Za prostovoljko sem se na začetku oktobra lani, ko so se začele čez slovensko mejo valiti trume prebežnikov, javila prek spletne strani. Organizacije, ki iščejo prostovoljce za pomoč prebežnikom, so predvsem: Rdeči križ Slovenije, Slovenska filantropija in Karitas ter še nekaj manjših. Prvi odziv na mojo prijavo je prišel z Rdečega križa in ne da bi kaj dosti premišljevala, sem potrdila, da grem pomagat kot prostovoljka v Dobovo.

Nisem vedela, kaj naj pričakujem v Dobovi in kaj tam prostovoljci počnejo. Sprejemni center za prebežnike Dobova leži dober kilometer stran od slovensko-hrvaške meje pri vasi Rigonce, tik ob glavni cesti. Na drugi strani je mednarodna železniška proga in železniška postaja Dobova. Del prostovoljcev, predvsem bolničarji, opravlja svoje delo na železniški postaji, del pa v sprejemnem centru t. i. Livarne. Na tem mestu je nekdaj stala tovarna - livarna, od tod tudi domače poimenovanje lokacije sprejemnega centra.

Ko sem se z avtomobilom prvič pripeljala na območje sprejemnega centra, so me preplavljali tesnobni občutki ob pogledu na številna blindirana policijska in vojaška vozila, na tanke sredi polja in na množico do zob oboroženih policistov, vojakov in pripadnikov civilne zaščite.

Pravilo številka 1, ki velja za vse v sprejemnem centru v Dobovi, je dosledno upoštevanje hierarhije ukazov. "Vrhovno" oblast na območju sprejemnega centra ima policija, konkretno vodja policije, ki je v tistem trenutku dežuren in pristojen za sprejemni center. Temu je podrejen vodja civilne zaščite, nato pa še koordinator posamezne humanitarne organizacije, za nas konkretno Rdečega križa. Nihče ne sme delati nič na svojo roko. Kar reče policija, je zakon! (Opravičujem se, ker uradne titule verjetno niso točne.) Bližnje fotografiranje prebežnikov ni dovoljeno, nezaželeno je tudi širjenje fotografij na družbenih omrežjih.

Na začetku, ko so prebežniki šele začeli množično prihajati v Slovenijo, je bilo v sprejemnem centru v Dobovi čutiti nervozo, rahlo neorganiziranost, konfliktnost med posameznimi skupinami (med policijo, vojsko, humanitarnimi organizacijami), pomanjkanje ali nasprotje informacij in ukazov. Prostovoljcem je bilo npr. rečeno, da v Dobovo v kratkem ne bo vlaka z novimi prebežniki, čez pet minut pa, da je vlak prispel in da bo vsak čas prišlo 500 ljudi. Pri razdeljevanju hrane je nekdo ukazal, da je treba vsakemu prebežniku ponuditi tetrapak mleka, nekdo drug pa je rekel, da mleko pripada le družinam. Prostovoljci Rdečega križa naj ne bi vstopali v šotore, dokler so v njih še prebežniki, izogibali naj bi se stikov z njimi oziroma jih imeli le, če kak prebežnik prosi za pomoč, če kaj potrebuje. Prostovoljci Slovenske filantropije so imeli drugačna navodila: naj gredo med prebežnike, jih vprašajo, ali kaj potrebujejo, se pogovarjajo z njimi … Takšna drobna neskladja so vnašala sprva malce zmede, pozneje pa se je to uskladilo. Vsakič znova, ko pridem kot prostovoljka v sprejemni center v Dobovo, je kaj izboljšano. Delo in organizacija zdaj tečeta tekoče in usklajeno. Kapo dol pred vsemi fanti, ki požrtvovalno, humano in strokovno vodijo sprejemni center!

Prostovoljci Rdečega križa delamo v dveh izmenah po 12 ur. Nočna izmena traja od 20.00 do 8.00 naslednjega dne, dnevna pa od 8.00 do 20.00. Prostovoljci Slovenske filantropije delajo v izmenah po 8 ur, prav tako delavci na javnih delih. Iz zasavskega mesta Zagorja ob Savi, ki je od Dobove oddaljeno 70 km, odhajajo ekipe Rdečega križa redno v Dobovo. V treh mesecih jih je tam delalo približno 150, od tega 50 bolničarjev in 100 prostovoljcev. Široko srce in knapovski duh solidarnosti in humanosti očitno še živi v teh krajih.

Ob prihodu se prostovoljci najprej registriramo pri dežurnem vodji civilne zaščite ali Rdečega križa, dobimo jopiče z oznako RK in vsak svojo registrsko številko, ki jo nosimo na vidnem mestu. Pred začetkom dela dobi vsak prostovoljec več parov rokavic iz lateksa in zaščitnih mask za obraz, v šotoru Rdečega križa so vsem na razpolago tudi razkužila, hrana in pijača. Ves dan in vso noč je prostovoljcem, delavcem na javnih delih, zdravstvenim ekipam, ekipam civilne zaščite in organizatorjem sprejemnega centra na razpolago topel obrok hrane, npr. ričet, segedin, testenine z omako, golaž, riž, dunajski zrezki, krompirjeva solata … Vedno lahko dobimo čaj, ustekleničeno vodo in največkrat tudi kavo. Hrano dostavljajo iz bližnje gostilne ali pa skuhajo v vojaški kuhinji. Šotor Rdečega križa je ogrevan. Prostovoljci in vsi drugi, ki delajo v sprejemnem centru, uporabljamo prenosne sanitarije, do katerih prebežniki nimajo vstopa.

Sprejemni center v Dobovi obsega tri velike šotore v skupni površini 3.000 m2 in nekaj manjših šotorov in bivalnih zabojnikov za civilno zaščito, Rdeči križ, medicinsko osebje in vojsko. V enem izmed šotorov je informacijski center. V vsakem šotoru za prebežnike je lahko nastanjenih približno 500 tujcev hkrati, v sili tudi nekaj več. Zgornja kapaciteta je 2.000 prebežnikov hkrati. Tla šotorov so pokrita z golimi lesenimi deskami, postelj in druge opreme pa v šotorih ni. Ljudje imajo na razpolago odeje in penaste podloge, v dveh šotorih je nekaj lesenih miz in klopi. V istem šotoru so natrpani moški, ženske, jokajoči otroci, dojenčki in invalidi, ki prihajajo iz različnih držav, predvsem iz Sirije, Afganistana in Iraka. 500 ljudi na kupu mora drug drugega prenašati, kakor ve in zna. Nekateri si košček intimnosti zagotovijo tako, da si delček šotora ogradijo z ograjami, na katere razprostrejo odeje in tako niso vsem na očeh. Šotori so zadnje čase ogrevani. Na vidnih mestih so v šotorih izobešene plastične vreče za smeti, ki so, potem ko prebežniki zapustijo šotore, vedno polne. Vseeno ostane še precej odpadkov tudi na tleh, kar je razumljivo, glede na to, da prihajajo ljudje iz različnih socialnih okolij in imajo drugačne higienske navade od naših. Prebežniki se lahko gibljejo izključno v šotoru in na ograjenem dvorišču v okolici šotorov, ne smejo pa brez dovoljenja in spremstva v službene objekte ali sploh zunaj ograj. Dvorišča okrog šotorov so pred kratkim asfaltirali. Kopalnic in tople tekoče vode nimajo, le prenose sanitarije in mrzlo vodo na dvorišču. Nekaj sanitarij je znotraj enega izmed šotorov.

Ko prebežniki prispejo z vlakom v Dobovo, jih popišejo že na železniški postaji, nekatere takoj pošljejo naprej z vlaki ali avtobusi v druge sprejemne centre po državi. Velik del prebežnikov pa se začasno nastani v sprejemnem centru Livarna v Rigoncah, kjer ostanejo nekateri čez noč, nekateri nekaj ur, nekateri pa le toliko, da jih evidentirajo in popišejo. Od železniške postaje pa do sprejemnega centra v Rigoncah jih vozijo avtobusi, nekdanji že odsluženi ljubljanski zelenci. Prebežniki vstopajo v avtobuse in izstopajo iz njih pod strogim nadzorom policije in vojske, tudi med vožnjo so na avtobusih policisti.

Ko prebežniki izstopijo iz avtobusov v spremstvu policije, smo prostovoljci prvi, s katerimi vzpostavijo ti ljudje toplejši človeški stik. Policisti morajo biti uradni, strogi, uniformirani, nekateri so v neprebojnih jopičih, s čeladami, z gumijevkami, orožjem, tudi obrazi so zakriti, podobni so ninja želvam. Med jokom otrok in apatičnimi odraslimi padajo policijski ukazi: "Naprej, naprej, go, go!!! Ne se ustavljat! V vrsto! V eno linijo!"

Vsaka skupina prebežnikov je ob prihodu v Rigonce praviloma utrujena, naveličana, premražena, odrasli gledajo mrko v tla, otroci jočejo. A nasmehi in prijaznost delajo čudeže. Prebežnike ob prihodu pričakamo prostovoljci in jim ponudimo hrano. Nekateri vzamejo zavoj s hrano, nekateri vzamejo le vodo ali jabolko, drugi se le zahvalijo in odkimajo. Če jih ob prvem stiku pozdraviš, se nasmehneš, dobiš nazaj nasmešek in hvaležen hvala. Ko sem v nekem trenutku zamorjena in molče delim hrano, zakrita čez obraz z masko, tudi z nasprotne strani ni pozdrava. V dneh, ko pomagam kot prostovoljka, slišim tisočkrat hvaležen hvala. Od prebežnikov dobim toliko, kolikor sama dam. Če se nasmehnem, rečem kaj tolažečega, dobim hvaležen nasmeh nazaj. Ni res, da moški izrivajo šibkejše, ženske in otroke. Lepo disciplinirano stojijo v vrsti in čakajo na svoj obrok hrane. Vojska in policija skrbita, da stopajo v vrsti, da ni prerivanja.

Prostovoljec Boris, sicer umetnik, zelo širokega srca, si je na zaščitno obrazno masko narisal z rdečim flomastrom velik nasmešek. "Ti ljudje potrebujejo nasmešek in če so naša usta skrita pod maskami, ne vedo, ali smo do njih prijazni ali ne. Tako jim vsaj z narisanim nasmeškom in s toplimi očmi pokažemo svojo prijaznost in pripravljenost pomagati." Prijaznost se vrača s prijaznim.

Pri delitvi hrane so bile v preteklosti različne prakse, za najboljšo so se izkazali vnaprej pripravljeni zavoji hrane, t. i. lunch paketi, ki se delijo prebežnikom. Ti vsebujejo 2 kosa kruha, 1 jabolko, 1 viki kremo ali med (20 g), 1 kos topljenega sira, ustekleničeno vodo in za družine ½ l mleka. Kdor želi, dobi tudi konzervo z ribo ali z govejim narezkom. Za najmlajše otroke so na razpolago pleničke, a jih prebežniki redko vzamejo, saj imajo večinoma svoje. Prebežniki ne dobijo toplih obrokov hrane, kot se natolcuje na družbenih omrežjih. Le majhnim otrokom in dojenčkom pogrejemo prostovoljci mleko, če nas starši prosijo.

Večina prebežnikov nosi vse svoje premoženje v nahrbtnikih, ki niso večji od šolskih torb, nekateri pa premorejo zgolj plastične vrečke. Ostanke hrane, pijače ali nepotrebnih oblačil tako puščajo v šotorih, ker jih ne morejo nositi s seboj. Nekateri pridejo v slabih oblačilih, strgani, mokri, umazani. Prosijo za druga oblačila in obutev. Skladišča so polna oblačil, s katerimi jih oskrbujejo in polnijo humanitarne organizacije in posamezniki iz celotne Evrope.

Včasih prebežniki čakajo po več ur za premik naprej, drugič morajo na hitro oditi. Manj hrane ostane, kadar preživijo v šotorih daljši čas. Kar je odvečnega, zato puščajo v šotorih. Vsak kos oblačil in hrana, ki pride v stik s prebežniki, se odvrže zaradi preprečevanja okužb, bolezni. Vse to roma neposredno v zabojnike za smeti. Ti stojijo ob glavni vaški cesti, kjer se večkrat ustavljajo radovedneži in novinarji in opazujejo, kaj se dogaja v sprejemnem centru. In vidijo polne zabojnike odvrženih oblačil in hrane. V smeteh se znajdejo konzerve rib in mleko v zaprti embalaži, plašči, čevlji in bunde, ki pa jih niso odvrgli prebežniki, temveč smo jih po navodilih vodstva sprejemnega centra tja znosili prostovoljci. Težko je gledati kruh v smeteh, ostanki hrane bi se lahko namenili za krmo živalim, a higienski predpisi tega ne omogočajo. Prav ostanki hrane in odvržena oblačila povzročajo največ zgražanja in negativnih kritik pri ljudeh, ki prebežnikom niso naklonjeni. Prostovoljci imamo jasna navodila, da moramo vse, kar ostane po odhodu prebežnikov iz šotora, odnesti v zabojnike za smeti.

V času, ko so prebežniki v sprejemnem centru, jih policisti popišejo in pregledajo njihove dokumente, nudena jim je osnovna bolniška oskrba.

Ko zapustijo šotore, pustijo tam res precej odpadkov in razmetanih odej, a pri taki množici ljudi to ni čudno. Tako kot pri nas ali v katerem koli evropskem mestu po končanem rockovskem koncertu, veselici ali tekmi! Prostovoljci imamo navodila, naj ne vstopamo v šotore prebežnikov, dokler so oni v njih. Čistiti začnemo šele po tem, ko je šotor prazen, ko vsi odidejo. Se pa kdaj zgodi, da je treba začeti čiščenje prej, ker se pričakuje vlak z novo veliko skupino prebežnikov. Takrat vstopimo prostovoljci v šotore že prej, a jih pregradimo z železnimi ograjami. Ko prebežniki vidijo, da čistimo šotor in zlagamo odeje, mladi fantje poprimejo brez besed za delo in nam pomagajo pospravljati. Po stenah šotorov so sicer pisna opozorila v arabščini in v angleščini, naj pazijo na higieno, a posebej jim nihče ne pove, naj zložijo odeje. Ko vidijo nas, pa to prostovoljno storijo.

Letošnja jesen je bila naklonjena prebežnikom, ker je bila topla in suha. Spomnim pa se skupine 200 ljudi, ki je okrog 5. ure zjutraj čakala v vrsti za prevoz naprej. V šotore nazaj niso smeli, na avtobuse jih še niso spuščali. Otroci so jokali, ker so jih zbudili sredi noči. Začelo je deževati, lilo je kot iz škafa. Prebežniki niso imeli dežnikov ali dežnih plaščev. Sotrpini so jim iz šotorov metali volnene odeje, z njimi so se ščitili pred dežjem. Odeje so bile v nekaj minutah mokre in težke. Eno uro so stali na plohi, sredi noči, z majhnimi otroki! Ko so lahko vstopili v avtobuse, so pustili tiste odeje na dvorišču, celi kupi so jih bili. Ubogi ljudje!

Iz Dobove gredo prebežniki naprej z avtobusi do Šentilja ali kam drugam. Otroci mahajo in pošiljajo poljubčke - kot vsi otroci tega sveta. Vsakemu, ki premore vsaj trohico sočutja, se zasmilijo srce trgajoči žalostni in utrujeni pogledi teh otrok.

Čez dan je življenje v sprejemnem centru živahno in pestro. Prostovoljci pomagamo na različne načine prebežnikom, ki prihajajo in odhajajo, dobavitelji pripeljejo blago, treba ga je raztovoriti in skladiščiti, sortirati pakete hrane, oblačil, sanitetnega materiala.

Ko sem v skladišču v Rigoncah zlagala oblačila, namenjena prebežnikom, sem med cunjicami naletela na rožnato majčko s pujso Pepo, trenutno najljubšim pravljičnim likom slovenskih malčkov. Pomislila sem, kako je to majčko nosila neka srečna punčka, zdaj pa jo bo morda ena begunska deklica, ki ne razume, zakaj se mora v mrazu in lačna potikati po vlakih in po tujih krajih in nima svojega doma.

Težko se je vživeti v trpljenje teh ljudi, ki bežijo od doma. Vse svetovne oči obtožujoče gledajo na ljudi islamske vere. Kaj pa mi, Slovenci? Sama sreča, naključje in privilegij je, da smo se rodili kot beli, v Evropi, v ta del sveta, ki je bil do pred kratkim miren in urejen, v ljubeče družine, da imamo streho nad glavo, posteljo pod sabo, vsakodnevno hrano in možnost izobraževanja. Vse to nam je bilo do zdaj samoumevno in dano brez večjih naporov. Če bi se morda planeti obrnili drugače, pa bi bili morda nepismeni, morda bi beračili na ulicah Kolkate, bežali pred puškami pripadnikov ISIS-a …

Odkar sem prostovoljka pri prebežnikih, so postali nekateri ljudje vidno zadržani do mene. Tu in tam prileti od koga tudi direktna psovka ali pa pomilujoč očitek, da smo prostovoljci osamljeni ljudje brez lastnega osebnega in družinskega življenja. Vseeno mi je za takšne opazke. Prostovoljstvo mi je prineslo neprecenljivo osebno izkušnjo in tudi prijateljstva z ljudmi, s katerimi se v "normalnih" razmerah ne bi nikoli srečali. Kot prostovoljke me ni strah prebežnikov in bolezni, ki jih morebiti prenašajo. Bolj me je strah silnega sovraštva in vzvišenosti nekaterih sodržavljanov, tudi izobraženih, in tistih, ki se označujejo za strpne, do vsakega, ki je drugačen od nas. Strah me je ograj in vsega tega, kar se zdaj dogaja, strah me je za prihodnost svojih otrok in vnukov. Skrbi me za vnukinje, da ne bi kdaj stale takole v dežju v vrsti v nekem begunskem taborišču, ovite le v mokre volnene odeje. Vseeno pa še verjamem v dobro. Premajhna in nepomembna sem, da bi lahko vplivala na razmere in odločitve velikih. Neizmerno me žalosti, kaj preživljajo prebežniki, predvsem njihovi otroci, ki bežijo pred krutim nasiljem, pred smrtjo in v želji za mirnim, boljšim in varnim življenjem in človeškim dostojanstvom.

Če bom lahko, bom kot prostovoljka po svojih močeh še naprej pomagala drugim.

Že prej omenjeni prostovoljec Boris pravi: "Vsi mi imamo isto sonce in mi vsi hodimo za istim soncem, v upanju za boljšim jutri. Prebežniki, ki so prišli iskat boljše in varnejše sonce, so nam prostovoljcem vračali hvaležnost in s pogledi, nasmehi, z malimi gestami pokazali upanje, ki je mogoče za trenutek v njihovih življenjih zamenjalo strah za veselje. Solidarnostni duh se riše na vsakem koraku. Skupaj, ob pomoči prostovoljcev Rdečega križa in Slovenske filantropije, vojakov, policistov, študentov medicine, mednarodne zdravniške ekipe, civilne zaščite in številnih drugih, smo marsikateremu otroku, mladostniku, materi ali očetu narisali sonce! In s tem tudi sebe opomnili, da mi vsi v sebi lahko nosimo sonce in da za vse nas sije isto sonce in da se vsak človek rodi na ta svet z enakimi pravicami!"

Staša Lepej Bašelj