Slovenija spada med območja, kjer ima kar 90 odstotkov prebivalcev izkušnjo s pikom čebele ali pa ose. Na Kliniki Golnik vsako leto obravnavajo približno 200 pacientov z najtežjimi oblikami alergije, ki so smrtno nevarne. Letno naj bi pri nas zaradi anafilaksije, kot pravimo resni, življenje ogrožajoči sistemski preobčutljivostni reakciji, ki se razvije v nekaj minutah po stiku z alergenom, umrli od dva do trije ljudje, največ prav na račun pikov žuželk. "Približno od enega do pet odstotkov pikov se zaplete v sistemsko alergijsko reakcijo, da torej reakcija ni vidna le na mestu pika, ampak po celem telesu," pravi Peter Kopač, zdravnik alergolog, ki na Golniku vodi klinično enoto za alergologijo. Tipični simptomi so po njegovih besedah srbečica, koprivnica, otekline mehkih delov, naslednja stopnja so pojav težke sape, padec krvnega tlaka, vrtoglavica, slabost, "nastane lahko tudi srčni zastoj, ki je najhujša stopnja anafilaksije, in ta je lahko smrtna".

Najbolj se bojijo hujših alergijskih reakcij po pikih žuželk v naravi, ko je zdravniška pomoč daleč, bolnika pa je treba oskrbeti nemudoma. "Najhujše reakcije nastanejo v nekaj minutah, v roku desetih minut pa tak človek potrebuje adrenalin."

Če imate hujšo obliko alergijske reakcije, vam svetujejo imunoterapijo. Kot razlaga Kopač, gre za "poseben postopek zdravljenja, ki traja od tri do pet let, med njim pa bolniku postopno odmerjamo alergen. Imunski sistem s tem navajamo nanj in ga prevzgojimo, da se na pik žuželke ne odziva več napačno."

Zakaj imunoterapija pri nekaterih ljudeh ne zaleže?

Pokazalo se je, da so imeli ljudje tudi po petih letih imunoterapije še vedno zaplete. V povprečju vsakega drugega človeka po končani imunoterapiji v življenju nato še piči čebela ali osa in delež tistih, pri katerih so še vedno težave, ni majhen. Zakaj je pri nekaterih pacientih imunoterapija uspešna, pri drugih pa ne? "Ti pacienti imajo drugačno genetsko ozadje, torej je vzrok lahko tudi genetski in ne le imunološki. Pri njih se odločimo za dosmrtno imunoterapijo, da jih zaščitimo," odgovarja Kopač.

To, da so za tovrstne zaplete odgovorni naši geni, je šele nekaj let staro spoznanje, potrdili pa so ga slovenski znanstveniki. "Zelo redka so področja, manj, kot je prstov na roki, na katerih smo Slovenci v določenem delu znanosti tako dobri, kot smo trenutno v genetiki anafilaksije," pravi Peter Korošec, ki na Kliniki Golnik vodi Laboratorij za klinično imunologijo in molekularno genetiko. Izvajajo vse vrste preiskav s področja preobčutljivosti reakcij in imunoterapije, serologije, avtoimunskih protiteles, pretočne citometrije in genetike, ob tem veliko tudi sami raziskujejo. Prav na področju genetike anafilaksije, torej genetike najtežjih alergijskih reakcij, so eni redkih na svetu: "Tisti, ki imajo najtežje reakcije, imajo v velikem deležu spremenjeno genetsko ozadje." Kot pojasnjuje, njihova dognanja na področju anafilaksije pomenijo začetek personalizirane medicine v alergologiji. "Lahko vidimo, kateri bolnik je najbolj ogrožen, in mu prilagodimo zdravljenje."

In takih bolnikov, ki jim genetika kroji tveganje, da bodo vse življenje podvrženi težjim alergijskim reakcijam po piku čebele ali ose, ne glede na opravljeno imunoterapijo, je po njihovih raziskavah več kot tretjina izmed tistih z najhujšimi alergijskimi reakcijami.

Pomembna prirojeni in pridobljeni genetski faktor

Toda o kakšni genetski motnji pravzaprav govorimo? "Dedne ali prirojene spremembe podedujemo in se prenašajo iz roda v rod. Pri genetiki anafilaksije so prirojene spremembe vezane na duplikacijo tako imenovanega triptaznega lokusa, gena za triptazo. Pridobljene nastanejo skozi življenje, v povezavi s povečanim tveganjem za hudo anafilaksijo pa gre za različice, ki nastanejo v genu KIT, zaradi tega mastociti, glavne efektorske celice anafilaksije, nepravilno delujejo," pojasnjuje mikrobiolog v omenjenem laboratoriju Matija Rijavec in dodaja, da "pridobljeno različico pridobimo neodvisno od pikov čebel in os." Mehanizem po njegovih besedah za zdaj še ni znan.

Kot je pojasnil vodja laboratorija Peter Korošec, je dedna motnja, okoli katere se zadnja leta vrti njihovo raziskovanje, znana šele osem let, od leta 2016. K sodelovanju so jih tedaj povabili Američani in skupaj so potrdili, da je anafilaksija povezana s to dedno napako. "Potem pa smo želeli to prenesti v prakso, saj sami delamo z vzorci bolnikov. Zato smo v naslednjo raziskavo vključili 400 slovenskih bolnikov in rezultati so potrdili, da sta pomembna tako dedni kot pridobljeni faktor. Če pa ima bolnik oba faktorja, so alergijske reakcije najtežje," dodaja Korošec.

Sledila je še večja, mednarodna študija, ki je prinesla še očitnejšo potrditev, izsledke pa zdaj po njegovih besedah po svetu že vključujejo v klinično prakso.

Njihova dognanja so zdaj na voljo predvsem pri tistih bolnikih, ki so doživeli hujšo alergijsko reakcijo, te pošljejo na nadaljnje genetske preiskave. Ne izvajajo jih preventivno ali vnaprej, so je pa lahko deležni bližnji sorodniki obravnavanih. Kot razlaga Rijavec, je "smiselno, da se pri bolnikih določi tako prirojen in pridobljen genetski vzrok". Bolniku odvzamejo vzorec krvi, metoda je neinvazivna, rezultati pa so na voljo v le nekaj urah. So referenčni laboratorij tudi za tuje ustanove, nanje se obračajo raziskovalci iz Norveške, Španije, Velike Britanije …

Tudi podnebne spremembe krive za porast alergij

Sogovorniki pritrjujejo, da je alergij v sodobnem svetu med ljudmi vse več. Ena od razlag je higienska hipoteza. "Zelo malo imamo parazitnih infekcij, hkrati pa v nas deluje zelo močan in kompetenten imunski sistem, ki si najde sovražnika drugje. Pelod ti ne škodi, tudi strup ose ali čebele ni sistemsko škodljiv. Telo prepozna te proteine kot nekaj škodljivega." Ob tem potrdi, da se s porastom alergij povečujejo tudi primeri anafilaksije.

K povečanju števila alergij pa svoje dodajajo tudi podnebne spremembe, opozarja alergolog Peter Kopač, ki porast inhalatornih alergij povezuje s podnebnimi spremembami. "Vse več je novih tujerodnih vrst, pelodi so zaradi onesnaženja in podnebnih sprememb agresivnejši. Alergenost peloda je s tem veliko večja, raztegnilo pa se je tudi obdobje cvetenja."

Naslednje področje: geni v ozadju alergij na zdravila?

Na Golniku svoje raziskave zdaj širijo na širše področje alergij. Njihova dognanja bi lahko imela še večji domet na področju zdravil, napoveduje vodja laboratorija Peter Korošec: "Ugotovili smo, da je dedni faktor zelo pomemben tudi pri anafilaksijah pri zdravilih, pridobljeni pa ne." Izsledki bi lahko imeli po njegovih besedah še večji domet kot pri piku ose oziroma čebele, "ljudje namreč antibiotike in biološka zdravila prejemamo globalno, medtem ko je ogroženost zaradi pikov os in čebel precej bolj lokalna".

O življenju z alergijo tudi slovenski standupovski komik in matematik

Že od otroštva z alergijo na pik čebele živi slovenski standupovski komik in profesor na fakultetah za matematiko in fiziko v Ljubljani in matematiko in naravoslovje v Mariboru Uroš Kuzman, v mladosti so mu potrdili tudi alergijo na pik ose. V otroštvu je več let obiskoval tudi imunoterapijo, ob čemer je imel po postavljeni diagnozi le nekajkratno izkušnjo s pikom ose. "Preventivno grem vedno v najbližji zdravstveni dom po injekcijo, če pa se odpravim na nedostopne lokacije, nesem s sabo prvo pomoč za alergike. Nimam pa tako resne alergije, da bi potreboval svojo lastno injekcijo."

Tudi sam je ob neki priložnosti, ko se je v študentskih letih udeležil taborjenja v slovenskih gorah, moral na pomoč poklicati urgentno pomoč. "Pri pripravi drv za taborjenje sem naletel na osir, dobil nekaj pikov in po določenem času se me je ob obsežni koprivnici lotila še omotica. Prijatelji so me odpeljali v dolino, kjer nas je že prestregel rešilec in me odpeljal v slovenjgraško bolnišnico, kjer sem med drugim dobil adrenalin."

Poudarja, da imamo v Sloveniji dobro urejeno in razpršeno primarno zdravstveno pomoč, ki ti je lahko v primeru pika dostopna v kratkem času. "Najbolj sitna situacija se mi je z družino pripetila v zabaviščnem parku v tujini, kjer me je med stanjem v vrsti obiskovalcev pičila osa. Seveda sem zaužil prvo pomoč za alergike, ki sem jo imel s seboj, potem pa smo lahko le čakali, ali bo zalegla. Imel sem srečo, da je reakcija splahnela."