako vidi novo "hladno vojno" med Kitajsko in Zahodom? Nerad vidi, da se Slovenija v tem konfliktu postavlja na eno ali drugo stran (čeprav po vrednotah oziroma kulturi sodimo na Zahod), zagovarja slovensko neuvrščenost in ohranjanje prijateljstva z obema stranema. Slovensko politično sceno pa vidi večinoma kot "krajevne zdrahe".

Kaj pa kriptovalute? Z njimi, pravi, ne trguje. "Ne bi rekel, da me navdušujejo, ampak se mi zdi zanimivo." Fascinirajo ga vprašanja denarja in ekstrahiranja vrednosti. Univerzalni temeljni dohodek ga zanima kot vprašanje, kako narediti družbo bogastva, v kateri smo vsi preskrbljeni in obenem motivirani za delo. "Vsak človek ima pravico, da živi dostojanstveno. Hkrati je pa prav, da so pridni in delavni bolj nagrajeni od lenih. In to sta dva koncepta, ki sta si nasprotujoča. Tu je še ta razlika med poštenostjo in pravičnostjo … mi zelo radi mešamo poštenost in pravičnost. Pravičnost je to, da ima vsak človek enake pravice. Načelo pravičnosti pomeni, da bi morali biti ljudje čim bolj enaki. Poštenost je pa to, da če si priden in delaven, si za to pošteno plačan. Če nisi, pa pač nisi."

"Poštenost povzroča razslojevanje, pravičnost pa zahteva izenačevanje. In zdaj moramo najti razmerje med tema dvema. Srce me boli, kako se levica in desnica prepirata. Levica več da na pravičnost, desnica pa na poštenost. Ampak v resnici sta oba koncepta nujna in ju je treba združiti. Želel bi si, da bi imeli močno levico pri zadevah, ki so socialne, družbene, kulturne in da rešimo zadeve, ki morda niso v interesu posameznika, temveč skupnosti … da so nekatere zadeve državne, tu potrebujemo levičarje … hkrati pa potrebujemo desničarje …/../…Tu delamo po mojem največjo napako, ker se levica in desnica ne pogovarjata o temeljnih konceptih …"

Več o pomenu blagovnih znamk, digitalizaciji in drugih aktualnih temah v podkastu Srce bije za posel.