Na prvi pogled za EU podobno ne bi mogli trditi, zdi se, da je prisotna na številnih področjih, in da nasprotno od liberalne države krepko regulira gospodarjenje, preko vseh področij, na katerih je prisotna. Vendar se v tem skriva prej omenjeni naslednji korak. "Novi evropski liberalizem" je opustil filozofijo 'laissez-faire', ter stopil korak dlje z usmerjenim reguliranjem. Skrivnost je v tem, da so vsi regulativni prispevki usmerjeni v prizadevanje za neanomaličen prosti trg. Prosti trg namreč nujno generira anomalije, najbolj tipična je monopol, tega se preprečuje s konkurenčno zakonodajo, ki pa je eden najbolj pomembnih sklopov prava EU-ja. Gospodarstvo prosto anomalij se tako lahko normalno širi. Človek skoraj začuti hegeliansko triado, teza je prvotna liberalna država, ki se zavzema za neregulacijo prostega trga, soočena je z antitezo realsocializma z močnim reguliranjem in sintezo v EU, z usmerjenim reguliranjem.

EU je torej v svojih temeljih gospodarsko združenje, prevladujoča teorija o njenem namenu in izvoru pa je v preprečevanju vojne na kontinentu preko gospodarskega mreženja. Zdi se, da mir nikoli ni bil cilj Unije, je zgolj stranski produkt gospodarjenja. In tu je njen glavni problem, če je gospodarjenje povod in cilj združevanja, se kaj hitro znajdemo v liberalni državi, ki ji je Jürgen Habermas pripisal "delovanje zgolj v smislu servisiranja gospodarstva", kar naenkrat je važna le še konkurenčnost, stroški itd.

To servisiranje za večino ljudi ni nič novega, večina že tako meni, da so Evropskemu parlamentu bliže lobiji kot pa volivci. To poznamo kot "demokratični deficit EU-ja". Zaveda se ga tudi EU sama, ki ga je poskusila rešiti z Lizbonsko pogodbo, vendar so spremembe mlačne. Parlament je dobil malce več moči in ima pogosteje besedo pri sprejemanju pravil v EU, seje Sveta EU so po novem javne, nekaj je bilo še inovacij na področju peticij. Nepresenetljivo deficit ni izginil, saj ta ne obstaja le med institucijami in ljudstvom, temveč tudi med ljudstvi. Lahko bi rekli, da v nebo kovani mir ne obstaja, da so države le odložile meče kot sredstvo merjenja potence, ter jih zamenjale za izkaze stopnje rasti BDP-ja.

EU je močna prezenca, s svojimi institucijami je dokazala, da lahko uniči države. Slovenija je pod tem vplivom, tako politično kot regulativno. Ravno zato je zanimivo, da slovenskim volilcem očitno ni mar za za volitve v Evropski parlament, udeležba je zgolj nekaj procentna. Problem ni toliko v neinformiranosti javnosti, slovenski mediji si namreč že dlje časa prizadevajo osvetliti področje (izpostaviti velja rubriko Spletne mladine, alternative Evrope). Dandanes bi lahko rekli, da so, glede na razmerje regulativne moči, volitve v Evropski parlament vsaj toliko pomembne kot volitve v nacionalnega, vendar volilci ne najdejo enake navezave. Del krivde seveda lahko zvrnemo na politčne stranke, te se niti ne trudijo predstaviti obrazov svojih evropskih parlamentarcev izven meja lastne države, razen občasnih trepljanj tipa Pahor-Schröder in Janša-Merkel, ni videti bujnih povezav. Vendar nikakor ne vse krivde. Preostanek odpade na nas, Evropejce. Menim, da na splošno do Evrope ne gojimo takšnih čustev kot do lastne dežele in to v veliki meri onemogoča oblikovanje skupnega evropskega političnega prostora, ki je zaenkrat zapleten v bruseljsko birokracijo. Ta 'mindset' omogoča arbitrarne vplive posameznih držav na politiko EU-ja in preko nje na druge države članice, ki je po mojem mnenju tudi del demokratičnega deficita.

Vseeno tu vidim nekaj upanja, saj so vidni vplivi nastajanja skupnega političnega prostora, za primer lahko vzamemo vse pogostejše panevropske peticije.

Vendar tudi če oblikujemo politični prostor, še vedno tu ostane problem liberalne države. Če se Evropa ne bo znala odmakniti od svoje tradicije in temeljito premisliti način gospodarjenja (na primer, če se bo po EU nadaljeval trend rahljanja delovne zakonodaje), je to Evropa, v kateri mladi nimajo prihodnosti.

Gregor Jenko, Berlin