MMC se je v Strasbourgu pogovarjal s štirimi novimi slovenskimi evroposlanci, ki so svoj prvi mandat v Evropskem parlamentu začeli julija letos. V prvem intervjuju vam predstavljamo Zorana Thalerja, ki je v EP-ju član Skupine naprednega zavezništva socialistov in demokratov (S & D). Nekdanji slovenski zunanji minister, ki se je po nekajletni odsotnosti na politično sceno vrnil z izvolitvijo v Evropski parlament, nam je razkril, kako potekajo prvi tedni njegovega mandata, in z nami delil svoje poglede na aktualno problematiko in prihodnost EU-ja.

Za vami so prvi tedni v vlogi evropskega poslanca. Kako se počutite v Bruslju oz. Strasbourgu? Kako ste se vklopili v delo vaše poslanske skupine in odbora za zunanje zadeve, katerega član ste?
Prvi tedni so bili zelo intenzivni, je pa res, da sem si jih tudi sam naredil take, kajti če si nov poslanec, je vsekakor potrebno, da si izboriš mesto, tako v politični skupini kot v samem parlamentu, da torej postaneš prepoznaven. Akcije je bilo zato precej, na primer glede vprašanj postavitve nove Evropske komisije, še posebej pa sem se angažiral na področju regionalnih vprašanj. Trenutno je zelo pomemben problem liberalizacije režima vizumov za države Zahodnega Balkana oz. nekdanje Jugoslavije in Albanije. Tudi znotraj politične skupine zdaj poteka o tem zanimiva politična razprava, ki bo, prepričan sem, prej ali slej prinesla nove preboje. Kot vodja delegacije, v kateri sva s kolegico Tanjo Fajon, sem v najinem imenu vodil tudi pogajanja za članstvo v odborih in delegacijah. Poleg tega sem v okviru razpisa za nagrado Saharov že predlagal našega zamejskega rojaka, pisatelja, 96-letnega borca za človekove pravice Borisa Pahorja.

V vaši dozdajšnji politični karieri ste pridobili veliko izkušenj na zunanjepolitičnem področju. S čim boste po vašem mnenju najbolj prispevali k učinkovitemu delovanju odbora za zunanje zadeve?
To, kar sem pričakoval, se je pokazalo za resnično, odbor za zunanje zadeve je pomemben odbor. Čeprav nekateri pravijo, da nima zakonodajnih pristojnosti, se v njem razpravlja in sklepa o za usodo Evrope in sveta pomembnih odločitvah in političnih linijah. In seveda ni Evropske komisije in predsedstva Sveta, ki bi lahko ignoriral neko uveljavljeno razpoloženje v odboru za zunanje zadeve. Zato se mi zdi prav, da smo iz Slovenije v tem odboru močno zastopani. Dejstvo je tudi, da je članstva v odborih praktično nemogoče koordinirati, saj si za to vsi prizadevamo znotraj političnih skupin, in je zato delovanje v odborih nemogoče koordinirati še na državni ravni. Zunanjepolitični odbor bo torej težišče moje dejavnosti, obenem pa delujem tudi v odboru za ekonomske in monetarne zadeve, kjer sem prevzel funkcijo poročevalca za področje davka na dodano vrednost. V zunanjepolitičnem odboru pa sem bil kar takoj na začetku povabljen v manjšo delegacijo, ki bo v prihodnjem tednu obiskala Moskvo in se s ključnimi ruskimi predstavniki pogovarjala o odnosih Evropska unija-Rusija in drugih pomembnih vprašanjih.

Omenili ste problematiko liberalizacije vizumov. Na septembrskem plenarnem zasedanju je parlament razpravljal o ukinitvi vstopnih vizumov za državljane Srbije, Črne gore in Makedonije. Vizume bodo še naprej potrebovali državljani Bosne in Hercegovine ter Albanije, kar pa naj bi po mnenju odbora za zunanje zadeve predstavljalo grožnjo stabilnosti na Balkanu. Kakšno rešitev problema vizumske politike predlaga odbor za zunanje zadeve?
Tu gre za več ravni razprave. Eno je sam tehnični postopek, ki trenutno teče in bo omogočil, da bodo države, potem ko izpolnijo kriterije, prišle na t. i. belo listo glede vizumov – to pomeni, da njihovi državljani ne bodo potrebovali vizumov za vstop v Evropsko unijo. Uspelo nam je zlobirati, da je glede vizumske problematike poročevalka v odboru LIBE (odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve) postala kolegica Tanja Fajon. V zunanjepolitičnem odboru gre za bolj politično razpravo o tem. Sam poskušam najprej kolege znotraj politične skupine S & D prepričati, da potrebujemo bolj ambiciozen program do Zahodnega Balkana, da si Evropska unija ne sme dovoliti, da se na njenem dvorišču začnejo razmere poslabševati. Zanimivo, da je Obamova administracija z obiskom podpredsednika v regiji pokazala, kako pomembno je to področje, in tako dala signal Evropski uniji, da bi tudi sama morala na svojem dvorišču storiti več, ne pa da se zapleta v precej birokratske načine obravnavanja tega področja. Po mojem mnenju gre za nujnost strateške odločitve, da je normalizacija razmer na Zahodnem Balkanu zelo povezana s tem, da se jih integrira v Evropsko unijo. Ne gre za to, da bi si postavljali nerealne roke, kdaj bodo postali člani, vendar je treba državljane Bosne in Hercegovine, Črne gore, Srbije, Makedonije, Kosova in Albanije integrirati v Evropo. Gre tudi za vprašanje, ali naj se 500-milijonska Unija teh malih državic boji, ali jim s tem, ko jih integrira, omogoči, da tam zraste nova generacija znanstvenikov, uradnikov in učiteljev, ki bodo sposobni bolj evropskega razmišljanja in ne bodo toliko potopljeni v nekdanje zdrahe, spore in spopade. Če jih držimo izolirane, je težko pričakovati, da se bo to zgodilo.

Irci se 2. oktobra na referendumu znova izrekajo o podpori Lizbonski pogodbi. Mnenje nekaterih neodvisnih britanskih poslancev je, da se s ponovitvijo referenduma kršijo demokratična načela, saj se ne spoštuje mnenja irskega naroda, ki je pogodbo lani že zavrnil. Kako komentirate te trditve?
Vzdržal se bom komentarja, ker ima pač vsak svoje mnenje, a dejstvo je, da razvoj EU-ja v ustavnem smislu, tj. v smislu pravil iger, ves čas caplja za dejanskim razvojem dogodkov na terenu. Ves čas je preveč držav glede na to, kako so pravila igre postavljena. Lizbonska pogodba, če in ko bo začela veljati, bo šele sanirala to stanje in omogočila, da 27 držav članic začne normalno delovati. V tem smislu jo vidim kot koristno. Sicer pa je moje osebno prepričanje, da je treba Evropsko unijo izrazito poenostaviti in jo tako približati državljanom Evrope. Danes, če ravno ne študiraš mednarodnih odnosov in nimaš doktorata iz delovanja EU-ja, kot običajen državljan zelo težko razumeš, kaj pomeni komisija, svet, parlament, kdo koga in zakaj ne, če se malo pošalim. V sodobnem svetu si moramo biti na jasnem, da nas velike sile, kot so Kitajska, ZDA, Rusija in Indija nujno peljejo k prepričanju, da lahko nekaj pomenimo samo kot združena Evropa, vsaka posamična državica v Evropi ne pomeni nič. Irci bodo pa sami odločili, ali se strinjajo s tem, da so dvakrat vprašani, ali ne. To se bo videlo po udeležbi na referndumu in po samem rezultatu.

Kakšna je torej vaša vizija Evrope v prihodnosti?
Sam verjamem, da za časa naših življenj lahko doživimo Evropo, ki bo združena od Atlantika do Rusije in tudi Turčije, vendar verjetno to velja za prihodnjih 20, 30 let. Kratkoročno pa bi si želel, da presežemo meje na področju teh belih lis, ki še obstajajo v Evropi – predvsem imam tu v mislih Zahodni Balkan, Islandija se bo očitno priključila – in da poleg te geografske zaokrožitve najdemo tudi sistem delovanja, ki bo čim bolj učinkovit in racionalen in tako, prepričan sem, tudi bližje ljudem. Danes je povprečnemu Evropejcu nepredstavljivo, da bi spet obstajale meje, da bi bil ukinjen schengenski režim, da ne bi imeli evra, da bi imeli spet po več valut v denarnici, če bi potovali od Ljubljane do Lizbone, Madrida ali Londona. To jemljemo za samoumevno in upam, da se bo tudi sam Bruselj začel jemati za samoumen, kot nekaj koristnega za način in kakovost življenja v Evropi. Dejstvo je, da evropske institucije, če pogledamo s ptičje perspektive, stanejo precej manj kot nacionalne administracije. Proračun EU-ja znaša približno 1 % BDP-ja evropskih držav in znotraj tega tudi Evropski parlament stane približno 1 % tega proračuna EU-ja, kar je, preračunano na glavo državljana EU, približno eno pivo na leto. In ko se ljudje tega zavedo, se jim vse skupaj ne zdi več tako strašno in nepotrebno.