Zanimalo me je, ali so tudi zanj tokratne evropske volitve posebne, so res tako imenovani 'spitzenkandidati', vodilni kandidati evropskih političnih strank za predsednika Evropske komisije, kaj spremenili, kakšno je razpoloženje v njegovi državi. Potem sem o tem govorila še s kolegoma iz Portugalske in Finske.

Ni dvoma, strinjamo se. "Kdo je na plakatih nemških krščanskih demokratov?" je retorično vprašal Rolf. Ne, ni kandidat desnosredinske Evropske ljudske stranke Juncker. Prvo ime evropskih socialistov Schulz seveda tudi ne. Kanclerka Merklova je, ki sploh ne kandidira. In ki ji, mimogrede, nobeden od njiju ni zares všeč. Na Finskem so, kot pravi moja dopisniška kolegica iz te severne države, v ospredju tudi imena z evropskega parketa, a zgolj zato, ker se je v volilno tekmo podal njihov dozdajšnji komisar Rehn. Finske stranke imajo na listah dobre, prepoznavne kandidate, znane obraze, pravi, ne pošiljajo v Bruselj tistih, ki se jih želijo znebiti doma, je prepričana. A tudi, da vodilni evropski kandidati niso z ničimer zaznamovali predvolilne kampanje.

Pa preverim srečo pri kolegu, ki ima prostore nekaj nadstropij više od pisarne naše RTV-hiše. André Campos vodi dopisništvo portugalske tiskovne agencije Lusa. Zdaj se med drugim ukvarja s tem, kako bo reorganiziral delo v Bruslju. Doslej so veliko večino vesti in člankov namenili portugalskemu programu ter spremljanju dela predsednika Evropske komisije, Portugalca Barrosa. Zdaj oba odhajata – trojka in Barroso. Torej Portugalce močno zanima, kdo bo njegov naslednik? Ne, pravi Andre, Portugalci ne poznajo imen spitzenkandidatov, ne čutijo se povezanih z njimi. Tudi z vodjo evropske levice Ciprasom ne, čeprav je Grk in ima torej tako kot oni grenko izkušnjo trojke.

Obupam, torej. Tako opevana novost, ki naj bi spodbudila evropski demos in motivirala državljane Evrope, torej očitno ni povečala njihovega zanimanja. Tudi ankete kažejo, da bo volilna udeležba ostala nizka. In obstaja realna nevarnost, da bo na koncu ta pobuda naredila več škode kot koristi. Če na koncu, v kadrovskih preigravanjih po volitvah nobeden od spitzenandidatov ne bo predsednik komisije. Če bo to na primer postala prva dama IMF-a Christine Lagarde, ki jo te dni znova omenjajo po bruseljskih kuloarjih. "V mojih očeh bi bila to izdaja volivcev," pravi Rolf. Ne le zaradi tega, kar piše v pogodbi, ampak tudi zato, ker so skoraj vsi voditelji sodelovali pri nominiranju spitzenkandidatov v svojih evropskih strankah.

Prav taka dejanja voditeljev so Evropski uniji vzela del nekdanjega ugleda v javnosti. Ker so 'Bruselj' uporabljali kot argument za to, da so doma dobili podporo za nepriljubljene reforme, ki jih je bilo v vsakem primeru treba izvesti. Voditelji, ki so skorajda vsak mesec v bruseljski palači Justus Lipsius drug pri drugem iskali podporo za svoje predloge, sklepali kompromise, nato pa stopili pred mikrofone nacionalnih medijev in kompromis predstavljali kot svojo veliko zmago. Politiki, ki so krivili Evropsko unijo za neuspehe ter zasluge za uspehe pripisovali sebi.

In ko se takole razburjam zaradi tovrstnega sprenevedanja, med preseneti Andrejev odgovor na vprašanje, zakaj kljub vsem odrekanjem in žrtvam med izvajanjem razvpitega programa pomoči na Portugalskem ni protievropskih strank. Zakaj ljudje ne dvomijo o članstvu v EU-ju? "Portugalci za razmere krivijo domače politike," pravi Andre. Trojka je osovražena, a kot kaže Eurobarometer, Portugalci še vedno bolj zaupajo Evropski uniji kot domači politiki, čeprav nobeni prav dosti.

In domača politika je tisto, kar prevladuje tudi v tokratni volilni kampanji po Evropi. Vseevropska rdeča nit je zgolj kriza. Dve krizi, pravzaprav. Najprej ekonomska, ki jo na Portugalskem zaznamuje medsebojno obtoževanje strank o tem, kdo je odgovoren za prihod osovražene trojke oziroma za rekordno brezposelnost in množično izseljevanje, v Nemčiji in na Finskem pa razprave o tem, ali plačujeta preveč in o bolj ali tem, kako to v prihodnje preprečiti. Druga je ukrajinska kriza. Spoznanje, da vojne v Evropi ni mogoče povsem v celoti izključiti. To vsaj ponekod ustvarja neki nov občutek Evrope, a je težko reči, kako močan je. In koliko ga duši neenotna evropska zunanja politika.

"Ko sem pred več kot dvema desetletjema prvič postal dopisnik v Bruslju, me je čakalo srhljivo spoznanje, da tudi združena Evropa ni prostor brez konfliktov," pravi Rolf. Pravzaprav so po njegovem mnenju še vedno žive vse razlike, bojazni, predsodki in protislovni interesi, ki so Evropo pred sto leti pahnile vojno. "Edina stvar, ki je drugačna, je to, da smo zamenjali bojišče s pogajalsko mizo."

V prihodnjih dneh bomo Evropejci določali del svoje pogajalske ekipe. Odgovorna naloga. Med kandidati očitno ni idealnih pogajalcev, a vendarle so nekateri boljši od drugih. In med njimi so tudi slabi. In ni mi všeč, da polovica Evropejcev noče prevzeti odgovornosti in se odločiti, kdo je boljši in koga poslati za zeleno mizo. Kot rečeno: nikjer ne piše, da mora biti enostavno!