Minister za finance Uroš Čufer bo sredi maja kolegom v evroskupini predstavil ekonomsko politiko in načrtovane ukrepe nove vlade, Slovenija bo v Bruselj poslala tudi program stabilnosti in nacionalni reformni program, kjer bo opredelila javnofinančne in reformne ukrepe za izhod iz trenutnega zapletenega položaja.

"Če bo vsem deležnikom v Sloveniji uspelo najti soglasje o teh nujnih ukrepih, je lahko Slovenija na srednji rok v sorazmerno ugodnem položaju," je danes v Bruslju povedal neimenovani evropski predstavnik.

"Problematična je povezava med bankami in državo"
Sam sicer razloge za trenutne težave v Sloveniji vidi predvsem v tesni povezavi med bankami in podjetji, pri čemer kot pomemben lastnik bank in podjetij pomembno vlogo igra tudi država. Poleg tega izpostavlja prezadolženost realnega sektorja in pa razne oblike omejitev za tuj kapital in tuje neposredne naložbe.

Slovenski ekonomski model je po njegovi oceni v preteklosti ustvaril lažen občutek ugodja, a kriza je povzročila to, da so se vse njegove težave zgostile in zgrnile nad državo. Meni tudi, da se v slovenskem primeru relativna zaprtost do tujega kapitala ni izkazala za dobro rešitev.

A kljub vsemu so slovenske težave po njegovem mnenju rešljive in državi lahko uspe brez programa pomoči, če bo zelo hitro začela izvajati "dobro znane" ukrepe.

Desetletja kopičenj dolga
Na širši ravni evrskega območja visoki predstavnik pri Uniji opozarja na velika neravnovesja v številnih članicah območja evra, ki so se nakopičila v letih pred krizo. Rast je namreč ob vse večjih globalizacijskih pritiskih v veliki meri temeljila na zadolževanju in takšna pot po njegovem mnenju ni vzdržna, prilagoditev pa bo trajala še vrsto let. A Evropa se bo morala z lastnimi močni izvleči iz desetletij kopičenja dolga, meni.

V nekaterih državah, kot je na primer Grčija, je bil balon neravnovesij tako velik, da bo treba iz njega izpustiti veliko zraka, kar ima za posledico tudi globoke padce bruto domačega proizvoda.

Tudi za druge ranljive članice alternative boleči prilagoditvi ne vidi in kljub velikemu nezadovoljstvu in jezi državljanov v teh državah vidi pozitivne rezultate. Opozarja pa, da bodo gospodarske težave in visoka brezposelnost trajale še precej let.

Prepričan pa je, da bi morale biti stabilizacijske strategije teh držav bolj prijazne do rasti in da bi morala večina članic EU-ja sprejemati inteligentnejše in premišljene ukrepe, ki ob zniževanju primanjkljaja ne bodo dušili rasti.

Rešitev v krepitvi zasebnih investicij?
Zaveda se, da je najtežje vprašanje tega trenutka, od kod bo Evropa črpala novo rast. Javnofinančne in denarne spodbude niso odgovor, zasebna poraba se ne more bistveno povečati, prav tako pa vsi ne morejo na veliko izvažati v hitro rastoča gospodarstva, je prepričan.

Rešitev vidi v krepitvi zasebnih investicij in sprostitvi podjetniške pobude skozi različne ukrepe. Po njegovi oceni gre za od 40 do 60 ukrepov, ki pa zahtevajo okrepitev konkurenčnosti in uravnoteženje ekonomij ter predvsem jasno politično voljo za sprejemanje potrebnih reformnih odločitev. Članice morajo namreč same najti svojo pot.

V vsakem primeru pa Evropa ne more več graditi rasti na dolgu in mora svojo stopnjo zadolženosti znižati na vzdržne ravni, je sklenil.