Vlada je predlog prenove energetskega zakona sprejela v četrtek. Med številnimi določili je tudi, da pri graditvi nove stanovanjske stavbe projektiranje in vgradnja kotlov na zemeljski plin ali utekočinjen naftni plin ne bosta več dovoljena, razen če ne bo res nobene druge tehnične možnosti, kar pa bo treba podrobno dokazovati.

Predvidene so tudi omejitve pri koncesijah za distribucijo zemeljskega plina. Občine tako ne bi smele več podeljevati novih koncesij za zgraditev in upravljanje omrežja za distribucijo. Dovoljeno naj bi bilo le izjemoma, če je omrežje že načrtovano v lokalnem energetskem konceptu in če obstajajo dokazila o načrtovanem priključevanju proizvodnih virov plina obnovljivega izvora za vsaj 80 odstotkov načrtovane rabe.

Pri podaljševanju obstoječih koncesij – prve, npr. v Mariboru, se iztečejo že v 2027, nekatere pa šele po 2050 – pa so predvideni strogi pogoji za njihovo podaljšanje, pa še to za največ sedem let.

Direktor Gospodarskega interesnega združenja za distribucijo zemeljskega plina (GIZ DZP) Urban Odar je na novinarski konferenci pojasnil, da distribucijsko omrežje za zemeljski plin poznajo v 86 občinah, od tega v 71 oskrbo s plinom zagotavljajo koncesionarji, v 14 pa javna podjetja. Omrežje obsega 5065 kilometrov, nanj je priključenih okoli 135.000 odjemnih mest, od tega jih nekaj več kot 121.000 odpade na gospodinjstva.

V združenju menijo, da novih plinskih kotlov ne bi smeli prepovedati

Združenje moti selektivno omejevanje rabe plina, ki bi veljalo zgolj za uporabo v gospodinjstvih, ne pa za nove plinske elektrarne ali kogeneracije.

Težavo vidijo tudi v odsotnosti dostopnih nadomestnih virov. Pri zamenjavi s toplotnimi črpalkami jih skrbi vpliv na distribucijska omrežja za elektriko, ki so že zdaj v ogrevalni sezoni močno obremenjena. Pri daljinskem ogrevanju npr. poudarjajo potrebo po hitri širitvi toplovodnega omrežja, za kar bi po Odarjevi grobi oceni potrebovali okoli štiri milijarde evrov, vse to pa bi takšno energijo še podražilo.

Hkrati ima zemeljski plin po Odarjevih besedah najnižji ogljični odtis med fosilnimi gorivi, veliko pa pripomore tudi h kakovosti zraka. Gospodinjski odjemalci plina so v 2021 povzročili manj kot dva odstotka izpustov toplogrednih plinov, je dejal.

V združenju zato menijo, da novih plinskih kotlov ne bi smeli prepovedati, da je treba z ukrepi več narediti za splošno zmanjšanje porabe energije in da je namesto ukinjanja dobro delujoče javne infrastrukture treba postopoma v omrežje dodajati obnovljive pline.

Za ta zadnji cilj bi bilo treba vzpostaviti ustrezne zakonodajne pogoje in za obnovljive pline nameniti tudi več denarja, od prispevka za spodbujanje energije iz obnovljivih virov namreč za te pline v zadnjih letih ni bilo namenjeno nič sredstev, je opozoril Odar.

Posegi v zakon neskladni z ustavo?

Poslance, ki bodo prenovljeni energetski zakon sprejemali, v GIZ DZP-ju pozivajo, naj upoštevajo vse pravne in strokovne pomisleke glede teh določil ter tudi mnenje javnosti.

V združenju so namreč pri Inštitutu za javno upravo pri ljubljanski pravni fakulteti naročili pravno mnenje o ustavni skladnosti zakonskih določil. Avtor pravnega mnenja Rajko Pirnat je poudaril, da so predvideni posegi po njegovi oceni v več vidikih neskladni z ustavo oz. ne izpolnijo testa sorazmernosti.

Pri prepovedi vgradnje plinskih kotlov vidi poseg v splošno svobodo ravnanja, tako pri pravnih kot fizičnih osebah, pri pravnih osebah pa npr. tudi v svobodno gospodarsko pobudo, saj so alternativni viri praviloma dražji in tako podražijo naložbo.

Prepoved po njegovem prepričanju tudi ni nujen ukrep, saj so na voljo blažji ukrepi spodbujanja obnovljivih plinov. Prepoznava tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, saj bi prepoved veljala le za nove stanovanjske stavbe ali stanovanjske dele poslovno-stanovanjskih stavb, ne pa za vsa ostala poslopja.

Ta predlagani ukrep se tako lahko po Pirnatovi oceni uspešno izpodbija pred ustavnim sodiščem, saj tudi predvidene izjeme niso jasno opredeljene. Pri tem pa opozarja, da je pot do ustavne presoje dolga in kompleksna, ker je treba prej izkoristiti vsa druga pravna sredstva in pokazati jasen pravni interes.

Glede postopne odprave koncesij prav tako vidi nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, saj so izjeme takšne, da so praktično neizvedljive. Težavo vidi tudi v zakonski distinkciji med koncesionarji in javnimi podjetji za distribucijo.

V GIZ DZP-ju so pri družbi Valicon obenem naročili javnomnenjsko anketo. Ta je bila izvedena na vzorcu nekaj več kot 500 odraslih, ob splošnem vzorcu pa so v anketi preverili tudi mnenje med uporabniki zemeljskega plina in tistimi, ki jih oskrbujejo koncesionarji.

Rezultati po besedah direktorja Valicona Andraža Zorka kažejo, da 48 odstotkov vprašanih v splošnem vzorcu nasprotuje prepovedi vgradnje plinskih kotlov v nove stanovanjske objekte, pri čemer se med uporabniki plina delež dvigne na več kot 60 odstotkov. Omejevanju podaljševanja koncesij nasprotuje 62 odstotkov splošne populacije, med uporabniki pa delež naraste na 70 odstotkov in več. Na splošno omejevanja rabe zemeljskega plina ne podpira 60 odstotkov splošne populacije, med uporabniki pa je delež okoli 80-odstoten.