"Ko me vprašate, kaj so morebitne nevarnosti ... Marsikaj smo že videli v zgodovini, veliko nas je naučila. Iskreno, sama pomislim na Vzhodno Nemčijo in Stasi." Tako nam Američanka odgovori na vprašanje, kaj je pravzaprav težava množičnega zbiranja podatkov.

Janine L. Spears je profesorica informacijske varnosti na univerzi Cleveland State University, ki se že blizu dveh desetletij let ukvarja s teoretičnim modeliranjem in raziskavami na tem področju. Toda v zadnjih nekaj letih jo vse bolj vleče k problematiki zasebnosti. Ker ima nad področjem pregled, in kar vidi, jo zelo skrbi. Toda zakaj njo skrbi, večine preostale populacije pa (vsaj na videz) ne? "Ker povprečen uporabnik ne ve. Se ne zaveda. Po mojih izkušnjah množice ljudi nimajo niti najmanjšega zavedanja, kakšna so tveganja."

Avdio: Kdor raje posluša, posnetek pogovora, je na voljo (le v angleščini):

Ne gre za en sam tetrapak mleka
Problematika je precej širša od golega podatka, da je oseba X ob času Y na kraju Z, kjer počne W stvar in je v stiku z osebo Ž in ... Problematika je v tem, da ne gre za en sam goli podatek. Gre za ogromno podatkov o tej osebi. Za kup, ki se skozi čas hitro veča. Kup, ki o osebi lahko pove več, kot ve ona sama. "Mislim, da ljudje o zbiranju podatkov razmišljajo le na ravni posamezne transakcije. Češ, šel sem v trgovino in kupil liter mleka. Pa kaj? Koga to sploh zanima? A kaj kmalu pridemo do stotisočev podatkovnih točk o enem samem človeku. Kaj bereš, katere filme gledaš, kdaj greš spat, kje si čez dan ... In skozi čas nabirke še združujejo, na primer z javnimi podatkovnimi zbirkami. In naenkrat dobiš resnično množično količino podatkov o posamezniku."

Že za prste ene roke podatkovnih točk je sila povednih, kar Spearsova na predavanjih ponazori s pričujočim primerom. Študentom navrže fiktivnega nakupovalca, ki je kupil hamburger in čips. Vpraša jih, kaj še je ta Posameznik 1 vrgel v svoj nakupovalni voziček? "Takoj je postalo jasno, da se številka ena ne prehranjuje zdravo, in študentje so jeli naštevati še več tovrstnih proizvodov." Nato jim je predstavila Posameznika 2, ki je kupil – ohrovt. Nemudoma so si v glavah izrisali, kakšen je ta človek, in našteli njegove preference. "Pa sem jih vprašala, kaj še lahko sklepamo o naši prvi osebi. Pa so dejali, posameznik 1 je moški, najbrž nima otrok, čezmerne telesne teže, z nizkim osebnim dohodkom itd. Kaj pa drugi? Ta se vozi z električnim avtomobilom, je okoljsko ozaveščen ..." Kaj šele bi lahko sklepali, če bi za oba vedeli skoraj vse? Če bi imeli stotisoče podatkovnih točk? Če bi nanje spustili umetno inteligenco, ki je idealna za prepoznavanje vzorcev v velikih količinah podatkov?

V ameriški akademski sferi so v zadnjem času začeli množično zbiranje podatkov povezovati nič manj kot z identiteto posameznika in njegovo svobodo. Zmožnostjo sprejemanja avtonomnih odločitev. Spearsova je spomnila na delo profesorice na univerzi Harvard, Shoshane Zuboff, ki je z novo objavo Doba nadzorovalnega kapitalizma dvignila precej prahu. Podnaslov se glasi: Boj za prihodnost človeštva na novih jarkih moči. Avtorica skozi pretanjeno argumentacijo zgradi model, ki nariše drugačno sliko od dozdajšnje. Za uporabnike Facebooka, Googla in drugih velikanov ekonomije osebnih podatkov navadno rečemo, da če storitve ne plačaš, si verjetno produkt – ti. Toda Zuboffova gre korak dlje. Uporabniki smo še manj od produkta. Smo zgolj surovina za končni izdelek, smo neobdelana zemljina, ki gre v stroj, kjer bo prečiščena, obdelana in prodana naprej. Končni izdelek so napovedi o našem prihodnjem vedenju. Napovedi, ki podjetjem in vladam omogočajo poseg, možnost, da projektil naše prihodnosti obrnejo. Da izberemo drugi izdelek. Drugega kandidata. Ne gre več za nakup tetrapaka mleka, gre nič manj kot za pravico do prihodnosti, je Zuboffovo navedla sogovornica iz ZDA. Ne spominja to na neki film iz prejšnjega desetletja? "Minority report," odgovori.

"Nadzorovalni kapitalizem je skoraj popoln izraz za problematiko. Nadzor pomeni, da nas gledajo, in to tudi takrat, ko se tega ne zavedamo. Seveda se to dogaja na množični ravni. Kapitalizem pove, da nas nadzorujejo podjetja, katerih namen je ustvarjanje dobička, in tega se je treba zavedati. Podjetja priznajo, da podatke o nas zbirajo za namene oglaševanja. Toda raziskovalci in novinarji so dokazali, da je nadzorovalni aparat mogoče uporabiti – in tudi se uporablja – še v širše namene." Težava je v tem, da sploh ne moremo vedeti, za kaj vse se zbrani podatki uporabijo. Kje so. Kam so jih prodali. Kdo vse jih ima. "Morda vemo za nekaj konkretnih transakcij, nikakor pa posameznik ne more imeti jasne slike, koliko so zbrali o njem, katere organizacije te podatke zdaj imajo in za kaj se uporabljajo."

Na tnalu nastaja gneča. Na udaru ni več samo zasebnost, je dejala Janine L. Spears, temveč nič manj kot lastna identiteta, avtonomija posameznika ... svoboda.

Od višje premije do prepovedi potovanj
Že danes se kaže v majhnih stvareh. Ponekod zavarovalnice ponujajo nižje mesečne premije, če voznik vgradi "črno skrinjico" in redno pošilja podatke o vožnji avtomobila, poroča Bloomberg. Pogosto kar s pomočjo prenosnega telefona. Ali pa ponujajo ugodnejše pakete tistim, ki se s pomočjo aplikacij za fitnes podvržejo nadzoru življenjskega sloga. Ali pa tistim, ki opravijo DNK-test. (S stranskim učinkom mogoče zavrnitve zavarovanja, če test najde kakšno neljubo gensko predispozicijo). "Zavarovalnice si prizadevajo uvesti sistem, kjer jim ti daješ vpogled v svoje življenje in v zameno mesečno plačuješ manj, pri čemer bodo nekateri, ki npr. živijo manj zdravo, odšteli več. Očitno je, da se ta sistem lahko razširi na številna druga področja življenja," je komentirala.

Lahko se zgodi, da se ta sistem udejanji na velikih stvareh. Lahko? Se že uveljavlja, le da je na mestu zavarovalnice država. Kitajec je nadzorovan z redno nabirko raznolikih podatkov. Če je poreden, npr. piše partiji neljube stvari po medmrežju, prejme kazenske točke, podobno kot prometni prekrškarji pri nas. Posledica pa ni višja premija kot pri zavarovalnicah, temveč: ne more potovati, potomci se ne morejo vpisati na univerzo, težje dobi posojilo ... Če pa podatki pokažejo, da je "zgleden državljan", se mu te (in številne druge) možnosti širše odprejo.

Janine L Spears je spomnila na primer kitajske študentke v ZDA. Na neki univerzi je sodelovala v skupini, in ko se je nekam odpravila, ji je kolega ponudil prevoz z avtomobilom. "Zavrnila ga je. In kolega je bil ves začuden, kako to, da želi pešačiti, če pa lahko prisede v vozilo. Kitajka je pojasnila, da mora izpolniti svoj dnevni cilj opravljenih korakov in jih registrirati v aplikacijo na prenosnem telefonu, ki je del velikega kitajskega Sistema družbenega ocenjevanja (Social Credit Score). Če ne bi opravila dovolj korakov, bi ji lahko ocena padla, in to bi lahko vplivalo na njeno možnost obiskovanja univerze v ZDA, potovanj po svetu, zaposlitve ..."

"Kitajski sistem družbenega ocenjevanja je že dobro dokumentiran, veliko člankov je bilo napisanih na to temo, javno so objavili svoj politični načrt. To je resnična stvar. Lep primer, kako se zbrani podatki uporabijo za družbeni nadzor in zagotovo uspešno spreminjajo ravnanje ljudi. Paziš, kaj rečeš, kam greš, koga obiskuješ, ker te opazujejo. Njihov cilj je do leta 2020 vzpostaviti zmogljivosti, da lahko dokumentirajo vsak dotik tipkovnice, vsak korak, so vodilni na svetu v tehnologiji prepoznave obraza," je ponazorila. Pa tudi prepoznave hoje, če si morebiti kdo nadene kaj čez obraz.

Demokracija in "dobra" podjetja niso samoumevnost
Lahko si mislimo, da so to skrajni primeri, ki nas v t. i. zahodnem svetu ne zadevajo. A po mnenju Američanke je to naivno. Trdnosti demokracije ne smemo vzeti za samoumevno, opominja. Naše vlade, naše države so trenutno (bolj ali manj) demokratične, toda stvari se kaj lahko obrnejo na slabše. "Samo v zadnjih nekaj letih smo videli stvari, za katere smo mislili, da se ne morejo zgoditi."

"Kar za samoumevno jemljemo, da bomo vedno živeli v demokraciji. A žal za to ni zagotovil. Mislim, da obstaja precej široko soglasje, da so demokracije ogrožene že danes."

Tudi za tehnološke velikane si lahko mislimo, da so do neke mere "dobri". Kaj pa, če nekega dne padejo v roke "slabih" ljudi? In kaj če bo takrat na oblasti kakšen ne popolnoma demokraciji posvečen avtokrat? Na razmerje moči je treba paziti in trenutno so ta velika tehnološka podjetja v precejšnji prednosti, saj o nas vedo ogromno, mi o njih pa dokaj malo, opozarja.

Paziti na prihodnost
Janine L. Spears je precej zaskrbljena za prihodnost medmrežja in družbe. Vizija na podlagi dozdajšnjih smernic je temna.

"No, nočem primerjati družbe s filmi, toda vse bolj se zdi, da nekateri poskušajo znanstveno fantastiko do neke mere udejanjiti. Minority Report mi pade na pamet, s prej omenjeno idejo sklepanja o določeni osebi in nato preprečevanja napovedanih dogodkov. Še posebej, ko v zgodbo vključimo umetno inteligenco. To je potencialna nevarnost."

"Pred nami je tudi možnost, da se bomo postopoma premikali proti nečemu, kar obstaja in se dogaja že danes. To je kitajski sistem družbenega točkovanja. Tam je, obstaja, je resničen in se dogaja prav zdaj. In to ne samo v eni državi, elementi se širijo, prebrala sem poročila, da Venezuela prevzema nekatere prakse. Torej, že danes vidimo, kaj je mogoče. Mislimo si, da se to ne bo zgodilo v naših državah, ampak tega ne vemo. Ko imamo enkrat tehnologijo na voljo in se politično nihalo premakne ..."

"Ko smo gledali znanstvenofantastične filme, so se nam zdeli – fantazijski. Strašni, a obenem globoko, globoko v prihodnosti. Danes se ne zdijo več tako zelo fantazijski. Marsikaj se lahko zgodi v 20, 30 letih. Karte so na mizi. In ne poznamo jih," je povedala.

Mali koraki k večji zasebnosti
Janine L. Spears se zato že več let dejavno ukvarja s svojo spletno navzočnostjo. Išče alternativne storitve, ki ne temeljijo na ekonomiji zbiranja osebnih podatkov, in postopoma spreminja spletne navade. Vse to je dolgotrajen projekt, rahljanje železne srajce, in ne čeznočna sprememba, poudarja. "Zmanjšati poskušam svojo digitalno sled. Zbiranju podatkov o sebi se ne moreš izogniti, resnično pa ga lahko zelo okrniš."

Na prvem mestu se poskuša "razguglati". Zakaj se izogiba prav temu konkretnemu podjetju, jo vprašamo. "Ne pravim, da je Google slabo podjetje. Ima pa v resnici neznansko količino podatkov o ljudeh. Povsod je. Pred kratkim so na Univerzi Princeton opravili raziskavo, pregledali so milijon največjih spletnih strani. Google je imel sledilce na 80 odstotkih teh strani! Ima tudi izjemno raznolike načine zbiranja informacij, in če lahko vse to združijo, je profil posameznika ogromen. Da ima eno samo podjetje toliko podatkov o posamezniku, to se mi preprosto ne zdi ... preudarno. Še posebej, če gre za podjetje, katerega cilj je dobiček."

Že pred leti je presedlala na plačljivega, zasebnostno naravnanega ponudnika elektronske pošte, ljudem pa priporoča, naj si ponudbo sami ogledajo, si nato vzamejo čas in opravijo informirano izbiro. V pomoč je ponudila ta seznam, ki ga ponuja That One Privacy Site. Že na začetku se ni prijavila na Facebook in svetuje opustitev tega digitalnega družbenega omrežja.

Kot brskalnik priporoča Mozillo, a v kombinaciji z zasebnostnimi vtičniki, kot je npr. NoScript. "Na univerzi smo dejansko izvedli poskus: zbrali smo količino podatkov, ki jih brskalnik pošilja ven tako z vtičnikom kot brez. In že goli NoScript poslano izdatno zmanjša."

Pri iskalnikih je povsem zadovoljna z DuckDuckGo. "Lahko rečem, da danes uporabljam izključno DDG, in se niti ne spomnim, kdaj sem nazadnje čutila potrebo, da se vrnem na Google. Najbrž je več kot leto dni preteklo, kar sem jo nazadnje ubrala tja, ker se mi ni zdelo, da sem dobila dovolj rezultatov."

Posebna previdnost je potrebna pri prenosnem telefonu, saj se ta hitro iz soda prelevi v cedilo, iz katerega podatki odtekajo v vse smeri. Naložitev aplikacije terja premislek: jo zares potrebujemo? (In če že dolgo leži na telefonu brez minute uporabe, jo je bolje kar odstraniti.) Pregledati je treba seznam privilegijev, ki jih zahteva, saj se proizvajalci hitro spustijo z verige in terjajo stvari, ki jih aplikacija za delovanje nikakor ne potrebuje, kot npr. kalkulator, ki ga zanima lista stikov. Ob vsaki posodobitvi operacijskega sistema ali aplikacije naj se pregleda, ali so nastavitve zasebnosti ostale, denimo ali mobilnik spremlja lokacijo (in jo sporoča naprej). In če se že v javnosti povezujemo na WiFi-omrežja, je to dobro početi prek VPN-zaščite.

Je res potrebno, da hladilnik prepozna obraz
Posebno pozornost namenja t. i. internetu stvari, težnji, da proizvajalci vtaknejo čip v vse širši nabor stvari – luči, opekače, hladilnike, športne copate. Iz tega ali onega razloga je treba stvari povezati. Presoditi je treba, ali je novopridobljena funkcionalnost, ki izhaja iz omreženosti, res tako koristna, da odtehta nevarnosti. Po njenih dozdajšnjih izkušnjah pa ljudje te presoje ne opravijo in stvari v domu mrežijo iz tehnološke radovednosti.

"Mislim, da je ključna nevarnost v teh 'pametnih' napravah, ki so verjetno sodobna različica trojanskega konja. Sploh ti ni treba na računalnik in splet. Že ko se sprehajaš po lastnem domu in klepetaš z najbližjimi, te lahko posnamejo."

Vprašati se je treba, ali res potrebujem kopalno kad, ki se poveže v medmrežje. Ali mora tehtnica res imeti kanal v WiFi? Predvsem pa, kaj se dogaja s podatki, ki so tam zbrani? Eno je, če tehtnica sporoča meritve na tvoj računalnik, kjer lahko počneš z njimi, kar želiš. Drugo pa je, če morajo podatki in ukazi na strežnike nekega podjetja. Posebno vlogo pri tem igrajo digitalni pomagači, kot sta Alexa ali Google Assistant, ti se poganjajo iz oblačnih storitev, torej prek oceana in nazaj, in pomagajo pri nadzoru domačih pametnih naprav. Torej, Alexi rečemo, naj zaklene vhodna vrata, zvok se prenese v ZDA, kjer ga analizirajo Amazonovi strežniki, prepoznani ukaz pa se vrne v dom in vključi digitalno ključavnico. "Ljudi sem spraševala, za kaj pravzaprav največ uporabljajo Alexo ali Google Home. Največkrat mi povedo, da zvišujejo glasnost glasbe ali pa prižigajo oziroma ugašajo luči."

"To lahko naredim tudi sama. Mislim, resno ..." se je pridušala profesorica.

Združevanje spletnega in "pravega" življenja
Skrajni čas je, da se naše dojemanje varnosti spremeni. Varnost ni več le zaklenjena hiša, dobro pospravljena denarnica in izogibanje s kriminalom zaznamovanih mestnih četrti. Varnost ni več samo fizična. Je tudi digitalna. Tako kot se ščitimo v "pravem" življenju, tako se moramo začeti ščititi tudi na medmrežju. Navsezadnje se vse več pomembnih delov našega obstoja seli nanje, je položila na dušo ameriška profesorica.

In če nam npr. restavracije naenkrat začenjajo ponujati kosila zastonj, se moramo vprašati, kaj je za tem.