Sojenje v zadevi Betnava se začenja znova, ker je višje sodišče obsodilno sodbo Krašovcu zaradi absolutnih kršitev kazenskega postopka razveljavilo in poslalo v ponovno obravnavo. Krašovčev zagovornik Velimir Cugmas je na celjskem okrožnem sodišču zatrdil, da je tožilec Stanislav Pintar dokaze pridobil sam - brez naročila sodnice.

Cugmas je prav tako zahteval, da se sodnica Romana Gradič izloči iz sodnega postopka, ker se je seznanila z nezakonitimi dokazi. Sodnica je predlog za njeno izločitev zavrnila, glede nezakonitosti dokazov pa bo odločala med postopkom. Tožilec je Cugmasove navedbe zavrnil in mu očital, da zavlačuje postopek.

"Sem grešni kozel"
Krašovec je v večurnem zagovoru ponovno vztrajal, da ni storil očitanega kaznivega dejanja napeljevanja h goljufiji, za katerega je bil sprva obsojen na dve leti zapora. Zagrožena kazen za omenjeno kaznivo dejanje je sicer do osem let zapora. Po navedbah Krašovca je v celotni zadevi grešni kozel in zato krivde ne priznava, ponovil je tudi, da je dokazni postopek potrdil, da obtožnica ne temelji na preverjenih dejstvih, temveč na krivem pričanju in pristranskem pristopu tožilca.

Po njegovem mnenju sta krivo pričala nekdanja direktorica Betnave Dragica Marinič in nekdanji vodja mariborske nadškofijske službe za investicije in vzdrževanje Anton Ekart. Krašovec meni, da sta Mariničeva in Ekart želela zaporedje dogodkov zamegliti z mešanjem dogodkov iz različnih obdobij.

Senat celjskega okrožnega sodišča je na prvi stopnji ocenil, da je šlo v omenjeni zadevi za pridobitev velike premoženjske koristi za družbo Betnava. Ugotovili so tudi, da so pri projektu podali lažne gradbene situacije z namenom pridobitve državnih in evropskih sredstev za obnovo dvorca Betnava.

Šest duhovnikov in podjetje
Prenova dvorca se je začela leta 2008, ko je nadškofija stavbno pravico predala podjetju Betnava, ki ga je ustanovilo šest duhovnikov. Vanj so nato s poroštvom takratnega nadškofa Franca Krambergerja vložili več kot dva milijona evrov, ki so jih dobili na banki.

S tem denarjem so nato zaprosili za evropska sredstva, dobili pa so jih 1,7 milijona evrov. Nato se je izkazalo, da je Betnava ministrstvu pošiljala račune za gradbena dela, ki niso bila nikoli opravljena, zato je mariborska nadškofija pozneje ta denar vrnila.

Zaradi zadeve Betnava je v zaporu končala tudi nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak. Ta je krivdo priznala, s tožilstvom pa se je pogodila za petletno zaporno kazen.