Izvoljen je bil za poslanca v Evropskem parlamentu, kjer je podpredsednik pododbora za varnost in obrambo, član odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter nadomestni član odbora za zaposlovanje in socialne zadeve. V Evropskem parlamentu deluje v okviru poslanske skupine Evropske ljudske stranke - Evropskih demokratov (EPP-ED).

Kako ste se izziva lotili Vi? Kako bi ocenili svoje delovanje ter iztržek v preteklem mandatu? Je bilo lažje ali težje, kot ste pričakovali?
Imam več kot dvajset poročil o uredbah in direktivah itd. in pri vsakem poročilu mi je uspelo uveljaviti večino svojih predlogov. To mi je uspelo, ker sem najprej pridobil podporo v svoji politični skupini, Evropski ljudski stranki - Evropski demokrati (EPP-ED - 288 poslancev iz 27 držav in 50 političnih strank), nato sem se dogovarjal za kompromis s socialisti, liberalci in Zelenimi. Vsi ti pogovori zahtevajo veliko časa in potrpljenja in seveda skrbno in zavzeto delo mojih asistentov. Nekateri kolegi pa samo napišejo amandma in se potem čudijo, ko ni sprejet.

So bila vodila za Vaše delovanje (ter glasovanje) programska stališča politične skupine, ki ji v Evropskem parlamentu pripadate, ali ste se pri odločitvah usklajevali tudi po »nacionalnem ključu«, s slovenskimi kolegicami in kolegi?
Vedno se najprej pozanimam za stališče Slovenije, in če ga dobim, glasujem tako, kot je v njenem interesu. Kadar pa to ni mogoče, glasujem po prosti presoji.

Raziskava Eurobarometer kaže na nezainteresiranost prebivalstva Unije za prihajajoče volitve. Delež domačih volivk in volivcev, ki naj bi junija zagotovo oddali glas, je v evropskem prostoru nadpovprečen, a še vedno dosega zgolj 37 %.
Evropske teme s o redek gost naših medijev, pogosto pa so prikazane tako, da jih ljudje ne razumejo. Izjema je le Hrvaška, o kateri se v Sloveniji veliko govori, tu pa ne. Če bi želeli povečati interes ljudi za evropske teme, bi jih morali mediji in izobraževalni sistem bolj približati ljudem. Toda če največja časopisna hiša nima dopisnika v Bruslju in pokriva evropske teme s svojim pariškim dopisnikom, če imajo le tri medijske hiše v Bruslju po enega dopisnika, ki mora pokriti 22 delovnih teles Evropskega parlamenta, Komisijo in Svet, je jasno, da gredo pomembne teme mimo njih. Pa tudi če se ti dopisniki še tako trudijo, o objavi odločajo uredniki v Ljubljani, ki pa o EU-ju zelo malo vedo. Vedno so v ospredju domače teme, nato pa še Irak, Afganistan, ZDA itd., kot da Slovenija ni del EU-ja.

Kaj Vam (in državljanom) sporočajo zastoji pri nekaterih prednostnih projektih (Lizbonska pogodba, širitev)?
Ključni razlog je v tem, da v državah članicah nimamo enotnega mnenja o tem, kako naj bi bil EU videti v prihodnosti, niti o tem, koliko članic naj bi imela.

So tovrstni zapleti kazalniki demokratične odprtosti za različna mišljenja in dialog ali potreba po sistemski prenovi delovanja evropskih institucij?
Da, vendar je sistemska prenova nujna, ker je sedanji pravni red EU-ja nepregleden, takšno pa je tudi delovanje večine institucij.

Katere vsebinske prednostne naloge bodo krojile podobo prihajajočega mandata EP-ja?
Institucionalna in gospodarska preobrazba EU-ja ter odnosi z drugimi globalnimi igralci, še vedno pa tudi sosedska politika in širitev EU-ja. Večna tema sta tudi energetika in varovanje okolja.

So razmerja med pristojnostmi EP-ja na eni ter Evropske komisije in nacionalnimi organi upravljanja na drugi strani po Vašem mnenju ustrezno porazdeljena?
Razmerja med državami članicami in EU-jem so urejena s pogodbami. Če bo Lizbonska pogodba ratificirana, bodo ta razmerja še jasnejša, okrepila se bo moč nacionalnih parlamentov itd.

Če bi izpostavili konkretno odločitev EP-ja v preteklem mandatu, ki jo evropske državljanke in državljani lahko realno občutijo, bi to bila …
Širitev schegenskega in evroobmočja, množica ukrepov na področju varnosti in boja proti terorizmu, varovanja okolja in energije, cenejše storitve v mednarodni mobilni telefoniji itd.

Kako bi primerjali stopnjo parlamentarne kulture in način doseganja konsenza v domačem in evropskem političnem prostoru?
V parlamentih je konsenz zelo redek pojav. V Evropskem parlamentu ni opozicije in vladne večine, zato si prizadevamo najti kompromisno rešitev, saj ni verjetno, da bi neki predlog lahko zadovoljil 785 poslancev iz 27 držav. Čudežna beseda je torej kompromis. V nacionalnih parlamentih pa je kompromis redkost, ker vladajoča večina lahko izglasuje, karkoli želi.

Katero evropsko zgodovinsko ali aktualno osebnost, ki ni iz Slovenije, najbolj občudujete in zakaj?
Helmuth Kohl je zastavil svoje ime in kariero za uspeh evropskih projektov od združitve Nemčij, širitve EU-ja in evra. Kljub nasprotovanju domače javnosti je vztrajal pri evropski dimenziji svoje politike in doživel velik uspeh v EU-ju ter poraz doma.

Kako bi opredelili »evropsko« identiteto oz. kulturo? Na katerih področjih smo Slovenci, skladno s to definicijo, »neevropski«?
Vsaka država članica ima svoje kulturo in nacionalno identiteto, skupno pa nam je judovsko-krščansko izročilo, ki je tudi temelj evropske civilizacije. Pomembna kakovost EU-ja je tudi multikulturnost, toleranca in solidarnost ter nenehna skrb za človekove pravice. Slovenija je v tem pogledu evropska vsaj toliko, kot so tudi druge članice.

Katera država EU-ja je lahko Sloveniji za zgled?
Vsaka od najbolj razvitih držav ima kakšno značilnost, ki bi jo bilo dobro posnemati. Francija je lahko za zgled v skrbi za svoj jezik in kulturo, družinsko politiko, Nemčija zgled za pravno državo, Avstrija je turistična država in podobno. Slovenija mora skrbno čuvati svoj jezik in kulturo, v vsem preostalem pa se učiti od drugih in uveljavljati preverjene modele dobrih praks.

Bruselj ali Strasbourg? Kje in zakaj se bolje počutite?
Lahko si predstavljate, kako je videti delovni dan od jutra do poznega večera v pisarni, kjer zvonijo telefoni, prihajajo obiskovalci ipd. V Strasbourgu tudi ni dovolj sejnih dvoran za različne sestanke. Nenazadnje, dvanajst zasedanj parlamenta pomeni, da je zgradba v Strasbourgu zasedena le 48 dni na leto, vzdrževati pa jo je treba vse leto. Stroški selitve nekaj tisoč ljudi iz Bruslja v Strasbourg znašajo več kot 200 milijonov evrov na leto. Že v konvenciji o prihodnosti Evrope sem si skupaj z drugimi prizadeval, da bi parlament deloval le na enem mestu, podpisal sem vrsto izjav na to temo in vložil poslansko vprašanje, vendar brez uspeha. Več kot šestdeset let po koncu druge svetovne vojne bi bil že čas, da skupaj s Francijo ugotovimo, da bi namesto nesmotrnega trošenja denarja za selitev, ta denar in zgradbo v Strasbourgu uporabili za, recimo, Evropsko univerzo ali pa za sedež Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij.

Bi se strinjali s trditvijo, da omenjeni mesti za Ljubljano igrata vlogo, ki jo je pred tem zasedal Beograd?
Ne, gre za velikanske razlike, saj je bila SFRJ federacija, EU pa je skupnost. SFRJ ni bila demokratična država, EU pa je skupnost demokratičnih držav itd. EU nima vlade, SFRJ pa je imela zvezno vlado z velikimi pooblastili itd.

L. D.