Tožilec Stanislav Pintar, ki Krašovcu očita dve kaznivi dejanji naklepnega napeljevanja k poslovni goljufiji na škodo EU-ja, je na zadnji obravnavi predlagal štiriletno zaporno kazen. Če bo senat, ki mu predseduje sodnica Romana Gradič, za Krašovca odločil, da je kriv, mu grozi do osem let zapora.

Krašovec, ki pravi, da je v celotni zadevi grešni kozel, in zato krivde ne priznava, je med govorom dejal - napisal ga je na kar 114 straneh -, da je dokazni postopek potrdil, da obtožnica ne temelji na preverjenih dejstvih, temveč na krivem pričanju in pristranskem pristopu tožilca.

Krašovec: Krivo sta pričala
Po njegovem mnenju sta krivo pričala nekdanja direktorica družbe Betnava Dragica Marinič ter nekdanji vodja mariborske nadškofijske službe za investicije in vzdrževanje Anton Ekart. Krašovec meni, da sta Mariničeva in Ekart želela zaporedje dogodkov zamegliti z mešanjem dogodkov iz različnih obdobij in spreminjala svoje izjave, da bi zmanjšala lastno krivdo.

Po navedbah Pintarja pa so priče med sojenjem potrdile dejavno vlogo Krašovca pri obnovi dvorca Betnava. Krivdo v zadevi Betnava je priznala tudi nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak, ki se je s tožilstvom pogodila za petletno zaporno kazen.

Lažni računi
Prenova dvorca Betnava se je začela leta 2008, ko je nadškofija predala stavbno pravico podjetju Betnava, ki ga je ustanovilo šest njenih duhovnikov. Vanj so nato s poroštvom takratnega nadškofa Franca Krambergerja vložili več kot dva milijona evrov, ki so jih dobili na banki.

S tem denarjem so zatem zaprosili za poroštvo in dobili 1,7 milijona evrov evropskih sredstev. Vendar se je izkazalo, da je Betnava ministrstvu pošiljala račune za gradbena dela, ki niso bila nikoli opravljena, zato je mariborska nadškofija pozneje ta denar vrnila.

Po navedbah tožilstva so vodilni v družbi Vegrad odredili in izdelali lažne poslovne listine (gradbene situacije in račune za neizvedena dela) ter v sodelovanju z vodilnimi v Betnavi lažno izkazovali izvršitev plačil po teh računih in situacijah (s fiktivnimi kreditnimi pogodbami in večkratnim vzajemnim nakazovanjem sredstev med tekočimi računi). Pozneje so te gradbene situacije in dokazila o plačilih z lažno vsebino uporabili kot podlago zahtevku za izplačilo sredstev EU-ja.

Tako so gospodarsko ministrstvo preslepili, da je izplačalo 1,77 milijona evrov, pri čemer so bila sredstva na zahtevo ministrstva po enem letu vrnjena. Sočasno naj bi vodilni v Vegradu z goljufijo pridobili protipravno korist 1,7 milijona evrov.