Ali vsaj nekaj podobnega, glede na to, da se Krščanskodemokratski uniji Angele Merkel, njenim partnerjem z Bavarskega in socialdemokratom ni najlažje prepirati, saj v Berlinu vladajo v skupni veliki koaliciji.

"Govorijo, da mora biti Evropa močna in takšne floskule. Zelo malo je konkretnega. To pa vodi v to, da Nemci pri teh volitvah niso pretirano dejavni. Mislim, da večina sploh ne ve, da so volitve," nam pove eden od Berlinčanov, ki pravi, da se Nemci zares predvolilno počutijo šele, če se njihovi voditelji med sabo prepirajo. In v Evropi, doda, bi se dalo prepirati o marsičem. Prav veliko se tokrat niso, pravzaprav je bil predvolilni boj tako zaspan, da so bili mediji navdušeni že, ko sta se kanclerka Angela Merkel (ki se, mimogrede, smehlja s številnih plakatov, kot da bi kandidirala tudi sama) in vodja socialdemokratov Sigmar Gabriel zapletla v prepir.

Razlog: Martin Schulz, za katerega so konservativci prepričani, da ima sicer nemško fasado, njegova vsebina in glas pa prihajata z zadolženega juga Evrope. In – česar kanclerka prav tako ne misli le tiho opazovati – Schulz je tudi predsednik Evropskega parlamenta in po mnenju nasprotnikov zelo blizu tega, da to funkcijo kot prvi kandidat evropskih socialistov zlorablja. Še posebej po tem, ko se je namenil po evropskih volitvah sklicati sestanek evropskih poslanskih skupin. Po mnenju kanclerke bi moral to storiti vodja trenutno največje frakcije, to je njena evropska ljudska stranka. Schulz je moral med drugim poslušati tudi, da se zaradi zavzemanja za blažji odnos do beguncev spreminja v pomočnika tihotapcev z ljudmi, ki naj bi jih s svojimi stališči le spodbujal, naj svoj posel še intenzivneje opravljajo. Seveda besede, ki so sprožile zgražanje socialdemokratov. Ti pravijo, naj se tisti, ki jim iz ust letijo takšne parole, na koncu ne čudijo, če bodo številni glasovi odšli različnim evropskim nacionalistom in skrajnežem.

Nemška fasada in glas zadolženega juga?
Ko gre za boj glavnih kandidatov – Schulza in Junckerja, je v vodstvu Nemec, a morda ne tako prepričljivo, kot bi si mislili. Razmerje je približno 35 odstotkov proti 22. Glavna razlika za marsikaterega Nemca pa v pristopu do reševanja krize. Medtem ko je moral Juncker, ki je bil v preteklosti večkrat trn v peti vladi v Berlinu, nemškim konservativcem obljubiti, da z njim ne bo hitrih širitev Unije, še posebej pa ne evrskih obveznic in delitve dolgov posameznih držav. Kanclerka vztraja pri proračunski disciplini, varčevanju, noče popuščati, ker je prepričana, da bi tako popustila tudi reformna prizadevanja v Evropi.

Mimogrede, Schulz mora biti različnih napadov, tudi pod pasom, že navajen. V časih, ko je bil med najglasnejšimi evropskimi politiki tudi Silvio Berlusconi, je ta Schulzu v Evropskem parlamentu sarkastično ponujal filmske vloge nadzornikov v koncentracijskih taboriščih. In nasploh se nemški politiki zadnja leta v različnih predvolilnih bojih pojavljajo na plakatih, kjer so oblečeni v naciste, z biči, predstavljeni kot obsedeni z vladanjem celotni stari celini.

A Nemčiji gre zares dobro. Dovolj, da ob teh volitvah prave mobilizacije, delitve v tabore, ni bilo. Tudi zato nemški politiki v teh dneh sprejmejo vsako povabilo za prepir. SPD Junckerju očita "poslovni model dampinških davkov", Schulz je poslušal o pomanjkanju patriotizma, ker ne podpira tako trdega pristopa do dolžniške krize kot kanclerka. Socialdemokrati pravijo, da ima to, da konservativci, ko so v težavah, socialdemokrate označijo za "nenemške", že 150-letno tradicijo. A za Schulza bi na koncu samo to, da je Nemec, utegnilo biti premalo ...

Dve Evropi
Če bi o tem, ali Evropska unija dovolj pomaga državam v težavah, vprašali Grke ali Italijane, bi se jih s tem strinjala manj kot tretjina, če bi jih vprašali, ali je njihova država na pravi poti, bi jih pritrdilno odgovorilo le pet odstotkov v Grčiji, osem odstotkov v Španiji, devet v Italiji. V Nemčiji pa kar 59 odstotkov. Kako tudi ne. Državi gre – še posebej, če se primerja z večino stare celine - odlično, gospodarstvo raste, prav tako plače, še nikoli ni bilo zaposlenih toliko Nemcev. Marsikateri sicer ne za poln delovni čas in brez prave socialne varnosti.

Obstajajo tudi skupne točke, ki morda Evropi niso najbolj v ponos. Skoraj dve tretjini ljudi – ne glede na to, v kateri državi živijo, bi omejili pritok priseljencev. Tudi v Nemčiji so postali ena osrednjih tem, predvsem pri vprašanju, ali je država magnet za t. i. socialne turiste. Ljudi, ki pridejo sem predvsem za to, da bi izkoristili nemško socialno državo. Tako je npr. eno od vročih vprašanj, kdo vse prejema otroške dodatke in zakaj so med prejemniki tudi sezonski delavci, katerih otroci sploh ne živijo v Nemčiji. Da je od 39 milijard izplačil otroških dodatkov takih le za okoli 200 milijon evrov, tisti, ki so jim takšne razprave v interesu, radi zamolčijo. Oziroma izračunajo, da bodo Nemci za to porabili 1,8 milijarde evrov ... ne povejo pa, da bo toliko denarja potrebnega do leta 2020 in da tudi sezonski delavci v Nemčiji plačujejo davke. Tudi naslednji prepir je že programiran – Evropsko sodišče bo kmalu odločalo tem, ali bi morala Nemčija nadomestilo za brezposelne plačevati tudi tu živečim državljanom Evropske unije, ki ostanejo brez dela.

Alternativa za Nemčijo in Evropo?
Razprave, ki jih v Nemčiji med drugim zelo učinkovito izkorišča evroskeptična stranka Alternativa za Nemčijo. Nastala je pred malo več kot enim letom in za las zgrešila uvrstitev v nemški bundestag. Med akademiki, novinarji, poslovneži v stranki so tudi takšni, ki bi takoj odpravili evro in znova uvedli nemško marko. Da o koncu različnih finančnih pomoči državam, ki so si težave, kot pravijo, zakuhale same, sploh ne govorimo. Tu je tudi možnost, da bi jug stare celine takoj vrgli iz evrskega območja, kar bi bilo po njihovem bolje za vse. V Nemčiji, kjer so vse glavne stranke proevropske, marsikdo ni zadovoljen s kanclerkinim stališčem, da za reševanje in finančno pomoč kriznim državam ni alternative. In je prišla alternativa, Alternativa za Nemčijo, ki bi jo danes volilo rekordnih sedem odstotkov Nemcev.

"Dolgoročno ima Alternativa za Nemčijo možnost, da se uveljavi med nemškimi strankami le, če bo uspešno združevala konservativna in tržno-liberalna stališča, če ji bo uspelo ohraniti enotnost stranke in preprečiti notranje boje okoli vprašanja, kako radikalna stališča naj zastopa. Jasno pa se mora tudi ograditi od skrajne desnice, ki je v Nemčiji tabu, njihovi predstavniki npr. ne morejo nastopati v medijih," pravi analitik Carsten Koschmieder.

Gre za vsakogar od nas
"Bo z evrom bolje ali slabše? Lahko bolj podpremo finančno šibke države? To so stvari, ki me zanimajo," nam pove mlajši Berlinčan, prepričan, da so gospodarska vprašanja v tem trenutku ključna. Takoj nato srečam nekoliko starejšo gospo, ki pove, da se je sem priselila pred več kot 20 leti. Njen odgovor zato ni presenetljiv. "Pomembna so zunajevropska vprašanja. Tako je treba več narediti za ljudi v Siriji in težave v Ukrajini! Dobro razmislite. Nam v Evropi v resnici ne gre slabo. Tudi tistim ne, ki so v največjih finančnih težavah. Predstavljam si sicer, da se je tudi tam za marsikoga življenje zrušilo, a če Evropi teh težav ne uspe rešiti, je v resnici ne potrebujemo." In nato še prijeten klepet z Berlinčanko, ki najprej reče, da moramo mediji opraviti svoje delo in ljudem sporočiti, kako pomembno je, da oddajo svoj glas. Ne gre le za neko neoprijemljivo Evropo, ampak za vsakdanje stvari, za vsakogar od nas. Sama bi se za začetek znebila absurdnih pravil, ki npr. uravnavajo dolžino banan ali ukrivljenost kumar, še bolj pa jo skrbi, da se po stari celini širi nestrpnost. "Zdi se mi neverjetno, da sme svoj glas širiti toliko skrajno desnih strank. Zdi se mi grozno, da take stvari še obstajajo in da so dovoljene. Tudi za to bom šla na volišča. Da dam svoj križec demokraciji."

Pisana nemška druščina v Evropskem parlamentu
Okoli 40 odstotkov Nemci pravi, da so evropske volitve pomembne in zato spremljajo sicer precej dolgočasno kampanjo, ki je še najbolj opazna po tem, da je v večjih mestih s plakati različnih strank – od uveljavljenih do skrajno levičarskih in skrajno desničarskih, pa strank za varstvo živali, družinske ali ekološko-demokratične stranke – polepljeno vse, kamor se da podobe glavnih kandidatov pritrditi. V boju je 25 strank, ki imajo letos še malce več upanja, potem ko je ustavno sodišče odločilo, da je bil triodstotni volilni prag neustaven.

Na zadnjih evropskih volitvah pa bi, če volilni prag ne bi veljal, v parlament prišlo še sedem dodatnih strank – svobodnjaki, republikanci, stranka za varstvo živali, družinska stranka, Pirati, stranka upokojencev in ekološko-demokratična stranka.

25. maja se tako napoveduje, da bo Nemčija v Evropski parlament poslala precej bolj pisano 99-člansko zasedbo. Volilna udeležba je bila nazadnje dobrih 43 odstotkov, v tem primeru pa bi stranka za vsak sedež v Evropskem parlamentu po novem potrebovala manj kot 300.000 glasov.

Če vprašate Nemce, si jih sicer večina želi, da bi Unija še bolj zrasla skupaj ter intenzivneje ustvarjala enotno politiko in meni, da Unija Nemčiji koristi. Pa tudi, da sta Bruselj in Berlin državam v finančnih težavah pomagala dovolj. Nemčiji gre v tem trenutku dobro. Zelo dobro. Zato si večina kakih spektakularnih sprememb ne želi. Marsikdo se sprašuje, ali se mu sploh splača priti na volišče …