To pomeni, da so nekateri pač prepevali in se v bokih zibali tri ali štiri minute, nekateri celo malce dlje. Nemara vso pomlad. Nekateri dve. Več pa skoraj zanesljivo ne. So pa zato prislužene novce iz naslova the superinstantnih hitov preštevali še zelo zelo dolgo.

Gangnam Style, letošnja svetovna popuspešnica južnokorejskega ekscentrika z imenom Psy, je le ena v nizu podobnih. Vsak song izmed takih ima nekaj standardiziranih značilnosti, pa tudi zelo samosvojih posebnosti.

Medtem ko glasbeni založniki ob začetku vsake jeseni tržišče hitijo nasičiti z novostmi, ki bi v predbožičnem času postale uspešnice, vsaka Gangnam Stylu podobna viža svoj veliki trenutek, ko mala kepa začenja postajati rušilni velikan, doživi sredi poletja. Tedaj je širši krog manj zahtevnih poslušalcev še posebej dovzeten za sproščene vsebine ali pač malce tepčkaste napeve. Ko se ljudstvo vrne s počitnic, gangnamizmi eksplodirajo - a nato večina kaj hitro tudi oveni.

Tepčkasti? Morda res nekolikanj grob pridevnik! Raje otročji? Ali pač. Če študenti slavnega MIT-a posnamejo svojo različico spota Gangnam Style, in vanjo vključijo celo profesorja in cenjenega intelektualca Noama Chomskega, to pomeni dvoje. Ker znanstveniki navadno nimajo izostrenih estetskih preferenc, so zelo hitro zelo ranljivi ob pravilni presoji, kaj je parodija. Parodija parodije je sicer zanimiva filozofska postavka, vseeno pa bi se marsikdo, ki ni naravoslovec ali logik in ima več smisla za lepo ali več estetskega okusa, vprašal, kaj jim je bilo tega treba; saj so vendar na MIT-u vsi nadpovprečno brihtni. In ti bi mu lahko odvrnili, da so se v odvodu od zapletenih matematičnih ali kemijskih formul malenkostno razvedrili, če ob tem ne kar divje smejali in neznansko zabavali. Tepčkasto, ali otročje, ali še kaj tretjega?

Je pa še kako res, da vsak gangnamskemu slogu podoben napev navadno potrebuje posebne vrste dodaten vsebinski, medijski ali pa še kakšen poriv. V zadnjih desetletjih so se v ta namen uporabljali bizarni ali skrajno bizarni videospoti, vsekakor pa je k promociji teh popevčic najbolj pripomogla preprosta plesna rutina in še bolj preprosto besedilce. Ali še drugače. Ritmika, ki je ali pa je bila v določenem obdobju v ospredju, je prav tako odločilna za njihove astonomske uspehe. V nekaterih primerih je vsem tem parametrom dodana tudi tehnologija ali značilna zvočnost pesmi tega tipa. Bodisi je bil to okus po latino ali 24">afropan > vzdušju, bodisi je šlo za čas, ko je bila prevladujoča velika glasbena zgodba svetovna dominanca rapa oziroma hiphopa.

Primeri izhajajočih iz podobnih srečnih okoliščin so songi Macarena (izvajalec Los del Rio, 1994-5) ter Who Let the Dogs Out? (Baha Men, 2000) in Ice Ice Baby (Vanilla Ice, 1990).
Macareno je glasbena televizija VH1 v svoji posebni oddaji 100 največjih enkratnih uspešnežev med izvajalci (“100 gratest one-hit wonders, 2002) suvereno postavila na vrh lestvice sorodnih. Macarena je navsezadnje njene avtorje, producente in izvajalce nagradila z milijonskim bogastvom. Štirje milijoni izvodov prodanih v ZDA, več kot šest po vsem svetu. Heeeeey Macarena!

Sicer pa. Ali se tu vam pojava pevca ali plesalca ali nastopača Psyja ne zdi kar naravna za na mali zaslon mobilnika kakega južnokrejskega ali tajvanskega proizvajalca.

In še. Da sta v nedeljo na galašovu ob podelitvi ameriških glasbeni nagrad MC Hammer in Psy nastopila skupaj - šele zdaj? Kako priročno zlitje starega in novega!

Najboljši znak, da gre za prave, velike, obetavne uspešnice - enodnevnice, sta smeh na otroških obrazih in otroška poskočnost. Kako se slehernik spominja glasbenega hita, ki mu je kot prvi resno načel možgansko, bi bila lahko najbrž tudi kar zabavna anketa. Koliko vas je za Lambado (Lorando se fue, 1989)? Koliko za Henčkovo Polka-Valček, mogoče Valček-Polka…, ni bilo nekaj takega?

Za “Račke” sem bil najbrž še premlad. Če se spomnim prav, mi je ta napev šel malce na živce. Pravzaprav je podobna občutja v meni vzbudila še ena evropska uspešnica te vrste. To je bila uspešnica nemške zasedbe Trio z naslovom Da Da Da. Ta song je bil proizveden s pomočjo izjemno domiselnega minisintetizatorja Casio VL -1. Na ta zanimiv elektronski instrument pa me bo vse življenje spominjal nesrečen dogodek, ki je bil vzrok za to, da sem bil obtožen hude malomarnosti.

Enega redkih sintetizatorčkov Casio VL -1 pri nas je imela tudi moja sošolka. Kot bodoči DJ se od te ritem-mašinice nisem mogel ločiti. Se je pa pripetilo, da je moja brezbrižnost ali trenutek nepazljivosti prispeval k temu, da z enega od pomladnih kolesarskih izletov tega malega plastičnega pojočega čudeža nismo prinesli domov. Kdo je bil kriv, da se je Petrin Casio VL -1 izgubil ali zato, da so nam ga ukradli? Ti!

Pred nekaj leti sem prav ta, dobro ohranjeni in povsem delujoči instrument za kakih 50 evrov kupil na e-bayju. V resnici je Casio VL -1 le zamenjal podstrešje. Toda priložnostno pisemce, ki mi ga je namenil prodajalec, je bilo kratko, sočno in pomenljivo; pravzaprav pa njegova vsebina sovpada z mojim nikakor ne odklonilnim odnosom do Gangnam stila ali vseh Gangnam stilov iz preteklosti. Neznanec mi je v zahvalo in pozdrav zapisal: Happy Da Da Da!

Nekaj omenjenih skladb lahko poslušate spodaj.