Časa za dobro spoznanje (stran)poti sprejemanja odločitev v evropski prestolnici ni bilo. Kljub vsemu je zaradi nestrinjanja z domačo politiko do Hrvaške napovedal, da se za vnovičen mandat ne bo potegoval. Kratek staž pa vseeno nudi priložnost za svojevrsten pogled na delovanje evropskih institucij.

Bruselj ali Strasbourg? Kje in zakaj se bolje počutite?
Bruselj je bolj "komot", Strasbourg je lepši. Najbolje se počutim v svoji politični skupini, kjer koli se srečuje, ker vsakič in povsod dihamo isti ali zelo sorodni miselni zrak.

Bi se strinjali s trditvijo, da omenjeni mesti za Ljubljano igrata vlogo, ki jo je pred tem zasedal Beograd?
Ne, ni primerjave. Če bi to držalo, ga danes ne bi tako »biksali« s Hrvaško in s samo širitveno strategijo Evropske unije.

Pred prvimi slovenskimi evrovolitvami se je med najpogosteje zastavljenimi vprašanji pojavljalo tudi: Ali se glas poslanke oz. poslanca med 784 kolegi iz sedmih političnih skupin, ki delujejo v 20 odborih (najmanjši je velik za skoraj tretjino državnega zbora), zastopajo pa 492 milijonov državljank in državljanov, lahko sliši? Do kakšnih spoznanj ste prišli?
Da, drži! Glas se sliši. Prvič, ker, ko govoriš, je dvorana praviloma bolj prazna - napolni se samo ob glasovanjih in nastopih pomembnejših gostov - in si primerno ozvočen ter preveden v vse preostale jezike; drugič, ker ti tvoja politična skupina zagotavlja ustrezno resonanco, zlasti če in ko spregovoriš o skupni evropski stvari.

Kako ste se izziva lotili vi? Kako bi ocenili lastno delovanje in izkupiček v preteklem mandatu? Je bilo lažje ali težje, kot ste pričakovali?
Ker sem vstopil v parlament šele novembra lani, ni bilo časa za kaj bolj odmevnega. Sem pa zato izkoristil priložnosti, ki so se mi ponudile, da bi povedal kaj "levega", kot je nekoč italijanski režiser Moretti posvaril Massima d' Alemo. O delovnem času, o jedrskem razoroževanju, o nesprejemljivosti uplinjevalnikov metana v Tržaškem zalivu, ne nazadnje o tem, da blokada hrvaške na poti v EU ni bil odgovoren evropski odgovor na reševanje mejnega spora s sosedo. Razen tega, da sem se zaradi slednje drže sprl s svojo vlado in stranko doma, ni bilo težko.

So bila vodila za vaše delovanje (in glasovanje) programska stališča politične skupine, ki ji v Evropskem parlamentu pripadate, ali ste se pri odločitvah usklajevali tudi z »nacionalnim ključem«, s slovenskimi kolegicami in kolegi?
Vodita me predvsem lastna vest in lastno razu mevanje izziva, sicer program in dogovori politične skupine. Manj pa sem se ravnal po "nacionalnem ključu". Ko smo se glede nečesa s slovenskimi kolegicami in kolegi strinjali, smo to tudi dogovorjeno izpeljali. Pri zapletu s Hrvaško in priveskih pa sem se iz procesa odločanja izločil. Nisem hotel sredi Evrope javno grajati politike lastne vlade in stranke, je pa tudi nisem mogel zagovarjati in ji streči, ker je po mojem vedenju in prepričanju zgrešena ter skregana z mojimi vrednotami.

Kako bi primerjali stopnjo parlamentarne kulture in način doseganja konsenza v domačem in evropskem političnem prostoru?
Ni primerjave. Tudi tu zna biti živahno, bučno, parlamentarno, a je kultura dialoga, medsebojnega poslušanja in spoštovanja ter iskanja in doseganja konsenza na veliko višji ravni. Le majhna manjšina s skrajne desnice se zapira in vodi politični boj izza nacionalne zaplankanosti. Večina, tudi v zmerni desnici, diha čezmejno, transnacionalno, evropsko.

Raziskava Eurobarometer kaže na nezainteresiranost prebivalstva Unije za prihajajoče volitve. Delež domačih volivk in volivcev, ki naj bi junija zagotovo oddali glas, je v evropskem prostoru nadpovprečen, a še vedno dosega zgolj 37 %. Kako to komentirate? Morda tako, da do zdaj ni bilo dovolj ozaveščenosti o pomenu sobivanja v tej veliki skupni družini in zlasti ni bilo takih izzivov, kot sta, recimo, trenutna gospodarska in svetovna kriza ter energetsko-podnebna negotovost, ki zahtevata povezovanje in skupno ukrepanje. Tudi danes te ozaveščenosti ni veliko, a počasi narašča. To je en sam primer, ki smo ga začutili na svoji koži in pove, kako je EU pomemben. Če ga ne bi bilo, nas preteklo zimo ruski plin po sporu z Ukrajino ne bi več grel.

So razmerja med pristojnostmi EP-ja na eni ter Evropske komisije in nacionalnimi organi upravljanja na drugi strani po vašem mnenju ustrezno porazdeljena?
Kolikor jih razumem in spoznavam tudi v praksi na srečanjih in soočenjih v parlamentu mislim, da ja, da kakšne bistvene spremembe niso potrebne.

Kaj vam (in državljanom) sporočajo zastoji pri nekaterih prioritetnih projektih (Lizbonska pogodba, širitev)?
Da je tu pa tam še preveč nezaupanja v evropski projekt oziroma razumevanja in razglašanja "nacionalnega interesa" po ključu kri in zemlja.

So tovrstni zapleti pokazatelj demokratične odprtosti za različna mišljenja in dialog ali znak potrebe po sistemski prenovi delovanja evropskih institucij?
Po mojem mnenju so pokazatelj nesposobnosti nacionalnih voditeljev in politik staviti dlje od nacionalnih in lokalnih modelov družbene ureditve.

Če bi izpostavili konkretno odločitev EP-ja v preteklem mandatu, ki jo evropske državljanke in državljani lahko realno občutijo, bi to bila …
O plinski krizi sem že povedal, sicer dve drugi praksi, ki povesta vse: evro in ukinitev meja. Pa dodajmo ustavitev vojne v Gruziji in izraelskega pokola v Gazi. Mnoge bi lahko še našteli in za vsako, katere učinke morda zaznavamo že samoumevno, bi se lahko vprašali, kaj bi danes imeli, če do teh odločitev ne bi prišlo.

Katere vsebinske prioritete bodo krojile podobo prihajajočega mandata EP-ja?
Vsekakor izhod iz recesije, nov zagon evropskega in svetovnega gospodarstva, socialna in solidarna Evropa, boj proti podnebnim spremembam ter jedrsko razoroževanje in utrjevanje miru. EU je tokrat v novem ameriškem predsedniku našel dobrega, zanesljivega zaveznika. Potrebno je trdno in dolgoročno zavezništvo in partnerstvo še z Rusijo, Kitajsko in tudi tako imenovanim tretjim svetom.

Katero evropsko zgodovinsko ali aktualno osebnost, ki ni iz Slovenije, najbolj občudujete in zakaj?
Nisem človek, ki občuduje, spoštujem pa mnoge osebnosti, ki so znale v preteklosti in znajo še danes gledati dlje od domačega praga in vrta. Roberta Schumana, Altiera Spinellija, danes kolega in predsednika Stranke evropskih socialistov Poula Rasmussena in vodjo politične skupine Martina Schulza.

Kako bi opredelili »evropsko« identiteto oz. kulturo? Na katerih področjih smo Slovenci, skladno s to definicijo, »neevropski«?
Znati dojemati izzive in se z njimi spopasti usklajeno s sosedi in preostalimi člani skupne evropske družine. Mejna farsa s Hrvaško kaže, da v Sloveniji temu še nismo kos.

Katera država EU-ja je lahko Sloveniji zgled?
Ne vem, morda Danska, Finska. A slovensko pot k najboljši mogoči evropskosti si moramo zgraditi sami, seveda najprej v svojih glavah.

L. D.