Dogovor o reformni pogodbi so voditelji EU-ja sprejeli 19. oktobra 2007, pogodbo pa slovesno podpisali 13. decembra 2007 v Lizboni. Glavni namen pogodbe je omogočiti povezavi učinkovitejše delo in okrepiti njeno vlogo na mednarodnem političnem prizorišču ter omogočiti nadaljnje širitve, hkrati pa tudi državljanom Unije omogočiti, da se bolje sliši njihov glas.

Lizbonska pogodba, znana tudi kot reformna pogodba, je naslednica ustavne pogodbe, ki so jo na referendumih leta 2005 zavrnili Francozi in Nizozemci.

Nekaj poudarkov Lizbonske pogodbe:
- uvedba funkcije predsednika Evropskega sveta: po novem naj bi imel Evropski svet stalnega predsednika z dveinpolletnim mandatom, ki je lahko enkrat obnovljen. Funkcija bo nezdružljiva s katero koli drugo nacionalno funkcijo. Zdaj je predsednik Evropskega sveta vodja države, ki za šest mesecev predseduje EU-ju;
- ni omembe simbolov EU-ja (zastava, himna, slogan);
- zlitje dveh pravnih oseb: Evropske skupnosti in Evropske unije v Evropsko unijo; skupna pravna entiteta bo EU-ju omogočala podpisovanje mednarodnih sporazumov;
- ni več treh strebrov: krepi se pristojnost EU-ja v zunanji in varnostni politiki (2. steber) ter v pravosodju in notranjih zadevah (3. steber); Velika Britanija in Irska sta si na tem področju izborili nekatere izjeme;
- sprememba sestave Evropskega parlamenta: v parlamentu bo sedelo 750 evropskih poslancev in predsednik. Slovenija bo imela osem poslancev, enega več kot zdaj.
- krepitev vloge Evropskega parlamenta: najpomembnejši postopek odločanja EP-ja, soodločanje, se bo preimenoval v "redni zakonodajni postopek" in bo veljal v skoraj vseh zakonodajnih postopkih EP-ja, kar pomeni, da bo imela edina neposredno izvoljena institucija podobne pristojnosti kot Svet EU-ja;
- krepitev odločanja s kvalificirano večino na račun soglasja: na zahtevo Poljske se šele z letom 2014 uvaja sistem odločanja z dvojno večino v Svetu za zakonodajo, ki ne zahteva soglasja. Kvalificirana večina je dosežena, če je za 55 odstotkov držav in 65 odstotkov prebivalstva. Če Svet ne odloča na podlagi predloga komisije, je potrebna večina 72 odstotkov držav in 65 odstotkov prebivalstva (soglasje še vedno ostaja na najobčutljivejših področjih, kot sta skupna zunanja in varnostna politika);
- uvedba kompromisa iz Joanina (skupina držav lahko odloži zanje sporne rešitve za razumno časovno obdobje, čeprav ne dosegajo praga blokirajoče manjšine) kot pravno zavezujoče izjave z letom 2014;
- imenovanje visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko, ki bo tudi podpredsednik Evropske komisije (opravljal bo delo zdajšnjega visokega predstavnika za zunanjo politiko in komisarja za zunanje odnose). "Zunanji minister" bo izvoljen za pet let hkrati z novo komisijo in bo stalni vodja Sveta ministrov za zunanje zadeve, ki bo ločen od Sveta ministrov za splošne zadeve, ki mu bo še vedno predsedovalo rotirajoče predsedstvo. Predvideva se tudi vzpostavitev skupne diplomatske službe;
- pogodba predvideva zmanjšanje števila članov Evropske komisije, a je Evropski svet decembra 2008 po prvotni zavrnitvi irskih volivcev odločil, da bo vsaka članica zadržala svojega komisarja tudi po uveljavitvi pogodbe. Zagotovljeno komisarsko mesto je bil irski pogoj za razpis drugega referenduma;
- Evropski svet in Evropska centralna banka bosta postali uradni instituciji, Sodišče Evropskih skupnosti se bo preimenovalo v Sodišče EU-ja, Svet EU-ja pa v Svet ali Svet ministrov;
- vprašanje generalnih pravobranilcev na Sodišču evropskih skupnosti: predvidena so tri nova mesta, od tega eno stalno mesto za Poljsko. Zdaj je mest osem, pet stalnih zasedajo največje stare članice, na preostalih pa rotirajo vse druge;
- uvedba določbe, ki državam članicam prvič omogoča, da zakonito in formalno končajo članstvo v EU.ju;
- več posluha za mnenje državljanov: milijon državljanov iz več držav članic bo lahko z državljansko pobudo pozvalo Evropsko komisijo, naj pripravi nove predloge.

K. T.