Čeprav je bilo v prvem Rehnovem predlogu zapisano, da bo stroške arbitraže kril EU, pa naj bi si državi stroške postopka in dela arbitrov delile na polovico. V slovenskem prevodu na bi bilo po pisanju hrvaškega spletnega medija Večernji zapisano, da bo cena arbitraže znašala pet milijonov evrov, pri čemer ni jasno ali gre za oceno stroškov celotnega postopka ali le stroškov za delo v času enega leta.

Štiri milijone za 20 članov delegacije?
Milijon evrov od petih navedenih v sporazumu naj bi šel za arbitre, štiri pa bi Slovenija porabila za stroške slovenske delegacije. V njej naj bi delalo 20 ljudi, ki bi za delo potrebovali posebno računalniško in programsko opremo, piše hrvaški spletni medij.

Milijoni za arbitražo
Ker naj bi šlo za oceno stroškov, bi torej arbitraža obe državi skupaj lahko stala 10 milijonov evrov. Žal gre le za ugibanja, saj hrvaško ministrstvo za zunanje zadeve še ne more oceniti, koliko bo arbitraža stala, še poroča Večernji.

Arbitri za manj kot 500 na uro ne delajo
Po izračunih hrvaškega medija bosta državi v najcenejši različici (če bodo sestanki potekali v Bruslju, kjer bodo na voljo prostori in tehnična podpora EU-ja) plačevali arbitre, ki bi plačilo prejemali glede na število opravljenih ur, saj bi bilo plačilo "za poln delovni čas" neracionalno. Po podatkih ameriškega pravnega podjetja Briscoe Ivester & Bazel LLP iz San Francisca, ki se tudi samo ukvarja z mejnimi spori na morju, bi ura dela arbitra stala najmanj 500 evrov. To bi skupaj lahko zneslo med milijon in milijon in pol evrov.

Seveda Hrvati za primerjavo navajajo tudi cene Stalnega arbitražnega sodišča v Hagu, kjer najem prostorov za vsak sestanek zaračunajo od 1.000 do 1.750 evrov, glavni tajnik in njegov namestnik staneta 250 evrov na uro, do 175 evrov na uro pa prejmejo "izkušeni svetovalci".

Večne težave s prevodi: kako interpretirati način sestave seznama arbitrov
Medtem ko se v Sloveniji ukvarjamo z referendumom in ratifikacijo v državnem zboru, pa je na Hrvaškem vroča tema že seznam arbitrov. Po mnenju hrvaškega strokovnjaka za mednardno pravo Davorja Vidasa je namreč posebej problematičen drugi člen sporazuma v katerem po njegovih besedah piše, da "bo seznam arbitrov 'established by' predsednik Evropske komisije in komisar za širitev".

Najprej "junction" zdaj "established by"
Vidas vidi težavo v terminu "established by", posebej glede na to, da je dokument v angleškem jeziku edini, ki ima mednarodno veljavo. Po Vidasovem mnenju je tako opisan le en korak izmed dveh nujnih za sestavo skupine arbitrov, saj to, da jih predlagata tudi državi v sporu, ni zapisano. Vidas se tako sprašuje, ali bodo arbitre izbirali predstavniki Evropske komisije, plačevala pa jih bo Hrvaška?

Seznam mogočih arbitrov je namreč prvi korak arbitraže, Evropska komisija pa lahko le uskladi seznam. Ta mora biti tak, da iz njega ni razvidno, kdo je predlagal koga, saj tri arbitre s seznama izbere predsednik Mednarodnega sodišča. Takšna, dvostopenjska določitev razsodnikov je po besedah Vidasa zapisana tudi v Konvenciji ZN-ja o pomorskem pravu.

Zato Vidas opozarja, da bi, če bi arbitražni sporazum interpretirali na način, da predstavniki Evropske komisije ne le tehnično sodelujejo pri sestavi seznama arbitrov, ampak jih na seznam tudi imenujejo (opozarja, da je Slovenija članica EU-ja, Hrvaška pa ne), Hrvaška sebe privedla v neenakopraven položaj.

Kako smo "established" prevedli v Sloveniji?
V slovenskem prevodu arbitražnega sporazuma je glede na poročilo o sporazumu, ki ga je objavil slovenski MZZ, zapisano: "V 2. členu sporazuma se v prvem odstavku navede, da listo arbitrov pripravita predsednik Evropske komisije in član Evropske komisije, odgovoren za širitev.