"Dokler je na zabavi glasba, moraš plesati," je julija 2007 izjavil prvi mož banke Citigroup Charles Prince, ki je želel povedati, da ni nobenega vzroka, da ne bi bankirji še naprej trgovali s tveganimi inštrumenti in ignorirali vseh alarmnih zvoncev. Najbrž si ni predstavljal, da se je takrat na finančnem plesišču bolj kot ne že vrtela poslovilna skladba, še manj pa, da bo sledil grozovit glavobol. Strma rast cen nepremičnin se je ustavila in obrnila navzdol, vedno več Američanov ni moglo odplačevati hipotekarnih posojil, vrednost CDO-jev se je sesula in banke so imele vedno večje izgube. 15. septembra 2008 je ladja, ki je imela že prej močno navrtano dno, trčila ob čer, imenovano Lehman Brothers. Najstarejša investicijska banka na Wall Streetu je propadla in paralizirala delovanje finančnega sistema, saj si banke niso več zaupale. Borze so se začele sesuvati, zamajali so se temelji kapitalizma.

Odgovorni se niso pravočasno zavedali težav
Prvi znaki, da z bankami ni vse v redu, so se kazali že februarja 2007. In to v Evropi. Britanska HSBC, ki je zelo agresivno nastopala na ameriškem nepremičninskem trgu, je sporočila, da je morala odpisati za 10,5 milijarde dolarjev drugorazrednih hipotekarnih posojil. V ZDA se takrat še nihče ni vznemirjal, maja 2007 je prvi mož Feda Ben Bernanke, ki se ni zavedal resnosti položaja, izjavil, da morebitna kriza na trgu hipotekarnih posojil ne bo ogrozila finančnega sistema. A hišica iz kart se je poleti 2007 že začela sesuvati, zapleteni finančni proizvodi - najbolj znana sta CDS in CDO (o tem pozneje) so drastično začeli izgubljati vrednost, bonitetne agencije (prva je bila Moody's junija 2007) pa so začele zniževati njihove "rejtinge". Istočasno je morala banka Bear Stearns s 3,2 milijarde dolarjev panično rešiti dva svoja hedge sklada, ki nista mogla izplačati vlagateljev, saj sta preveč divje špekulirala na trgu izvedenih finančnih inštrumentov, ki so imeli v najboljših letih fantastičen, tudi več kot 15-odstotni letni donos.

"Bank run" v Britaniji, propad Bear Stearnsa
Avgusta 2007 je že sledila prva skupna akcija največjih treh svetovnih centralnih bank (Fed, ECB, Japonska), ki so v želji, da medbančni trg ne "zmrzne", začele zniževati obrestne mere in finančni sistem oskrbovati z ogromno likvidnostjo. Septembra je britanska banka Northern Rock doživela naval varčevalcev, ki so v dveh dneh dvignili za več kot dve milijardi funtov gotovine. To je bil prvi "bank run" v Veliki Britaniji v več kot sto letih. Leto 2008 se je začelo z velikimi pretresi na borzah. FrankfurtskI DAX30 je 21. januarja strmoglavil za 7,2 odstotka oz. največ po 11. septembru 2001. Britanska vlada je podržavila banko Northern Rock, medtem ko je banka Bear Stearns propadla. Bolje rečeno, za ušiva dva dolarja po delnici oz. za 240 milijonov dolarjev jo je kupil JPMorgan Chase. Brezposelnost je naraščala, posojilni krč je bil vse večji, v izgubah pa so se utapljali tudi v švicarski banki UBS, ki je z ničvrednimi CDO-ji pridelala kar 37 milijard dolarjev izgube.

Država rešila zavarovalnico AIG
Julija 2008 je Evropska centralna banka v strahu pred inflacijo zvišala (!) ključno obrestno mero na 4,25 odstotka, kar je šokiralo gospodarstvo. Fed je medtem tistega leta že štirikrat znižal obresti, nazadnje aprila, na 2,0 odstotka. Ameriška vlada je pripravila program reševanja hipotekarnih bank Fannie Mae in Freddie Mac, skupni stroški te akcije, v kateri je zibelka kapitalizma intervenirala kot Rusija po oktobrski revoluciji, so dosegli več kot sto milijard dolarjev. Da se pripravlja nekaj nezaslišanega, je bilo slutiti tudi 11. septembra 2008, ko je zavarovalnica AIG poročala o 5,3 milijarde dolarjev četrtletne izgube, delnice pa so se sesule za 30 odstotkov. Še bolj, za 46 odstotkov, se je sesedla borzna vrednost banke Lehman Brothers, ki je imela za 3,9 milijarde dolarjev izgube. Jasno je bilo, da sta tako AIG kot Lehman Brothers na robu zloma. Ameriška vlada je AIG-ju priskočila na pomoč s 85 milijardami dolarjev (v resnici je na koncu pomoč znašala 143 milijard), Lehman pa pustila, da potone.

Tudi veliki lahko propadejo
Pravilo, da velika banka v skladu s sloganom "too big to fail" ne more propasti, se je izjalovilo! Bil je petek, 12. septembra. Finančni minister Henry Paulson, guverner Feda Ben Bernanke in predsednik Fedove podružnice v New Yorku Tim Geithner so na krizni posvet poklicali vse vodilne bankirje Wall Streeta, le Richard Fuld, prvi mož banke Lehman Brothers, ni dobil vabila. Fuld, pravi volk z Wall Streeta (v resnici so ga poimenovali Gorila), in Paulson naj bi bila skregana še iz časov, ko je bil Paulson pri Goldman Sachsu in tudi zato naj bi se Paulson odločil, da država banki Lehman Brothers ne bo priskočila na pomoč. Plan B je sicer predvideval, da bi banko kupila britanska Barclays Bank, vendar pod pogojem, da bi ZDA pokrile vse morebitne izgube iz posla, vlada pa ni želela prevzeti garancij v višini 70 milijard dolarjev, kar je ob vseh stotinah milijard, kolikor je stala finančna kriza, pravzaprav majhen znesek. V ponedeljek, 15. septembra, je investicijska banka Lehman Brothers, ki je previhrala tudi veliko depresijo, uradno propadla in s seboj v prepad potegnila celoten finančni sistem.

Banke so se obilno založile s CDO-ji
Pot v finančno katastrofo so, kot rečeno, tlakovali tudi nekateri strukturirani finančni proizvodi, katerih delovanja še tisti v zgornjih nadstropjih finančnih ustanov niso prav dobro razumeli. Najbolj razvpit je CDO (collateralized debt obligations) oziroma zadolžnica, zavarovana z dolgom. Gre za vrednostni papir, v katerega so združene različne tranše različnih vrst dolga (seveda je bilo tudi veliko dolga, ki ni bil nikoli odplačan), donosnost teh proizvodov pa je bila nekoliko višja kot donosnost zakladnih menic. Ker so bonitetne agencije CDO-jem velikodušno podeljevale najboljše bonitetne agencije, so bili za poslovne banke ti vrednostni papirji enaki kot varne ameriške obveznice oziroma na neki način celo tako dobri kot dolarski bankovci. Banke so tako kar tekmovale, katera bo izdala več CDO-jev in jih tudi kupila (od drugih bank), saj so (tako so naivno mislili) pomenile varno naložbo, ki je prinašala lep donos, poleg tega CDO-jev sploh ni bilo treba vključiti v izračun kapitalizacije.

Pohlep, ki je presegel vse razumne meje
Dokler je finančni sistem tekel kot podmazan in nepremičninska kriza še ni grozila, dokler so bankirji plačevali agencijam, da so CDO-jem podeljevale status treh A-jev (regulatorji so pri tem mižali na obe očesi) in se je bogastvo kopičilo, si ni težko predstavljati, kako lepo službo so imeli bankirji, med katerimi je vedno bolj vladal nezadržen pohlep. Med redkimi "predrzneži", ki so si drznili postaviti na nasprotni breg in opozoriti na tveganja, je bil še najbolj slikovit legendarni Warren Buffett, ki je CDO-je označil za orožje za množično uničevanje. In to orožje se je razbohotilo čez vse razumne meje: leta 2000 ga je bilo za tri bilijone dolarjev, tik pred Lehmanomim zlomom pa za skoraj 35 bilijonov (konec leta 2017 ga je bilo, mimogrede, za 11 bilijonov). Pok je bil neizogiben in skrajno boleč, finančni sistem je bil v popolnem krču, šele izredni ukrepi centralnih bank, vključno s politiko kvantitativnega sproščanja, so vrnili zaupanje ...

Kateri bo naslednji balonček, ki bo počil?
Deset let kasneje svet na krilih izjemno nizkih obrestnih mer uživa lepo gospodarsko rast, banke (predvsem ameriške) so spet dobičkonosne in naj bi bile veliko bolje pripravljene na morebitno krizo. Ta bo gotovo prišla, vprašanje le, kdaj. Buffett pravi, da je naslednji mehurček zaradi pohlepa neizogiben. "Ljudje se zanimajo za določeno naložbo samo zato, ker cena narašča, in zato, ker je sosed, ki je sicer bolj neumen, obogatel, oni pa ne." Na Wall Streetu bik, simbol optimizma, rohni že devet let in pol, kar je rekord. A tečaji delnic naj bi bili podprti z lepimi dobički podjetij. Bolj nevarno se zdi dogajanje na trgu obveznic in nepremičnin, v zadnjem času pa nekaj pretresov povzročajo tudi težave držav v razvoju, iz katerih se kapital seli v ZDA. Ob vedno bolj protekcionistični ameriški trgovinski politiki in morebitnem skoku cen nafte nad sto dolarjev se tako lahko hitro zmeša nov uničujoči koktajl za finančno krizo 2.0.