Jedro pritožbe se nanaša na sodno prakso vrhovnega sodišča. Na Hrvaškem pa so pred kratkim v javnost pricurljali dokumenti ene od bank, v katerih je ta iskala oglaševalsko agencijo z namenom, da bi ta vplivala na hrvaška sodišča, ki obravnavajo sodne spore, povezane s posojili v frankih.

Uroš Beočanin je eden izmed okoli 16 tisoč posojilojemalcev, ki so najeli posojilo v švicarskih frankih (CHF). "Posojilo sem vzel junija 2006, bilo je še v tolarjih, z valutno klavzulo v frankih, preračunano v evre 110 tisoč, za dobo 21 let. Do zdaj sem banki nakazal 125 tisoč evrov, 10 odstotkov več, kot je bilo najetega posojila." Odplačati mora še 65 tisoč evrov. Leta 2015 je vložil tožbo proti banki na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Ker je sodnica njegov tožbeni zahtevek zavrnila, se je pritožil na višje sodišče, ki je tožbi ugodilo in jo z obrazložitvijo, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo evropske sodne prakse, vrnilo v odločanje drugemu sodniku na prvostopenjskem sodišču. "Leta 2018 sem bil spet na prvi stopnji obravnave, sodnica pa je bila ista. Po enem in edinem naroku, ki je bil bolj kot ne vljudnosti razgovor, je pritožbo zavrnila z utemeljitvijo, da je bilo procesno vse v redu in da se tako ali tako čaka na odločitev ustavnega sodišča," je povedal Beočanin, ki je po tem ponovno vložil pritožbo na višje sodišče, kjer je zadeva še danes.

Sodišča ne poznajo ali pa ne želijo upoštevati prava Evropske unije

Odvetnik posojilojemalcev v švicarskih frankih Robert Preininger je prepričan, da banke, ki so tržile posojila v švicarskih frankih, niso izpolnile pojasnilne dolžnosti. "O tem ni dvoma glede na merila, ki jih je v zvezi s tem oblikovalo Evropsko sodišče. Žal pa slovenska sodišča tega ne upoštevajo. V potrošniškem pravu velja načelo, da je koncept informacije osnovni način varstva potrošnikov, in Sodišče Evropske unije je v zvezi s tem oblikovalo popolnoma jasno stališče, da je treba potrošnika seznaniti z vsemi tveganji, in tudi, kako. Slovenska sodišča za zdaj bodisi ne poznajo prava Evropske unije in ne poznajo odločitev Evropskega sodišča ali pa jih ne želijo upoštevati." Ob tem je še povedal, da prvostopenjska sodišča tožbene zahtevke večinoma zavračajo, medtem ko je v pritožbenih postopkih več kot 90 odstotkov uspešnih pritožb. "Pritožbena sodišča namreč ugotavljajo številne kršitve postopka na prvi stopnji, tudi napačno uporabo materialnega prava, in potem vračajo zadeve v ponovno sojenje, tako da za zdaj še nimamo pravnomočnih odločitev," je povedal Preininger.

Pritožba na Evropsko komisijo

Združenje Frank je na Evropsko komisijo naslovilo pritožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi neupoštevanja prava Evropske unije. Kot nam je povedala odvetnica Nataša Pirc Musar, so v njej med drugim poudarili, da učinkovitih sredstev v matični državi ni več, da je Slovenija očitno nepravilno prenesla direktivo, ki obravnava to področje, v slovensko nacionalno pravo, torej v Zakon o varstvu potrošnikov, ker jo sodišča tolmačijo zelo ozko. "V precedenčni sodbi na podlagi romunskega primera Andricius in drugi so sodniki Evropskega sodišča jasno zapisali, da morajo biti posojilni pogodbeni pogoji napisani v jasnem in razumljivem jeziku, da morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za poučeno in preudarno odločitev, in da morajo biti te napisane tako, da jih razume vsak povprečen potrošnik. In v tem segmentu je Evropsko sodišče ocenilo, da romunske banke niso delovale skladno z direktivo. V našem primeru pa so se sodniki vrhovnega sodišča postavili na po mojem mnenju prestrogo tolmačenje in napisali, da država ni dolžna pretirano skrbeti za potrošnika. V tej sodbi so omenili načelo pretirane skrbi za potrošnika," je povedala Musarjeva. Evropska komisija ima po prejetju pritožbe eno leto časa, da jo preuči, in ta rok lahko podaljša, če ugotovi, da je zadeva kompleksna. Končna odločitev Evropske komisije pa je lahko zgolj ta, da država članica ni pravilno prenesla zahtev direktive v nacionalno pravo. Odločitev Evropske komisije ne more prinesti zadoščenja varčevalcem, ker ne more razveljaviti nacionalnega predpisa, prav tako Evropska komisija ali pozneje sodišče Evropske unije ne moreta odločati o morebitnih odškodninah.

Odločitev ustavnega sodišča naj bi bila znana sredi leta

Eden od slovenskih posojilojemalcev, ki je izgubil tožbo na vrhovnem sodišču, se je pred dobrim letom pritožil na ustavno sodišče, ki pa o zadevi še ni odločalo. "Od tega primera si obetamo zelo veliko. S tem se bo tudi končala agonija na sodiščih, kjer je sodna praksa popolnoma neusklajena. Skratka, obetamo si, da bo to bistveno vplivalo na uravnoteženje sodne prakse in odločanje v prihodnje. Mnogi sodniki na to prav tako čakajo, in to tudi odkrito povedo, zato upam, da bo odločitev ustavnega sodišča znana v čim krajšem času. Po mojih informacijah naj bi ustavno sodišče o tej zadevi odločalo nekje do sredine letošnjega leta," je še povedal Preininger. Če bi slovenski potrošniki v postopkih pred slovenskimi sodišči izčrpali vsa pravna sredstva, se jim odpre še pot do Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, kot posamezniki pa nimajo neposredne možnosti dostopa do Evropskega sodišča v Luksemburgu. "Na sodišče v Luksemburgu bi primer lahko prišel le, če bi katero od slovenskih sodišč, ki obravnavajo ta primer, sprožilo tako imenovani postopek predhodnega vprašanja, kot je bilo v romunskem primeru. Odgovor sodišča pa po mojem ne bi bil čisto nič drugačen kot v romunskem primeru," je prepričana Musarjeva.

Večina primerov na hrvaških sodiščih se konča v dobro posojilojemalcev

Pri nas še nimamo praktično nobene pravnomočne sodbe v primeru posojil v švicarskih frankih (CHF), na Hrvaškem pa se večina primerov na sodiščih konča v korist posojilojemalcev. Hrvaška je sicer že leta 2016 sprejela zakon o konverziji, ki je posojilojemalcem omogočil, da so posojila v švicarskih frankih pretvorili v evrska po tečaju na dan najema, nato pa še v domačo valuto. Trenutno je po besedah člana hrvaškega Združenja Frank in poslanca stranke Snaga Gorana Aleksića okoli 30 tisoč primerov na hrvaških sodiščih. "Posojilojemalci tožijo za ničnost pogodbe ali ničnost določil pogodbe in zahtevajo ustrezno odškodnino. Če ima posameznik 500 000 kun posojila, lahko s tožbo za ničnost zahteva okoli 250 000 kun. Zaradi skupnega učinka obrestne mere in valutnih gibanj, ki so bila sodno izničena, mora banka vrniti okoli polovico zneska prvotnega posojila," je pojasnil Aleksić in dodal, da se kar 99 odstotkov primerov konča v dobro posojilojemalcev.

Banka želela vplivati na hrvaška sodišča

19. januarja je novičarski portal Index.hr objavil članek, v katerem je razkril dokument, ki ga je banka Raiffeisen na Hrvaškem poslala največjim hrvaškim, pa tudi nekaterim tujim oglaševalskim agencijam. Banka jih je pozvala, naj ji med drugim pomagajo zmanjšati število tožb posojilojemalcev v švicarskih frankih, odprejo vprašanje odgovornosti hrvaške narodne banke in pritisnejo na hrvaška sodišča, vključno z ustavnim. "Med pisanjem članka smo Raiffeisen prosili za odziv. Tega nikoli niso zanikali, so pa pojasnili, da je bil mišljen legitimen pritisk na sodnike. Toda, sodeč po uradnem odzivu vrhovnega in ustavnega sodišča, legitimna oblika pritiska na sodnike, ki odločajo o tem primeru, ne obstaja," nam je povedal avtor članka in raziskovalni novinar portala Index.hr Ilko Ćimić. "Že prej smo sumili, da banke počnejo nezakonitosti, za katere javnost ni vedela. Zdaj je prišlo na dan, da iščejo oglaševalsko agencijo, ki bi pritisnila na sodnike, da bi ti sodili v korist bank," pa je o odzivu Združenja Frank na Hrvaškem povedal Aleksić. Dva dni po objavi članka je odstopil predsednik uprave banke Raiffeisen na Hrvaškem Mihael Georg Müller, guverner narodne banke Hrvaške Boris Vujačič pa je napovedal nadzor.

Oddaja Koda bo na sporedu ob 17.30 na 1. programu TV Slovenija.