Težišči dileme sta navidezno dve, v resnici pa je odgovor na vprašanje "znotraj ali zunaj" izključno zagata pod streho vladajočih konservativcev.
V posebni božični izdaji znane britanske zabavne televizijske nanizanke Outnumbered se eden izmed povabljenih na priložnostno zabavo gostitelju Petu Brokmansu že ob prihodu izpove: "Dovolj imam te politike, zato ti povem, da bom od zdaj naprej volil za UKIP, saj je ta Farage neverjeten - ta, ta je res praktik, da je kaj. In še strmoglavljenje letala je preživel. Pa saj se vendar spodobi, da glasujem za človeka, ki zna preživeti celo letalsko nesrečo. David Cameron kaj takega pač ni sposoben. Pika.”

Zelo drži, da je UKIP, to je Britanska neodvisna stranka po rezultatih nedavnih preverjanj javnega mnenja zaznavno pridobila in tako iz vodilne trojice britanskih političnih strank celo izrinila liberalne demokrate. A vendar.
UKIP na čelu s karizmatičnim populistom, sicer evropskim poslancem in zagrizenim euroskeptikom Nigelom Farageem, srdito novači proti vsem, kar sodi pod bruseljski plašč; torej z vsemi čari navija za izstop Velike Britanije iz Unije. Temu izurjenemu govorcu pred televizijskimi kamerami resda ne manjka spretnosti. Vseeno pa Farageu manjka precej politične občutljivosti, predvsem pa nima jasnih vizij za prihodnost. Drži pa tudi, da jo je Farage ravno na volilni četrtek 6. maja 2010 ob nerodnem pristanku manjšega potniškega letala odnesel brez poškodb.
Izstop Velike Britanije iz Evropske unije bi najbrž povsem pokopal britansko gospodarstvo, ki v države članice Unije izvaža 40 % vsega proizvedenega za tuje trge. Prav tako bi se ob morebitnem izstopu povsem sesul britanski finančni sektor in London bi v tem oziru nemudoma postal bančna periferija. Še bolj neverjetno pa je, da bi Britanci na potovanjih po Evropi na preverbe potnih listin morali čakati v vrsti skupaj z Moldavci ali Uzbekistanci. Britanci so prepričani, da bi bili v koloni pomešani le s Švicarji. Kaj šele, da bi bili njihovi nizkocenovni poleti obsojeni na dvodelnost - najprej z vlakom do Pariza ali z ladjo do Dublina in šele nato na jug, na vzhod, na sever. Ok, tudi tu je veliko ironije, a naj kar bo. Farage ob podobnih resničnostih navadno goreče odkimava, doda pa praviloma nič (pametnega). Zdaj Farageov UKIP podpira že 20 % britanskega volilnega telesa.
Razumljivo je, da je rast priljubljenosti UKIP-a posledica vladnih varčevalnih manevrov. Na udaru so vladajoči konservativci, ki jim ta čas ne gre dobro. Medtem ko finančnemu ministru Georgeu Osbornu z dodatnimi ukrepi ne uspeva spodbuditi gospodarske rasti (ta naj bi po nekaterih predvidenjih v prihajajočem letu v najboljšem primeru komaj dosegla 0,2 %), se mu zelo zatika celo pri rezih izdatkov, ki bremenijo državno blagajno. Načelno zvišanje davkov in krčenje dodatkov za brezposelne sta klasični varčevalni potezi, ki jima za nameček ne nasprotujejo niti opozicijski laburisti. Ti so delavcem in sindikatom priporočili strpnost, ki je mnogo boljša kot pa izzivanje brezposelnosti. Predvidena inflacija v prihodnjem letu naj bi obstala pri 3 %.
Konservativci na čelu s premierjem Davidom Cameronom pa imajo še nekaj drugih težav. Najprej je tu aktualno vprašanje priznanja poroke za istospolne. Razcepljenost članstva konservativne stranke ob tem določilu je za predsednika vlade oster kamen spotike. Cameron v nasprotju z odločnim nasprotovanjem desničarskega bloka v lastnih strankarskih vrstah potrditev poroke za istospolne odkrito podpira.
Čeprav politično vprašanje s težo, pa so istospolne poroke le čolnič v primerjavi z največjo britansko desničarsko zagato - tankerjem, to pa je EU - da ali ne!
Zadnje splošno glasovanje o britanski zraščenosti ali vlogi v EU-ju je bilo leta 1975. Tedaj je slaba polovica konservativcev britanskemu vstopu v povezavo nasprotovala, zdaj slaba polovica članov iste stranke benti nad tem, ker je vsega slabega kriva 27-erica, ker da Britanci dušo in telo zastonj ponujajo sosedom Celincem, ker je vsa njihova zakonodaja praktično v rokah Francozov in Nemcev in podobno. Britanski ponos bo za vekomaj vsaj malo ranjen. V tem trenutku pa je pogojno res še dobro, da gre bolje kot njim le Nemcem, je prepričana večina Britancev; če bi capljali za Nemci in za nameček še za Francozi, britanskemu stokanju ne bi bilo konca.
Londonski župan Boris Johnson, najbolj priljubljen britanski politik, je v pogovoru za zadnjo decembrsko izdajo vplivnega BBC-jevega Političnega šova, ki ga vodi Andrew Marr, potrdil, da ne bi bilo napak, če bi se referendum o članstvu Velike Britanije v Evropski uniji izvedel, vsekakor pa os tega ne bi bilo vprašanje, ali povsem zapustiti povezavo, ampak ali bi bilo nemara bolje, če bi se še enkrat pogovorili, kako bi z EU-jum sodelovali v prihodnje. Če bi ta referendum s fantomskim bistvom res bil, ta ne bi bil izveden prej kot šest mesecev po prihodnjih splošnih parlamentarnih volitvah, ki bodo maja 2015, je sklenil Johnson. In na teh morajo, kakopak, zmagati konservativci.
Miranda Green, nekdanja urednica časnika Financial Times in tiskovna predstavnica nekdanjega predsednika liberalnih-demokratov Paddyja Ashdowna, je konservativne taktične metamorfoze z oznako EU pojasnila kot njihovo barantanje s Farageovim UKIP-jem. Klenega britanskega zagovornika desničarjev, to je gosta pri Brockmansovih, so najbrž zmedla prav ta. Medtem pa je sedanji predsednik britanskih levičarjev oziroma liberalnih demokratov Nick Clegg koalicijske kolege konservativce pozval, naj svoje sile raje usmerijo v konstruktivno reševanje dejanskih problemov, ne pa da te zapravljajo za politične pleonazme. Po Cleggovem mnenju bi morali Britanci poskrbeti, da bi najtesnejše evropske zaveznike sami povedli na pota proti gospodarski stabilnosti, tako pa ne vedo niti, kaj bi počeli sami s sabo, kaj šele, da bi se odločili za tesnejše, bolj meseno sodelovanje z EU-jem ter si ob tem utrdili položaje, ki bi jih v prihodnje lahko izdatneje iztržili.
David Cameron naj bi v kratkem končno že nastopil z govorom, v katerem naj bi pojasnil, kako in kaj z vsem, kar sodi v politični sveženj s predpono evro-. Laburist Douglas Alexander, trenutno zunanji minister v senci, je nedavno razmišljanja o britanski evroperspektivi sočno zaokrožil: "Cameron se opoteka, zato še vedno čakamo nanj. Saj ne gre za to, da premier ne bi imel spretnih piscev govorov, Cameron preprosto ne ve, kaj nam naj pove!”

Iz Londona za MMC,