Če najprej grobo odrinemo najbolj vpletene ali vpletena, bo rojstvo novega prestolonaslednika ali prve prestolonaslednice velik dogodek za Veliko Britanijo. Ta vključuje novi val dobre, pozitivne publicitete in novo porcijo optimizma, ki z novimi podatki o gospodarskih “komaj-smo-glu-glu-še-nad-vodo” prihaja kot naročena.

Bo pa čas, ki prihaja, tudi priložnost, da se otoški mediji ob premisleku nekoliko umirijo. Premislek v tem primeru lahko pomeni tudi to, da ni treba posebej niti misliti, saj so zakoni narave znani, časovno dogajanje je jasno; predvsem pa je vesel dogodek rojstva otroka tako zelo uporabna univerzalnost, da bi si bilo polomiti zobe o uživanju sladkorne vate res že komično.

Z umiritvijo pa mislim predvsem na čas, ki ga bo zaznamoval ekstrakt Levesonove komisije, ki je v zadnjih mesecih česala medijski prostor, zasliševala upravljavce medijev in njihove vse mogoče stranke. Komisijo so zanimali nezakoniti vdori v posameznikovo zasebnost, vseeno pa njeno delo niti po naključju ni končalo le pri dilemah, povezanih s telefonskimi prisluškovanji novinarjev. Levesonova komisija je v resnici zanalizirala vse možne medijske odnose, začenši z voajerizmom, natolcevanjem, lažmi, žvižgi, vabili na zmenek, skupnimi večerjami, flirti v baru, valjanjem po postelji do vse, tudi najbolj obskurnih praks v vsem mogočih pozah - medijskih, se ve! Leto in pol zasliševanj in razkritij nekakšnih polresnic je ponudilo katarzo v obliki novoustanovljene komisije, ki bo - zdaj pa zares - dogajanja na britanski medijski sceni spremljala pa (še) bolj pozorno. Kdo bodo ti, ki bodo za službeno dolžnost imeli vohunjenje za traračji, tračarkami in trači, še ni znano.

Edino področje, ki ga neodvisna preiskovalna komisija za preverjanje etike delovanja medijev ali Levesonova komisija ni obravnavala, je bilo rojstvo otroka. V tem smislu kakega precedenčnega primera “levesonovstvo” ne more ponuditi. In tu je možnost, da se mediji umirijo.

Medijski guru Max Clifford (v četrtek v povezavi s preiskovanjem nedavnih odkritij pedofilije tudi sam aretiran, a nato izpuščen) poudarja, da bo nosečnost vojvodinje Cambriške in nato rojstvo otroka, drugega v vrsti za britanski prestol princa Williama, urednike otoških medijev prisilil k nerazuzdanemu razmišljanju in posledično k spravni poročevalski taktiki. Clifford napoveduje, da bi se lahko celo pripetilo, da bi rumeni tisk začel med seboj tekmovati v tem, kdo bo bolj sladkobno ne-žlehnoben; zagotovo pa naj bi bila po mnenju medijskega strokovnjaka začasno na stranskem tiru do zdaj najbolj znana rumena disciplina loviti-ujeti-in-odreti člane kraljeve družine s cirkuško grimaso na obrazu ali še bolj klasično, ujeti jih gole ali vijugasto premikajoče se ter tako javnost še malo bolj prepričati, da je potratna dekadenca res še kar živa.

Bržčas bo kar držalo, da bo še bolj nadzorovan in natančno izdelan kraljevi protokol paparacem zelo verjetno onemogočal dostop do presežkov. Vojvodinja pred porodom najbrž ne bo uživala na tropski plaži, tudi na ležalniku na terasi žlahtnikovega hotela na jugu Francije najbrž ne. Še več. Buckinghamska palača lahko kar sama poskrbi, da nervoza tračarjev ne bo postala obsesivna. Redno obveščanje ter sem in tja tudi še kakšna fotografija zadovoljnega para na kavču pred kaminom, na kateri se pa vsaj nekaj že vidi - to bi lahko že skoraj zadostovalo.

Tiskovnih konferenc o tem, kako je kaj z njegovo ženo, William najbrž ne bo prirejal. Pa čeprav …, kaj pa če bi vseeno jih? Nosečnost vodi proti rojstvu, rojstvo pa vodi proti novi D ali supertračarski tarči.

Devet mesecev za britanski medijski krneki že teče. A teh bo hitro mimo. Potem se bo šele začelo, bognedaj nekaj, kar bo vse “levensonovo” scvrlo v sekundi. Naj William skliče kakšno tiskovko in naj na teh urednikom in reporterjem on zastavi vprašanje ali dve, ali pa naj se z njimi vsaj malo pomeni; vsaj toliko, da v prihodnjih letih ne bo popolne norišnice. Itak bo.