Slovenija se je leta 2013, v času premierke Alenke Bratušek, v zameno za soglasje Evropske komisije k sanaciji največje banke z državno pomočjo zavezala k prodaji treh četrtin Nove Ljubljanske banke do konca tega leta. S tem je dobila štiri leta časa za ureditev razmer v banki pred privatizacijo, kar velja po neuradnih ocenah glede na prakso v podobnih primerih za precej dolgo obdobje.

Maja je vlada premierja Mira Cerarja z Evropsko komisijo dosegla soglasje, da lahko prodajo izvede v dveh korakih: do konca leta naj bi prodali 50 odstotkov banke, 25 odstotkov minus eno delnico pa do konca prihodnjega leta.

Vendar pa so na vladi junija sklenili, da ne soglašajo z minimalno ponujeno ceno za delnico NLB-ja, s čimer se je prodajni postopek ustavil. NLB bi namreč po vseh dokapitalizacijah in sanacijah zdaj, ko je klima ugodna, radi ohranili kot močno mednarodno skupino.

Hrvaški varčevalci kot argument proti prodaji
Finančni ministrici so zato naložili, naj poskuša najti alternativne rešitve in se dogovoriti z Evropsko unijo. Kot argument vlada poudarja, da se je spremenila finančna klima, predvsem pa, da je okoliščine spremenila odločitev sodišča, da mora NLB povrniti vloge hrvaškim varčevalcem. To naj bi bilo po mnenju vlade preveliko tveganje za kupca in zato bi naj iztržili nižjo ceno.

A julijski sestanek ministrice in komisarke za konkurenco Margrethe Vestager ter pogovori na strokovni ravni, ki so sledili, za zdaj niso prinesli preboja. V Evropski komisiji so namreč varuhi pogodb, zavez in pravil - in do zdaj naj bi na podlagi pravil iz leta 2013 obravnavali že okoli sto bank, a doslej ni bilo odložitve oziroma odstopanja od zavez, kakršno želi Slovenija za NLB. Pri tem se izpostavlja pomen načela enake obravnave članic in nasploh spoštovanja pravnega reda.

Gibanje bančnega indeksa Eurostoxx kaže po neuradnih ocenah na ugodne splošne razmere za prodajo banke in tudi položaj NLB-ja se je v preteklih štirih letih znatno izboljšal, tako da po neuradnih tolmačenjih ni objektivnih razlogov proti prodaji banke. Prav tako bi za rešitev dileme glede hrvaških varčevalcev Slovenija lahko uveljavljala mehanizem "earn out". Ta predvideva, da se v primerih, ko prodajalec zahteva ceno, ki je za kupca previsoka, prodajalec in kupec dogovorita, da bo kupec plačal manj, prodajalec pa bo pod določenimi pogoji še nekaj let prejemal del prihodkov ali dobička prodanega podjetja.

Prav tako naj evropske komisarke ne bi prepričal argument bližajočih se parlamentarnih volitev v Sloveniji, saj da je bil časovni razpon za izpolnitev zavez dovolj širok in da ob odlaganju uresničevanja zavez slej ko prej napoči čas volitev.

Če ne bo dogovora, bo treba prodati balkanske podružnice
Kaj torej čaka ministrico Vraničar Erman na četrtkovem sestanku s komisarko Vestager? Ministrica pravi, da so na mizi še različne možnosti, komisarka pa po neuradnih informacijah pričakuje konkretne predloge v skladu z odločbo Evropske komisije o odobritvi državne pomoči NLB-ju in evropskimi pravili o državnih pomočeh iz leta 2013.

Če ne bo dogovora o alternativni rešitvi in če Slovenija do konca leta ne bo izpolnila zaveze o prodaji NLB-ja, v zavezah piše, da mora država imenovati skrbnika, ki naj bi prodal podružnice banke na Balkanu. To bi za banko, ki želi igrati pomembno mednarodno vlogo, pomenilo velik udarec v poslovanju in načrtih rasti.

Bruselj prošnje za spremembo zavez ocenjuje od primera do primera, pri čemer podaljšanje roka za prodajo običajno terja kompenzacijske ukrepe za ohranitev ravnotežja prvotne odločitve in ni daljše od 12 mesecev. V primeru kršitve pravil lahko komisija sproži pravni postopek.