Skoraj vse leto je že naokoli, odkar sem prvič slišal za novi koronavirus. Bolje, da zapišem spomine zdaj, da ne pozabim, da ne bom zapisoval za praznike — pa čeprav bodo v izolaciji. Že januarja, pred prvim izbruhom, sta južnokorejska država in družba krenili v akcijo. Redno obveščanje in opozorila, maske povsod. Res pa je veliko ljudi že tako in tako nosilo maske — zaradi onesnaženega zraka, zaradi prehladov —, a tedaj so se pomnožile.

Februar, izbruh v Daeguju, povezan z versko ločino šinčeondži. Kje je zdaj to? Skoraj smo jo že pozabili. Razkuževanje ulic, Daegu kot mesto duhov. Maja sem se po pomladi v slovenskem "dolklepu" (lockdownu oz. zaprtju) vrnil v Korejo in karanteno. Poleti se je število dnevnih primerov gibalo nekje med 10 in 50 (to je, kot če bi Slovenija imela od 0,2 do en primer na dan). Manjši izbruh, povezan z nočnim klubom, so z ukrepi pogasili.

Življenje je bilo skoraj normalno, razen da smo se družili manj in vsi nosili maske skoraj ves čas. V zaprtih prostorih, na ulicah, v trgovinah. Tudi poleti, kljubi vlagi in izdatno dolgem monsunu, je večina ljudi nosila maske večino časa. Avgusta smo v Seulu imeli večji izbruh, povezan s protesti proti vladnim ukrepom in predvsem z neko precej radikalno (in precej veliko) evangeličansko cerkvijo. Pastor, ki je na protestu kršil pogojni izpust (zaradi predhodnega kršenja protivirusnih ukrepov), je kmalu končal v zaporu. Tokrat je bilo omejevanje izbruha težje, vreme se je ohlajalo, več smo se družili v zaprtih prostorih in številke so le počasi padale.

Od takrat so maske v naši provinci znova obvezne povsod v javnosti, na prostem in v zaprtih prostorih, na javnem prevozu, v kavarnah ter restavracijah. Precejšnji del septembra in oktobra so bile številke znova nizke, okoli 50 na dan. S prijatelji smo se družili v kavarnah, a skoraj vedno z maskami.

Novembra so številke znova začele rasti. 100 na dan, 200, 300. Ukrepi so se zaostrovali, a postopneje, kot bi pričakoval glede na številke. Kmalu so kavarne in restavracije razpolovile kapacitete, potem so kavarne prešle zgolj na prevzem (take out). Delno je bil za omejene ukrepe verjetno razlog univerzitetni sprejemni izpit, suneung, osemurni maraton za vsakega dijaka v zadnjem letniku, ki določi, na katero univerzo bo sprejet — eno izmed treh elitnih, katero v srednjem rangu, nekam pri dnu ali celo nikamor. Izpit je tako pomemben, da v državi v tem času omejijo promet in delo na cesti, da hrup ne bi motil dijakov, službe pa zamaknejo delovni čas, da je javni prevoz prost za šolarje. Izpit je bil v četrtek, 3. decembra. Zaradi koronavirusa so ga že tako in tako zamaknili in zdaj izpeljali.

Po pričakovanjih so se ukrepi hitro zaostrili po izpitu. Po novem so vsi verski obredi na daljavo, vse storitve po 9. uri zvečer so prepovedane, zaposlenim je odrejeno delo na daljavo, nekatere storitve, ki so posebej nevarne (pevske vaje in zbori, karaoke, nočni klubi), so popolnoma zaprte. Zdaj imamo več kot 1000 novih okužb dnevno (kot bi Slovenija imela približno 30 okužb), podobno kot februarja, le da je tokrat epicenter prav v Seulu in okolici, kjer živi pol države (25 milijonov duš).

Napoveduje se nam kar samotna in izolirana zima, a upamo, da bodo ukrepi uspešni. Težko bo živeti na daljavo, a splošen občutek je, da ljudje delamo to za skupno dobro (in da ne bi drugi kazali s prstom na nas, da se ne vedemo primerno). Nihče ne bi rad bil tisti, ki prekrši ukrepe in povzroči izbruh. Poleg obvestil o primerih zdaj dobivamo tudi spodbudna obvestila o izbruhih, kjer je ustrezna raba mask preprečila širjenje, kar je prijetno.

Dobili pa smo tudi informacije o cepivih. Vlada je nabavila okoli 44 milijonov odmerkov cepiva, dovolj za približno 80 odstotkov prebivalstva. Verjetno se bo cepljenje tu začelo spomladi, potem ko preizkusijo cepiva, ali so varna, in zgradijo infrastrukturo za distribucijo. Realno pa ljudje, kot sva midva z ženo, ki nisva v tvegani skupini, ne bova cepljena pred prihodnjo jesenjo. Najbrž se bo to leto kar dobro izkazala naložba v domače udobje.

Ko se oziram nazaj, se mi zdi, da se je vse začelo skoraj z danes na jutri. Čeprav so novice iz Kitajske in nato s severa Italije prihajale že nekaj tednov prej, se mi zdi, da je bila večina ljudi tukaj kljub temu presenečena, ko je šlo zares. Podjetja in ustanove so nato hitro prešli na delo od doma, kjer je bilo to le mogoče, precej hitro so se zaprle tudi šole. Iz prvih dni se spomnim predvsem dolgih vrst pred trgovinami in praznih polic z nekaterimi izdelki, tudi tukaj je bilo nekaj panike, da bi lahko sledilo pomanjkanje določenih dobrin.

Občutek nesvobode
Predvsem je bilo v prvem valu veliko negotovosti, vsakodnevnega spremljanja novic. Osebno mi je bilo verjetno najtežje doživljati občutek nesvobode gibanja. Vse nenujne vožnje z avtomobilom po Bruslju in Belgiji so bile namreč prepovedane. Gibanje zunaj je bilo dovoljeno, vendar le peš ali s kolesom, zato se prav daleč od doma ni dalo.

Prav tako je bilo na javnih površinah resnično dovoljeno le gibanje. S tem imam tudi osebno izkušnjo: ko sem se po igri s hčerko v parku naslonila na bližnjo ograjo in jo opazovala, sta v nekaj minutah k meni pristopila policista in me, sicer prijazno, opozorila, da se moram gibati. Takrat mask na prostem še ni bilo treba nositi, se je pa veliko opozarjalo na varnostno razdaljo med ljudmi, tudi pri tem so imeli vlogo policisti, v parkih so za to včasih skrbeli celo z brezpilotnimi letalniki.

V drugem valu že vidna utrujenost od vsega skupaj
Po mojem občutku so se ljudje v prvem valu ukrepov držali bolj kot zdaj, morda tudi zaradi zdaj obvezne uporabe maske, ki ji nekateri nasprotujejo, verjetno pa je nastopila tudi že nekakšna utrujenost od vsega skupaj. Zanimiv utrinek iz obdobja prvega vala je tudi to, da so ljudje na okna stanovanj lepili spodbudna sporočila "tout ira bien" (vse bo v redu), otroci so risali mavrice, na okenske police postavljali medvedke. Veliko je bilo tudi sporočil z zahvalami zdravstvenim delavcem. Vsak večer točno ob 20. uri so ljudje odpirali okna ali stopali na balkone in pet minut ploskali v zahvalo zdravnikom in zdravstvenemu osebju. Povezanost in solidarnost med ljudmi sta se mi zdeli večji kot zdaj v drugem valu.

Poleti so bili skoraj vsi ukrepi sproščeni razen uporabe mask v zaprtih prostorih. Tudi naše poletno potovanje z avtomobilom v Slovenijo je potekalo nemoteno, samo pri vrnitvi v Belgijo smo morali izpolniti spletni obrazec, kje smo bili, in odgovoriti na nekaj vprašanj, na podlagi katerih so takrat presojali potrebo po karanteni ali testu.

Predvsem z vidika svobode gibanja je drugi val lažje prestajati, tokrat niso omejili gibanja po državi. Ker so še vedno zaprti restavracije in bari ter odpovedani kulturne prireditve in koncerti, Belgijci preživljajo več časa zunaj, v naravi, gozdovi in nacionalni parki so ves čas polni pohodnikov. Potovanja čez mejo so sicer močno odsvetovana, vendar mogoča, ob vrnitvi pa je zdaj zahtevana desetdnevna karantena s testom na novi koronavirus na sedmi dan.

Delo od doma je v drugem valu določeno kot obvezno razen seveda za poklice, pri katerih to ni mogoče. Belgijske šole so od začetka šolskega leta ostale odprte. So pa bile prvonovembrske počitnice podaljšane za teden dni in tudi zdaj šole ostajajo odprte, čeprav za višje razrede srednje šole pouk poteka s 50-odstotno prisotnostjo. Trenutno poteka tudi študija treh belgijskih univerz in inštituta za javno zdravje o tem, kako se virus širi v šolah.

Družbeni mehurčki
V času drugega vala se belgijske oblasti morda več ukvarjajo s t. i. "družbenimi mehurčki", saj je dovoljen tesen stik samo z eno osebo zunaj gospodinjstva, imenujejo ga "cuddle contact", to je torej oseba, ob druženju s katero ni treba nositi maske in ki jo lahko pozdraviš z objemom ali tradicionalnim belgijskim poljubom na lica.

Tudi pravila za božične in novoletne praznike s tega vidika za zdaj ostajajo enako stroga in tega ozkega kroga pred prazniki za zdaj ne nameravajo razširiti - z izjemo ljudi, ki živijo sami, ki lahko na praznovanje povabijo dve osebi hkrati. Izjema so tudi srečanja na prostem, kjer se lahko sestanejo do štiri osebe, vendar ob varnostni razdalji in z maskami.


V ta pravila pa so dodali tudi nekaj belgijskega surrealizma: praznuješ lahko zunaj na vrtu z omenjenimi štirimi osebami, vendar le, če jim do vrta ni treba čez hišo. Stranišče v hiši pa lahko uporabi le ena od teh oseb, tvoj najbližji stik. V določenih primerih (glasen hrup, veliko vozil pred hišo) bo policistom dovoljen celo vstop v hišo ali stanovanje, da preverijo upoštevanje pravil.

Pravzaprav se sploh ne spomnim, kako se je začelo, ker je bilo tako intenzivno, dejansko je celotno leto tako nenavadno. 15. marca smo dobili obvestilo, da bomo morali biti 15 dni doma, dovoljeni so bili samo nujni opravki, trgovina, a seveda ne vsak dan, banka, lekarna. V avtomobilu sem bila lahko samo sama, če si želel kam drugam kot po opravkih, si moral imeti posebno dovoljenje. Ljudje so množično kupovali hrano in toaletni papir, zato so začasno omejili količine nakupa. Po nekaj tednih so se zadeve glede nakupov umirile. Sama živim na obrobju Corraleja, v središču mesta je bilo takrat precej vojakov, ki so pomagali policistom pri nadzoru. Ob začetku zaprtja je bilo izrečenih kar veliko kazni, ker so se ljudje srečevali na zabavah ali pa šli na sprehod. Sama sem šla prvič v središče po treh tednih, je bilo kar strah vzbujajoče, polno vojaških vozil na ulici, občutek je bil, kot da si sredi vojnega stanja.

Hvaležnost za vsak dih
Po enem mesecu sem se malo zlomila, ko sem gledala ocean v daljavi in me je pretresel občutek, da nisem svobodna. Tudi sam dih ni samoumeven, hvaležen moraš biti za vsak trenutek - to me je naučila korona. Živela sem pri prijateljici, začasno bivanje se je zaradi korone potem spremenilo v precej daljše, kar je bil kar preizkus. A sva dobro izkoristili čas, pilila sem svojo nemščino z njo, veliko sva se pogovarjali in je bilo lažje.

Uradno smo lahko šli ven, kar je bilo sicer določeno po urah in skupinah, 2. maja. Vsi so se držali za roke, še nikoli nisem videla toliko parov, ki bi se držali za roke, vsak, ki sem ga srečala, je bil vesel, v zraku je bilo čutiti toliko hvaležnosti, vsi smo se pozdravljali. Sama sem bila zunaj vsako mogočo minuto, to je res spremenilo neke zadeve, ljudje so znova zadihali. Pokazalo se je, da včasih res potrebujemo hude ukrepe, da nekaj dojamemo, zdi se mi, da včasih kar ne moremo ali ne želimo spremeniti nekih zadev, če nas nekaj močno ne zatrese.

Poleti so se razmere umirile
Poleti same številke niso tako rasle, z junijem smo se bolj kot ne normalno gibali, družiti se ni smelo več kot 10 ljudi, lahko smo šli na morje. So pa čez poletje prepovedali kampiranje. Odprlo se je letališče, prej so bili namreč samo leti znotraj otokov, dvakrat na teden pa povezava s Madridom in Barcelono, a samo za nujne potrebe, za kar si potreboval upravičen razlog, sicer nisi mogel z otoka. Trgovine so začele delovati.

Nepredstavljiv udarec za turizem
Julija so prišli prvi turisti, otok je odvisen od turizma. Veliko restavracij je bilo sicer tudi poleti zaprtih, otok so začeli zapuščati ljudje, ki so tam živeli: če ni turistov, nimajo kaj za delati. Nekateri niso imeli niti za jesti, številni so bili v celoti odvisni od pomoči države. Dominoučinek je: če ni turistov, se vse podre, tudi recimo ni sejmov, kjer sama prodajam svoje izdelke. Z avgustom so predpisali tudi obvezno nošnjo masko na vseh javnih površinah in tudi na plažah in tako je še zdaj. Sama se precej izogibam mestu, ker ne maram nositi maske. Ko delam, jo seveda imam. Na plaži je tako: ko se premikaš po njej, jo moraš imeti, ko greš v vodo ali ko ležiš, pa je ne potrebuješ.

Poleti so prihajali turisti, ker smo bili edini na zelenem seznamu, a seveda številk ni mogoče primerjati s prejšnjimi leti. V obdobju od januarja do oktobra lani je Kanarske otoke obiskalo 12,5 milijona ljudi, letos pa 4,1 milijona. Tudi decembra je veliko rezervacij, seveda pa ni primerjave s predkoronskim obdobjem.

Pri nas v bistvu niti ne moremo govoriti o drugem valu, življenje poteka dokaj normalno. So nekateri posamezni primeri okužb, a daleč od številk na celinski Španiji. Najhuje je bilo res marca. Tudi vlada si prizadeva, da bi otoki zaživeli, da bi zaživel turizem, ker nam je to edini kruh. Veliko trgovin in lokalov se je dokončno zaprlo, so propadli. Če greš službo iskat, je to skoraj misija nemogoče, se sicer lahko tudi najde, a je res velik izziv.

Kaj je najtežje?
Na neki način smo zelo svobodni tukaj, zelo sem hvaležna, da sem tu, sonce, ocean, to mi daje moči. Obvezne so maske, kar je edino omejujoče. Napovedujejo sicer, da naj bi imeli v prazničnem času omejeno gibanje zvečer in da se bo lahko družilo do 10 ljudi, sicer pa življenje teče naprej. Upam, da pride turizem nazaj, to je naš kruh.

Vsi prepuščamo toku življenja, ostajam optimistka. Dejansko sem se distancirala od medijev, informacije, ki morajo priti do mene, tako in tako pridejo, iščem jih pa ne. Ker jih je tako veliko in so si nasprotujoče. Seveda je treba upoštevati pravila, da zaščitim sebe in druge, hkrati pa skušam ohranjati svobodo. Še vedno moramo nositi maske, ampak se izogibam vsem, saj je treba masko nositi na prostem in v zaprtih prostorih.

Znova so se zbudile speče vrednote
Tale situacija letos je, kakor je bila res kruta, razkrila neke diamante, na stvari moramo pogledati iz drugega zornega kota. Stvari se bodo uredile in slej ko prej bomo spet vstali kot feniks iz pepela. Mogoče lahko tudi skozi dogajanje, ki nas je vse skupaj močno pretreslo, znova ozavestimo vrednote, ki smo jih izgubili že pred kar nekaj časa. Na prvem mestu hvaležnost, sočutje. Ko opazujem ljudi okoli sebe, se mi zdi, da se je to močno zbudilo, te speče vrednote, pri enih bolj, drugih manj, pri enih pač ne, ampak pomembno je, da ljudje, s katerimi sem najbližje, razmišljamo podobno, smo hvaležni za vsak trenutek.

20. februarja sta prišla na obisk moja starša in približno po dveh tednih je mama začela dobivati sporočila o virusu od prijateljice iz Slovenije. Ko je začela z nasveti o nošnji zaščitne maske in pomenu razdalje, smo mislili, da po svoji navadi malo pretirava. A se je tudi tu hitro vse spremenilo. Ko smo šli na ogled Wellingtona nekje 8. marca in si želeli ogledati parlament, so bili obiski odpovedani, dostopa za javnost ni bilo več. Potem se je pa začelo: en okužen, dva, v enem tednu jih bilo osem, 10.

Večtedensko popolno zaprtje
Tisti konec tedna smo šli še na izlet na bližnji polotok, potem pa so 26. marca za mesec dni razglasili popolno zaprtje. Nismo smeli nikamor, nobenih stikov z nikomer, nihče ni šel v službo, šole in vrtce so bili zaprti. Ko smo poslušali, kaj se dogaja po svetu, in ko so se okužbe pojavile na Novi Zelandiji, se je vseh polastil strah, a premierka se je hitro odzvala.

Domačini sicer pravijo, da to ni glavno, ampak mislim, da je pomemben dejavnik pri vsem skupaj odigralo to, da je Nova Zelandija otok, kar pomeni, da je nadzor na meji res učinkovit in lažji. Prihode in odhode so hitro ostro omejili. Nama je bilo lepo, da sta bila moja starša ob uvedbi zaprtja z nami, a sta želela domov. Njun polet 31. marca je bil odpovedan, zato sta ga prestavila na konec aprila, pa je bil še ta odpovedan. Domov sta šla potem šele dva tedna po koncu zaprtja. Tudi logistika vrnitve v Slovenije je bila kar zahtevna, nekaj evakuacijskih poletov je bilo sicer urejenih.

Ko so pri nas uvedli ukrepe, je bilo res malo okuženih, tako da temu ne bi rekla prvi val. Kot sem dejalal, Nova Zelandija ima to prednost, da je otok, zato so lahko nadzorovali, kdo prihaja v državo. Hitro so omejili prihod na državljane in stalne rezidente, s tem so se izognili, da bi prihajali ljudje z virusom. Sicer so vsi, ki so prišli v državo, morali v karanteno na meji.

Gibanje samo v okolici doma, kamor greš lahko peš
Preventivno so zaprli vse neključne gospodarske dejavnosti, delovali so samo bolnice, reševalci in živilske trgovine, to je bila t. i. stopnja 4, kar je najvišja stopnja nevarnosti. Maske niso bile na nobeni točki obvezne, bile so priporočljive, če si šel v trgovino, kamor je bilo svetovano, naj hodi samo ena oseba iz gospodinjstva. V tem času smo morali ostati v domačem kraju, z avtomobilom se nisi smel peljati nikamor razen po nujnih opravkih, načeloma so bile policijske kontrole.

Vsi smo se spraševali, kaj to pomeni lokalno. To je dejansko pomenilo, da lahko greš, kamor lahko prideš peš. Recimo s kolesom si se lahko vozil v bližini doma, ne pa 40 kilometrov proč. Dejavnosti, kjer bi lahko ogrozil sebe ali druge, recimo deskanje, so bile prepovedane, ker če se ti kaj zgodi, te mora nekdo reševati in torej ne more biti na razdalji.

Igračke na oknih za poprestritev sprehodov
Tako smo bili več tednov vsak v svojem mehurčku, lahko si šel na sprehode, mi smo hodili v kolesarski park, tam so se otroci igrali, seveda se niso držali distance, starši pa. Otroci so se tako vsaj malo družili, a sčasoma je to postalo premalo. Takrat smo tudi na okna, v poštne nabiralnike, na ograje ipd. postavili plišaste igračke, začelo se je sicer z medvedki, ampak potem je šlo na okno, kar si pač imel doma, da so bili sprehodi zabavnejši, predvsem za otroke.

V tem času smo bili v stiku tudi z družino v Španiji, kjer je bilo zaprtje res ostro: niso smeli iz hiše oz. stanovanja, niti na sprehod niso smeli. Tu takih omejitev ni bilo nikoli. Ko smo šli na stopnjo 3, ki je veljala do 13. maja, so se ukrepi sprostili: vrtci in šole so bili odprti, podjetja so se odločila, kdo bo delal od doma, kdo bo šel v pisarno, znova je bila dovoljena uporaba avtomobila, še vedno si pa moral držati razdaljo. Ljudje so se res držali pravil. Prijateljica Lana, ki je bila dve uri južno od Aucklanda v deskarski skupnosti, je recimo dejala, da so se tega držali, nihče ni šel v vodo. Tudi v trgovini je večina imela masko, držali so se distance.

Prav zato je bilo precejšnje razburjenje in veliko nejevolje, ko se je pojavilo več primerov, ko so ljudje pobegnili iz karantene ob prihodu v državo. Zgodilo se je, da je šel iz karantenskega hotela nekdo v trgovino po cigarete, naslednji dan pa se je izkazalo, da je bil okužen. Takrat so ljudje ostro kritizirali te posameznike, češ mi smo se tako držali ukrepov, zdaj pa nekdo pride v državo in znova zaseje virus v skupnost. Nasploh lahko rečem, da je bila velika podpora ukrepom in premierki. Njena priljubljenost je bila velika, tudi znova je bila izvoljena, hitri odziv in ukrepi so poželi podporo.

Poleti vrnitev v normalno življenje
Poleti oz. med našo zimo ni bilo posebnosti, razen da so bili omejeni vstopi v državo. Ker nismo stalni rezidenti, imamo samo delovni vizum, zato ne bi mogli v državo, če bi šli iz nje. Sicer pa ni bilo nobenih omejitev oz. ukrepov.

Prvih nekaj mesecev so bili vsi priključeni na telefone, televizije, vsi smo spremljali dogajanje, vsak dan ob 13. uri je pristojni minister sporočil število okuženih, ki so bili vsi v karanteni na meji. Do srede avgusta ni bilo nobenega prenosa virusa znotraj skupnosti.

Naš drugi val je bil avgusta. V drugi polovici avgusta smo šli v Aucklandu z okolico znova v delno zaprtje, pri čemer so bili vrtci in šole odprti. V skupnosti se je pojavil virus, ugotovili so, kdo je prvi okuženi, niso pa vedeli, od kod je prišla okužba, govorilo se je, da je mogoče, da iz zmrznjene hrane iz Avstralije, potrjeno ni bilo nič. Kar naenkrat je bilo znova 20, 30 okuženih, kar je za Novo Zelandijo zelo veliko. V drugem valu, če mu lahko tako rečem, je bilo najtežje zavedanje, da moramo spet čez obdobje zaprtja. Približno smo vedeli, kako bo potekalo, ni bilo novost, pač sprejeli smo stanje, a z manj energije kot v prvem popolnem zaprtju. Za podjetja, ki so se ravno izkopala iz luknje po prvem zaprtju, pa je bil to velik udarec, govorim za podjetja v Aucklandu.

Od polovice septembra ni več okužb v skupnosti, vmes je sicer bil neki preplah, ko je bil delavec na neki tovorni ladji pozitiven, a se okužba ni širila naprej.

Nič več nestrpnega čakanja na število okužb
Zdaj dnevno dobivam sporočila novozelandskega časopisa o številu okuženih na meji, sicer pa nihče več ne visi na telefonu ali televiziji, da bi, tako kot med prvim valom, ob 13.00 čakali, koliko je okuženih. Virusa tu ni. Občasno vidiš koga z masko, sicer pa ne, to je bolj izjema kot pravilo. Maske so še vedno obvezne na javnem prevozu. Se pa moraš pred vstopom v vsako trgovino prijaviti prek aplikacije, pa seveda je povsod razkuževanje.

Rekla bi, da živimo normalno življenje, nimamo občutka, da je sploh bilo kaj pretresljivega. Mislim, da je tu že precej pozabljeno, kaj je bilo. Vsega skupaj dva meseca popolnega zaprtja je bilo, kar ni veliko. Za nas je vse normalno.

Kako se je začelo? Tisti prvi val je prišel v Latinsko Ameriko marca, že konec marca oz. potem aprila smo najbolj občutili spremembo, vse se je ustavilo. Ukrepi so ponekod bili, ponekod ne, država je res ogromna. Kako so ljudje to sprejeli? Maske so se nosile, še vedno se, ni bilo pretiranega upora, kot je bil v Evropi. Nekaj časa je recimo stal javni prevoz, ampak potem se je znova vzpostavil. Ljudje se načeloma še vedno držijo osnovnih ukrepov, ohranjati razdaljo je sicer težje, že zaradi same kulture, pa tudi samega dejstva, da je tu toliko ljudi.

Prvi val še traja
Prvi val se dejansko še sploh ni končal, glavni vrh je bil nekje poleti junija, ko so bile številke okužb tudi 70.000 na dan in 2000 mrtvih. Potem se je stanje malo umirilo, krivulja je padla, ampak še vedno je dnevno 25.000 novih okužb in v povprečju okoli 500 mrtvih. Krivulja se je obrnila, ni pa govora o koncu prvega vala, ta dejansko še vedno traja. Kaj to pomeni? Prisiljeni smo bili odpovedati vsa potovanja proti Evropi, zaradi našega zdravja in seveda tudi zaradi zdravja naših družin in prijateljev. To je bila ena stvar, ki je močno vplivala na moje življenje. Že mesece torej nepremično čakamo.

Sicer Brazilija ni bila nikoli zaprta, meje niso bile zaprte, kot se je to zgodilo v Evropi. Tu se je dalo ves čas leteti, dejansko še najmanj po drugih državah v regiji, saj so te države zaprle meje in prekinile zračni promet. Kolumnija, Čile, Peru - to so bile vse zaprte države. Venezuela ga je odprla komaj zdaj, decembra.

Poletje: da le ne bil bil potreben obisk zdravnika
Poleti je bila tu zima, vrh po vseh državah je bil zaznan med junijem in septembrom. Takrat je bilo tudi že prebivalstvo malo utrujeno zaradi vseh ukrepov in zaprtih trgovin. Ne glede na to, da je bil takrat vrh, pa so bili ukrepi dejansko strožji predtem. Kot sem že rekel, se ne upirajo nošnji maski, poletje je s tega vidika tu funkcioniralo.

Zdravstvene kapacitete so bile poleti najbolj obremenjene in takrat si res nihče ni želel zboleti in obiskati zdravnika, smo se res pazili in se ne družili z nikomer. Šele avgusta sem se tudi prvič videl z nekom, ki ni bil moj sodelavec. To poletje je bilo res drugačno.

Čistilke in vrtnarji so "izviseli"
Pri lokalnem prebivalstvu se epidemija res močno pozna, sploh pri neformalnem sektorju, ki je v Braziliji in drugih državah v regiji zelo močan, ogromno ljudi dela v njem. Vsi vrtnarji in čistilke so recimo ostali brez služb, šele po več mesecih so se znova vzpostavile te zaposlitve. Vlada jim je sicer pomagala, ampak ta pomoč se bo zdaj počasi končala. Je pa res, da se številke znova obračajo navzgor, tako da je vprašanje, kaj se bo zgodilo. Pomemben dejavnik pri preživljanju tega obdobja je bil tudi ta, kje živiš. Imamo hišo in vrt, to je nas rešilo, da si lahko šel ven in da nisi bil zaprt kot v stanovanju.

Preventivni ukrepi so se začeli kmalu po novem letu, z opozorili glede potovanj na Kitajsko, na večjih dogodkih pa so uvajali pravilo o varni razdalji, povsod so bila razkužila. Sredi februarja smo kot podjetje izvedli se zadnji večji dogodek, na katerem je bilo približno 2500 ljudi, potem pa so kmalu uvedli priporočila glede velikosti dogodkov ipd.

Sledila je hitra sprememba
Razmere so se zaostrile v zelo kratkem času - od začetnih opozoril in omejitev glede prihodov iz tveganih držav do dejansko popolnega zaprtja dejavnosti smo šli v morda 14 dneh. Na začetku marca so zaprli šole in vlada je nam, tehnološkim podjetjem, dala 14 dni časa za uvedbo rešitev šolanja na daljavo za milijon učencev, kar smo uspešno uvedli 23. marca. Hitro smo tudi uvedli telemedicino – s pomočjo pogovornih robotov, ki so pospešili obravnavo tveganih primerov. V nekaj tednih so na lokalnem "Gospodarskem razstavišču" postavili tudi poljsko bolnišnico za 3000 bolnikov s covidom-19, ki pa so jo k sreči lahko zaprli že na začetku julija.

Proti koncu marca so tudi ukinili vse polete družbe Emirates, kar je povzročilo precejšnjo dramo, saj se marsikomu ni uspelo vrniti v Dubaj, pozneje pa ga zapustiti, ko so recimo ostali brez služb. V času popolnega zaprtja nekaj tednov nismo smeli niti iz stanovanja oz. hiše, če ni bil izhod potrjen prek zahtevka v aplikaciji, kazni in nadzor pa so bili dovolj visoki, da ni bilo večjih kršitev. Dubaj ima že sicer dobro infrastrukturo za dostave iz trgovin in restavracij, tako da so precej hitro obvladali začetni naval.

V enem dnevu stestirali celoten del mesta
Glavni razlog za obvladovanje okužb bi pripisala aktivnemu testiranju, saj so npr. v enem dnevu stestirali celoten del mesta, da bi preprečili nastanek žarišč, predvsem v naseljih, kjer živijo delavci v industriji in gradbeništvu. Kot zanimivost – delež pozitivnih brisov testov na dnevni ravni je zdaj pod enim odstotkom (op.: v Sloveniji je že nekaj dni okoli 28-odstoten), opravili pa so že več kot 18 milijonov testiranj.

Junija so se ukrepi postopoma sprostili, znova se je vse odprlo, šole, trgovine, hoteli, klubi, znova so uvedli polete za rezidente in turiste, tako da sva poletje preživela v Sloveniji. Z novim šolskim letom je bilo precej bojazni, da bo število okužb zopet eksponentno naraščalo. Ko smo prvič presegli 1000 dnevnih okužb, so organizirali tiskovno konferenco in vsi smo se tresli, da bodo znova uvedli popolno zaprtje. K sreči se to ni zgodilo, ampak so nas samo 'okarali' in pozvali k odgovornejšemu vedenju, začasno pa so omejili poroke in zbiranje nad 10 ali 20 ljudi.

Ukrepe prebivalci razumejo
Še vedno veljajo bolj ali manj enaki ukrepi kot konec junija – obvezno nošenje mask v javnosti, merjenje temperature tako rekoč povsod (tudi če greš na bazen), restavracije pa imajo tudi pleksipregrade med mizami za večji občutek varnosti. Ukrepe prebivalci razumemo in vsak nosi svoj delež odgovornosti, da se izognemo ponovnemu zaostrovanju razmer. Posledice epidemije so namreč za vsakega posameznika drugačne, saj je v Dubaju družba raznolika. Precej ljudi je ostalo brez služb ali pa so jim znižali plače. Popolno zaprtje spomladi je načelo dubajsko gospodarstvo, ki je v veliki meri odvisno od turizma in poslovanja letalskih družb. Zame osebno je glavna sprememba le obvezno delo od doma, ni več poslovnih potovanj. Tako se je meja med delom in prostim časom žal še bolj zabrisala.

Začelo se je zelo čudno, sredi marca. Spomnim se svoje zadnje izmene v petek, ko smo se spraševali v restavraciji, ali je mogoče, da bomo morali zapreti za nekaj tednov. To se je takrat zdelo skoraj neverjetno. In potem sem bila na "počitnicah" dva meseca. In moj partner, ki je inženir, je bil tudi brez službe dva meseca.

"Usoden pogreb"
Na začetku smo imeli manjši izbruh covida, ko je okoli 160 ljudi zbolelo zaradi druženja na pogrebu. To so potem hitro zatrli. Vse ustanove in druga podjetja so se zaprli do nekje začetka junija, vse je zastalo. Začeli smo dobivati kar konkretno denarno pomoč prek vlade. Tudi druženje so takoj omejili na lastno družino in po nekaj tednih na dodatek enega mehurčka. Vse se je zdelo precej apokaliptično. Glede na to, da v Novi Fundlandiji ni bilo veliko primerov, je bil to dejansko zame precej zabaven čas, bila sem v nekakšni utopični svobodi. Lahko sem se lotila različnih konjičkov, ampak sem bila zelo pazljiva z denarjem, ker nihče ni vedel, kdaj se bomo vrnili v službe oziroma kdaj bo vladna pomoč pošla.

Ljudje tu še kar zaupajo vladi, tako da so se držali pravil. Mi smo se počutili kot uporniki, ko smo se "skrivaj" dobivali po parkih z nekaj prijatelji, ki niso bili v najinem mehurčku. Je pa res, da so ljudje tu na otoku zelo paranoični, ker niso na splošno zdrav otok. Tu je veliko diabetesa in prebivalstvo je precej staro, zato so takoj zaprli vse meje s celinsko Kanado.

Poletje je bilo dokaj normalno
Dolgo smo bili brez enega samega primera, vse do približno konca septembra, ko smo začeli dobivati posamezne primere, povezane s potovanji, iz celinske Kanade. Tu je veliko delavcev s službami na izmene v Alberti ali pa drugih provincah, in tako kot so primeri znova izbruhnili v celinski Kanadi v drugem valu, tako smo začeli znova zapirati določene meje in omejevati določene zadeve.

Moram priznati, da smo lahko tukaj kar precej srečni glede na to, da lahko v določeni omejeni meri še vedno uživamo družabno zivljenje. Restavracije so še vedno odprte in ljudje še vedno množično hodijo ven, kar je seveda krasno. Zbiranje se je ta teden zmanjšalo s 50 ljudi na 20 v skupinah, ampak k sreči smo še vedno odprti. Zaradi božičnih počitnic se je lokalna vlada odločila zapreti atlantski mehurček, ki je bil odprt od srede julija. To pomeni, da smo prebivalci atlantskih provinc lahko potovali znotraj njih brez dvotedenske karantene. Trenutno pa lahko prideš v Novo Fundlandijo samo, če si nujno potreben delavec ali pa si dobil izjemno potrdilo. Danes je potrjenih 23 aktivnih primerov, kar res ni veliko. In vsi primeri so v karanteni, zato sledenje njihovim stikom ni težko.

Petek, 13. marec 2020. Navaden delovni dan. Brez zavedanja, da je zadnji dan v pisarni, do nadaljnjega. Prelomni dan, ki je za vedno spremenil dosedanji način življenja, dosedanje zavedanje in odnos do soljudi. Takrat smo izvedeli, da se bo s ponedeljkom v Belgiji začelo vsesplošno popolno zaprtje (lockdown). Začeli sta se obvezno delo od doma, šolanje od doma. Zaprle so se trgovine, prav tako vse storitvene dejavnosti, prepovedali so prireditve in zaprli javne rekreativne površine.

Prihaja nov družinski član
Hkrati nas preseneti vesela novica, da se bo naša družina povečala za novega družinskega člana. V tistem trenutku se je vsa situacija s koronavirusom zdela zelo začasna in misli še niso bile obremenjene s skrbmi, kako bo ob porodu. Vendar je skozi nosečnost postajalo vse jasneje, da to le ne bo popolnoma vsakdanji porod.

Pregledi pri ginekologu so potekali po splošnem protokolu, z masko in brez partnerja. Partner se je lahko pridružil le ob morfologiji. Vsi tečaji in priprave na porod so potekali virtualno, osebnih srečanj ni bilo. Pred porodom je bilo za nosečnico obvezno testiranje na novi koronavirus, prisotnost partnerja pri porodu pa je omogočena v celotnem obdobju pandemije. Prav tako je obvezno nošenje maske med porodom, vsaj za partnerja, medtem ko je porodnica v poznejši fazi rojevanja masko lahko snela. Obiski v bolnišnici niso bili dovoljeni razen za partnerja in sorojence.

Šolanje od doma smo doživeli zelo pozitivno
Organizacija šole je bila zelo učinkovita in šolanje je potekalo brez večjih zapletov. Učiteljica je material pripravila za ves teden naprej, naloga učencev (in staršev) pa je bila organizacija doma. Tukaj moram poudariti, da so otroci v flamskih šolah že zelo zgodaj samostojni in vedo, kaj so njihove zadolžitve. Tako smo dvomesečno šolanje od doma preživeli brez večjih pretresov. Čez poletje so se ukrepi sprostili, odprti so bili gostinski lokali, kozmetični in frizerski saloni, fitnesi ter drugi rekreacijski centri.

V drugem valu zdaj ni več šolanja na daljavo (vsaj v osnovnih šolah). Več odgovornosti se je preneslo na posameznika, na primer razkuževanje vozičkov v trgovinah. V prvem valu maske na javnih površinah (z izjemo javnega prevoza) niso bile obvezne, medtem ko so od julija naprej obvezne v vseh javnih zaprtih prostorih.

Kakšni so bili ukrepi v prvem in drugem valu?
V prvem valu je bilo omejeno gibanje, obiski gozdov in drugih javnih sprehajalnih-rekreacijskih površin, ki niso bili v okolici tvojega bivališča, so bili prepovedani. V drugem valu je to ostalo dovoljeno, tudi gibanje ni bilo več omejeno, vendar so oblasti svetovale, da se ljudje zadržujejo doma. Meja med Nizozemsko in Belgijo je bila v prvem valu zaprta, medtem ko v drugem valu ostaja odprta, zopet s priporočilom, naj ljudje ne hodijo v sosednjo državo, če to res ni nujno potrebno. V okolici šole in na zunanjih športnih površinah so maske obvezne. Otroci do 12 let mask ne nosijo, medtem ko so za učitelje maske obvezne.

Ljudje v naši okolici ukrepe spoštujejo, ob vstopu v trgovino si razkužijo roke, maske nosijo (po večini) pravilno in tudi na območjih, kjer to ni potrebno. Druženje se je omejilo na minimum, tudi med otroki. Moje mnenje je, da ljudje sledijo navodilom vlade in se jih tudi dosledno držijo. Seveda pa obstajajo tudi razlike med mestom in vasjo, kjer preživljamo zadnje tričetrt letošnjega leta.

Najtežje v vsej tej epidemiji/pandemiji je nepredvidljivost bližnje in daljnje prihodnosti. Obiski domačih, sploh zdaj v božičnem času, ko je Belgija ostala brez neposredne letalske povezave s Slovenijo. Da ni obiskov babic in dedijev in da naš novorojenec ne pozna več kot treh obrazov v svojih sedmih tednih.