V petih letih od zadnjih evropskih volitev, ko je takratni premier Silvio Berlusconi trdil, da v Italiji krize ni, ker so gostilne polne, na kandidatno listo svoje stranke pa uvrstil svoje mlade osebne prijateljice, se je v Italiji veliko stvari spremenilo.

Berlusconi je bil pravnomočno obsojen zaradi davčne utaje in izključen iz parlamenta.

Bruto družbeni proizvod se je zaradi gospodarske krize zmanjšal za devet odstotkov, brezposelnost pa podvojila z nekaj več kot šest na skoraj 13 odstotkov. Brezposelnost med mladimi je 42-odstotna, na jugu države celo več kot 50-odstotna.

Prvič po drugi svetovni vojni je generaciji otrok slabše kot generaciji staršev. Antonio, ki sem ga srečala na prvomajskem sindikalnem koncertu v Rimu, je star trideset let, dokončal je študij prava, a v svojem poklicu še ni zaslužil niti centa. Opravljal je vsa mogoča priložnostna in študentska dela, od natakarja do frizerja. Rad bi postal odvetnik, a ne redne ne honorarne službe ne najde nikjer. Zdaj dela kot pripravnik v odvetniški pisarni, a brez plačila. "Takšna je tukaj praksa," pravi. "Veliko nas je, ki smo diplomirali iz prava, ponudba je torej ogromna, zaslužka pa ni. Naše diplome so povsem brez vrednosti, diplomiramo po petih letih študija, potem imamo specializacije, magistrske študije, specializirane študije … Z vsemi temi titulami si ne moremo pomagati, politika pa si jih izmišljuje samo zato, da bi nas čim dlje zadržala stran od trga dela." Antonio je to, kar politiki imenujejo ponos in prihodnost države: mlad, izobražen, zagnan. A živi na plečih svoje družine. "Še slabši položaj, v katerem se bodo čez dvajset let znašli mladi, bo takrat, ko njihovih staršev ne bo več," pravi. "Zdaj še imamo koga, ki nam daje hrano, krožnik makaronov, ampak čez dvajset let, ko naših staršev ne bo več, če ne bomo imeli prihodkov, bomo v resnih težavah. To je težava, ki jo vsi podcenjujejo."

V evropski predvolilni kampanji so te teme obrobne. Italijanske politične stranke za Evropski parlament predlagajo svoje odslužene visoke kadre, ki so tako ali drugače padli v nemilost, ali drugorazredne strankarske funkcionarje, da se jim oddolžijo za dolgoletno zvestobo. Tudi najbolj znani obrazi se v Evropi izgubijo, nihče ne ve, kaj delajo, ali se udeležujejo parlamentarnih sej, kako sodelujejo v komisijah. Mediji o tem ne poročajo, ljudje, tudi če jih zanima, težko razumejo. Evropske institucije so za Italijane daleč stran nekje na severu.

Edina evropska tema, ki lahko razburka italijansko predvolilno kampanjo, bodisi za domači bodisi za Evropski parlament, je evro - izstop Italije iz območja skupne valute, vrnitev k liri, preoblikovanje evra, evro dveh hitrosti, referendum o evru.

Evro, ne politika zapravljenih priložnosti, je po mnenju številnih Italijanov glavni krivec za izgubljeno blagostanje, ponos povojne Italije, ki se je v nekaj desetletjih iz zaostale, pretežno ruralne, od fašizma in vojne razdejane dežele razvila v industrijsko silo.

Evro, ne svetovne konkurence nevajeno domače gospodarstvo ali nesposobna politika, je kriv za izgubljeno kupno moč in delovna mesta, ki so izpuhtela v zrak.

Evro segreva kampanjo Beppeja Grilla, ustanovitelja in vodje Gibanja petih zvezd, ki sam sicer ne kandidira, in separatistične Severne lige, ki stopica po sledeh francoske Nacionalne fronte in se bori za izgubljeno vidljivost iz časov, preden so tudi njo omadeževale korupcijske afere.

Silvio Berlusconi je v predvolilni kampanji zato, ker mu je to dovolilo sodišče. Enkrat na teden po štiri ure je na prestajanju kazni v domu za ostarele in invalide v bližini Milana, tri dni na teden pa v Rimu, kjer nastopa v vseh mogočih televizijskih oddajah; novinarji ga hodijo snemat na dom, ker ima omejeno gibanje.

In korupcija? Škandal, povezan s pripravami na svetovno razstavo Expo, ki je v Milanu izbruhnil prejšnji teden, je pokazal, da se v dveh desetletjih po podkupovalni aferi Čiste roke, ki je razkrila, kako globoko v italijansko politiko, družbo in gospodarstvo segajo korupcijske prakse, v Italiji ni spremenilo čisto nič.

Dva od aretiranih, med katerimi so visoki funkcionarji, nekdanji parlamentarci in vplivni podjetniki, eden iz Berlusconijeve stranke, drugi iz levičarske Demokratske, sta bila zaradi podkupovanja pri javnih naročilih obsojena že v času Čistih rok, a sta bila odtlej kljub obsodbi ves čas pri koritu: v stranki, v parlamentu, pri javnih naročilih.