Največja težava je v tem, da stranke natrosijo kup ciljev, za katere nimajo realnih predstav, ali in kako jih je mogoče doseči. Pozorno branje programov pokaže, da dlje, ko so stranke prisotne na sceni, bolj konsistentne imajo programe, kar kaže, kako dolg čas je potreben, da se politika stranke sploh izoblikuje in da si zgradi mrežo ljudi, ki so tak program sploh sposobni uresničevati. Foto: BoBo
Največja težava je v tem, da stranke natrosijo kup ciljev, za katere nimajo realnih predstav, ali in kako jih je mogoče doseči. Pozorno branje programov pokaže, da dlje, ko so stranke prisotne na sceni, bolj konsistentne imajo programe, kar kaže, kako dolg čas je potreben, da se politika stranke sploh izoblikuje in da si zgradi mrežo ljudi, ki so tak program sploh sposobni uresničevati. Foto: BoBo
Špela Šipek
Kolumna Špele Šipek. Foto: MMC RTV SLO

Janševa vlada je skupaj s partnericami (SLS, NSi, DL, DeSUS) uspela s koraki k uravnoteženju javnih financ s tem, ko je sprejela Zujf. Velik dosežek, ki so ga pokvarili ideološko pogojeni udarci po upokojencih in ugotovitev ustavnega sodišča o neustavnosti nekaterih členov tega zakona ter navodilo za popravo krivic z izplačilom za nazaj. Veliko energije so vložili v pripravo slabe banke.

Tudi vlada Alenke Bratušek je s partnericami (SD, DL, DeSUS) največ energije vložila v reševanje javnih financ in bančnega sistema. Z našim denarjem so ta sistem stabilizirali v toliko, da smo izšli z naslovnic svetovnih finančnih medijev in da so morski psi morali vsaj začasno odplavati iz naših voda. Velik dosežek, če ga ne bi pokvaril zastrašujoč podatek o naraščanju zadolževanja in dejstvo, da so izpeljali vpis fiskalnega pravila v ustavo in slabo banko zgolj zaradi pritiskov EK-ja, ne pa lastnega prepričanja, da je to prava pot.

Za druge stvari je obema vladama bolj ali manj zmanjkalo časa, energije, znanja, sposobnosti koordinacije ali kakor koli to že imenujemo.

Če bi stranke izpolnile svoje obljube iz leta 2011, bi imeli na področju zdravstva že jasno definirano košarico zdravstvenih storitev (DeSUS, SD), jasno ločitev opravljanja zdravstvene dejavnosti v javnem zavodu od opravljanja pridobitne dejavnosti v zasebni ordinaciji (SD, DL), ukinjeno oz. drugače urejeno bi bilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje (DeSUS, SD).

Prodana bi bila že vsa podjetja, ki niso strateško pomembna, gradili bi drugi tir, v javni upravi pa bi z variabilnim delom plače nagrajevali tiste, ki delajo dobro. Precej denarja bi dobili z obdavčenjem plasmajev v davčna nebesa in uveden bi bil davek na finančne transakcije …

Največja težava je v tem, da stranke natrosijo kup ciljev, za katere nimajo realnih predstav, ali in kako jih je mogoče doseči. Pozorno branje programov pokaže, da dlje, ko so stranke prisotne na sceni, bolj konsistentne imajo programe, kar kaže, kako dolg čas je potreben, da se politika stranke sploh izoblikuje in da si zgradi mrežo ljudi, ki so tak program sploh sposobni uresničevati. Stranke, ki se ukvarjajo z notranjimi problemi, imajo problem tudi s konsistentnostjo in izvedljivostjo programa. Nove stranke, kjer je zaznati splošnost namesto konkretnosti, pa prinašajo negotovost, ali bodo na oblasti znale izpeljati nujne ukrepe, da se gospodarstvo pobere, da bodo ljudje imeli več dela, da bodo pošteno zaslužili in da se v državno blagajno začne spet nabirati več denarja. Časa za učenje ta država nima več. Kako se bom torej odločala jaz? Po 20 letih podrobnega spremljanja volilnih kampanj bom na letošnje obljube padla samo v primeru, ko stranka predstavi konkretne ukrepe s konkretnim rezultatom. Izgovori, da niso imeli dovolj časa za izvedbo ali kako se razmere na trgu ter javnofinančna slika v času mandata spreminjajo, me ne zanimajo več. Ne zanima me, s kakšnimi političnimi problemi se ukvarjajo koalicije, moji problemi, problemi državljanke, so namreč večji od njihovih. Vlada, ki jo hočem, mora biti poleg uravnoteženja javnih financ ali stabilizacije finančnega sistema in reševanja pred trojko sposobna izpeljati še vse preostale nujno potrebne ukrepe. Stranka, ki ji bom izkazala svoje zaupanje, me ne more več prepričati z obljubo, da bo sprejela zdravstveno reformo s ciljem vzpostaviti visokokakovostno javno mrežo. Hočem konkreten načrt, s konkretnimi izračuni in številkami. Hočem ministra ali ministrico, ki že zdaj ve, kaj, koliko, kako in do kdaj. Raje volim tistega, ki mi da deset obljub in jih izpolni, kot tistega, ki mi na 20 straneh programa ne pove ničesar konkretnega. Kaj mi torej preostane? Volilna abstinenca? Lahko, toda … tudi biti državljan je odgovornost.

Ne morem se bolj strinjati z naslednjim zapisom dr. Andraža Terška: "Kritičen državljan do političnega procesa ne more biti ravnodušen, pa če se mu dnevna politika še tako upira in ga predstavniki dnevne politike še tako globoko žalijo kot osebo in kot državljana. Zavedati se mora, da to počnejo namenoma, premišljeno, ker je to del politične strategije doseganja volilnega uspeha: več kot je politično apatičnih ljudi in več kot je med njimi razmišljujočih in izobraženih državljanov, manjša je konkurenca v politični tekmi in lažje dosežejo zmago najmanj dostojni predstavniki ljudstva." Katera torej? Predelati morate sami, seznam priloženih izpolnjenih obljub iz leta 2011 (prispevale so ga stranke same, objavili pa ga bomo v torek zjutraj), je zgovoren. Televizijska soočenja bi lahko prinesla kaj vsebinsko uporabnega, če bi na primer soočili ministrske kandidate posameznih strank za posamezna področja: tako bi na primer imeli soočenje kandidatov za ministre za zdravje, v drugi oddaji kandidate strank za ministre za gospodarstvo itn. No, mogoče kdaj.

Danes pa lahko povem, da če bom našla stranko dejanj, ne le besed, v kombinaciji z vrednotami, ki pritičejo mojemu okusu in želji, v kakšni državi želim živeti, potem bom z veseljem tokrat oddala svoj glas. Ker če kdaj, moja država tudi moj glas, vsak glas, potrebuje zdaj. In ko bom glasovala za nekoga, bodite prepričani, da mu bom vsak ponedeljek v poslanski pisarni težila do onemoglosti, če ne bo izpolnjeval svojih obljub.