Opozarjajo namreč na velik porast preiskav in kazenskih pregonov posameznikov zaradi humanitarne dejavnosti. Število posameznikov, kriminaliziranih zaradi humanitarne dejavnosti, se je kar podeseterilo – z deset posameznikov v letu 2015 na 104 v letu 2018, podpisniki, med katerimi je tudi Rdeči križ Slovenije, opozarjajo v pozivu.

Pri tem navajajo podatke nedavne raziskave, ki jo je opravila Evropska raziskovalna platforma ReSOMA, ki kažejo, da trenutno v 11 članicah EU-ja poteka 49 preiskav in kazenskih pregonov zaradi humanitarne dejavnosti, ki zadevajo skupno 158 ljudi. Tarča so prostovoljci, aktivisti, nevladne organizacije, člani posadk reševalnih plovil, družine prebežnikov pa tudi novinarji, župani in duhovniki.

"Nadzorovanje solidarnosti pomeni tudi sum, ustrahovanje, nadlegovanje in kaznovanje civilne družbe"

Nedavna aretacija kapitanke ladje Sea Watch 3 Carole Rackete v Italiji je zgolj zadnji primer obsojanja ljudi samo zato, ker rešujejo življenja prebežnikov ter ponudijo humanitarno pomoč, ki je države članice ne želijo ali ne zmorejo zagotoviti, čeprav bi jo morale v skladu z mednarodnimi zakoni in zakoni EU-ja. Opozarjajo, da neodvisni sodniki v večini primerov niso našli tehtnih dokazov za obsodbe. To kaže, da so organi pregona pogosto uporabljeni v politične namene, da preprečijo solidarnost in ustvarijo za prebežnike sovražno okolje. Poudarjajo, da nadzorovanje solidarnosti pomeni tudi sum, ustrahovanje, nadlegovanje in kaznovanje civilne družbe, z dolgoročnimi posledicami za vladavino prava, za demokratično odgovornost, družbeno povezanost, pravico do združevanja in temeljne pravice znotraj EU-ja. Te neutemeljene preiskave dodatno podpihujejo negativno sliko prebežnikov kot zločincev in stopnjujejo videnje kaosa na evropskih mejah.

Kriminalizacija solidarnosti medtem odvrača javnost od resničnih problemov v migracijskih in azilnih politikah EU-ja, kot so pomanjkanje zaščitenega vstopa in rednih migracijskih kanalov, pomanjkljive razmere v sprejemnih centrih, kršitve mednarodnih obvez v operacijah za reševanje in zaščito, vračanje prebežnikov v Libijo in države sosede EU-ja ter pomanjkanje jasnih dogovorov o pogojih za izkrcanje.

V pozivu članicam in institucijam EU-ja tudi predlagajo vrsto ukrepov, ki bi jih morale sprejeti. Med drugim predlagajo revidiranje direktive EU-ja o pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju, tako da se jasno opredeli tihotapljenje v skladu s protokolom Združenih narodov proti tihotapljenju, ki predpostavlja naklep kaznivega dejanja, kot je finančna ali druga materialna korist ali nepoštena obogatitev. Nove direktive ne smejo dopuščati kriminalizacije humanitarnih deležnikov, tako da dodajo klavzulo s humanitarno izjemo, ki je obvezujoča za vse države članice, opozarjajo.

Poziv so med drugim podpisali Evropsko združenje za obrambo človekovih pravic (AEDH), Združenje za promocijo človekovih pravic (APDH), Caritas Europa, Emmaus Europe, Evropska zveza nacionalnih organizacij za delo z brezdomci (FEANTSA) ter Evropska mreža migrantk ENoMW.