Poleg 73 evropskih poslancev bodo ta teden v Angliji in na Severnem Irskem izvedene tudi lokalne volitve. V Londonu bo pet okrajev dobilo nove župane, vseh 32 pa nove svete.

Razlogov za optimizem tistih, ki upajo na boljšo volilno udeležbo kot pred petimi leti, ko se je podobnega glasovanja v Veliki Britaniji udeležilo 34,7 odstotka volilnih upravičencev, je več. Bližina splošnih volitev (še 350 dni) se mestoma prekriva s počasnim, a vztrajnim in zanesljivim slovesom od dolgotrajne gospodarske krize. Porecesijska stvarnost ali optimistična ekonomska slika Britance tradicionalno navduši tudi za politiko. Ali. V zadnjem tednu so v medijih še posebej poudarjene ironične pripombe ob napovedih britanskih parlamentarcev, da si bodo poletne počitnice podaljšali kar za tri tedne: "Saj v državi vlada blagostanje, naše šolstvo in zdravstvo pa sta tako ali tako najboljša na svetu - zakaj bi se naši izvoljeni politični predstavniki sploh naprezali?"

Še prej pa bo Otočane zanimalo, to bo že čez tri mesece, ali bo njihova država sploh še tako velika, kot je zadnjih 307 let. 18. septembra bo 4,1 milijona škotskih volivcev (od skupno 5,3 milijona prebivalcev Škotske) lahko glasovala na referendumu o odcepitvi od Velike Britanije. Zadnje javnomnenjske raziskave potrjujejo, da navdušenost Škotov za samostojno državo upada. Zdaj naj bi se zanjo odločilo že samo 34 odstotkov volilnih upravičencev, še prejšnji mesec 40 odstotkov.

Medtem ko se Škoti vedno bolj resno sprašujejo, kako naj bi bilo v prihodnje z njihovo denarno valuto, gospodarstvom in drugim, se zdi, da se referendum o škotski samostojnosti sprevrača v dokaj neresen politični manever. Podpredsednica škotske vlade Nicola Sturgeon v BBC-jevem nedeljskem jutranjem televizijskem političnem panoptikumu voditelju Andrewju Marru ni znala pojasniti, kako se bo samostojna Škotska pridružila Evropski uniji, kaj šele, kdaj naj bi se to zgodilo. Starosta britanskega zunanjepolitičnega reporterstva John Simpson je škotski klic po samostojnosti že primerjal s farsičnimi pozivi konservativcev leta 1997, tedaj še pod vodstvom Johna Majorja, ki so politične cvetke sejali še tudi tedaj, ko jih je Blairov laburistični buldožer že pregazil.

Še zdaleč pa skrb ni odveč, ko se omenja še en vzrok za sočnejšo politično debato pred četrtkovimi volitvami v Evropski parlament v Veliki Britaniji. To je Nigel Farage in njegov UKIP ali Britanska stranka za neodvisnost (UK Indpendence Party). Fanatični populist in vražje spreten govorec je zadnje mesece središčni lik, ko gre za medijske posmehe. Skoraj pa tudi ne mine teden, da se ne bi zalomilo tudi komu izmed strankarskih podprvakov Farageevega UKIP-a, ki jim na javnih shodih rada uide kakšna žaljiva ali celo rasistična izjava. V takih primerih nato Nigel Farage vehementno zamahne rekoč, "takih idiotov v naših vrstah ne potrebujemo" in podobno.

Toda burkač na odru ni zato, da bi mu čas mineval hitreje in da bi se pozneje pod njim lahko odžejal zastonj. 50-letni Nigel Farage, ki jugovzhodno Anglijo v Evropskem parlamentu zastopa od leta 1999, je v javnosti že izsilil debato o tem, ali je upravičen do svojega govorniškega pulta v televizijskem soočenju pred splošnimi volitvami, ki bodo torej 5. maja 2015. To dejstvo pa bi bilo brezpredmetno, če se UKIP-ju ne bi v četrtek obetal triumf.

Recept Nigela Faragea je preprost: "Anglijo Angležem, Britanijo Britancem, ne pa evroeliti!" Farage kot vsak vešč skrajni desničar razglaša to, kar šepeta ulica - edina težava je preveč popustljiva migracijska politika, nad katero Velika Britanija naj ne bi imela nadzora. "Tujci kruh odžirajo poštenim Angležem in Britancem, kolikor je teh sploh še preostalo", nepopustljivo mantra Farage, ki pogledujoč proti Bruslju vztrajno opozarja na koruptivnost "evrodvorjanov" in obenem na veliko nevarnost, na primer, "romunskih kriminalnih združb s Ceausescujevimi licencami". Slogan UKIP-a je: Povzročimo potres v britanski politiki!

"Vzroki za izide "evropskih volitev" kaj dosti skupnega s tistimi končnimi izidi splošnih volitev 2015 naj ne bi imeli. Tokrat bo v ospredju politika priseljevanja, prihodnjo pomlad uspešnost britanskega gospodarstva," mi zatrjuje 63-letni frizerski mojster v Bloomsburyju, sicer zaprisežen volivec konservativcev.

A vendar. V tem trenutku navidezno zelo sproščenim konservativcem se sploh še ni bilo treba izreči niti o tem, ali je Farage dovolj zrel politični dejavnik, da bi ga čez deset, enajst mesecev vabili kamor koli, če že. Nick Clegg, podpredsednik britanske koalicijske vlade in prvak načeloma levosredinske Liberalnodemokratske stranke ter laburistični voditelj Ed Miliband sta svoj radovedno-skrivnostni "ja" za Faragea v soočenju kot vodji razsvetljenega političnega spektra morala pristaviti takoj. Pa najsi sta to storila še tako nejevoljna. Clegg je Farageeve zadnje nastope označil kot zlobne. Podpora liberalnim demokratom vztrajno kopni. Zdi se, da Davida Camerona kmalu sploh ne bo več skrbelo, kako se znebiti svojega koalicijskega partnerja. Pred četrtkovimi volitvami UKIP s 15 odstotnimi točkami za dve že prehiteva liberalne demokrate. In tudi zato je britanski premier in vodja konservativcev David Cameron že pred mesecem malodane presenetljivo odločno napovedal, ali pač ponovil, da referendum o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije bo, če ne prej, pa leta 2017.

Četrtkove volitve pač imajo, imajo marsikaj skupnega s prihajajočimi splošnimi. "Zato bi moral prvi med laburisti Ed Miliband prav zdaj nastopiti precej bolj agresivno, če bi še v pravem trenutku ne želel izgubiti priključka v najpomembnejši dirki, ki se preveša v zaključni finiš," ugotavlja Guardianov analitik Nick Watt. Javnomnenjske raziskave potrjujejo, da imajo britanski laburisti ta čas 31-odstotno, konservativci pa 33-odstotno podporo britanskega volilnega telesa.