Na slovenskem trgu z električno energijo, kjer se za svoj kos kolača, skupaj vrednega štiri milijarde evrov, bori množica dobaviteljev, ki, razen redkih izjem, nimajo lastnih proizvodnih virov, nastajajo tektonski premiki. Z združevanjem podjetij se bodo karte na novo premešale, največjo poroko sta po zeleni luči Agencije za varstvo konkurence najavila najcenejši in največji dobavitelj elektrike GEN-I in dražja Elektro Energija, ki je v lasti Elektra Ljubljana. Prihodnji megatrgovec z elektriko bo obvladoval najmanj 40 odstotkov trga, oskrboval bo 350 tisoč slovenskih odjemalcev, največjo korist bodo imeli odjemalci Elektro Energije, ki bodo imeli dostop do cenejše elektrike in zemeljskega plina. Še prej bo GEN-I, ki je imel lani 1,3 milijarde evrov prihodkov, dokapitaliziral Elektro Energijo. Kot je dejal prvi mož GEN-I-ja Robert Golob, njihov kapitalski vložek ne bo presegel 10 milijonov evrov.

Golobova družba bo še pet let pod drobnogledom varuha konkurence zaradi kapitalskih povezav s Petrolom, ki je polovični lastnik GEN-I-ja, trgovec za nafto pa ima tudi svojo trgovsko mrežo za elektriko in plin. Druga polovica GEN-I-ja je v lasti državne GEN energije, prek njene Jedrske elektrarne Krško in hidroelektrarn na spodnji Savi pa ima GEN-I ekskluzivno pravico do nakupa cenovno ugodne energije. Direktor podjetja ECE Mitja Terče, v katerega sta se s 1. oktobrom že združili hčerinski družbi Elektro Celje in Elektro Gorenjska in oskrbujeta 230 tisoč gospodinjstev in podjetij, ugotavlja, da bo novi igralec zaradi svojih kapitalskih povezav na trgu obvladoval 60 odstotkov pogonskih goriv, 80 odstotkov plina, 50 odstotkov elektrike in dobro tretjino domače proizvodnje elektrike. Po Terčetovih besedah je slovensko elektrogospodarstvo preveč razdrobljeno, trg z elektriko pa bi moral biti organiziran kot na Hrvaškem in Češkem, kjer so v enem energetskem holdingu združena vsa podjetja za proizvodnjo, prenos, distribucijo in trgovanje z elektriko. Zdaj pa si državna energetska podjetja med sabo konkurirajo z dumpinškimi cenami elektrike, kjer pa je vse manj prostora za zaslužke.

Na računu za elektriko vse več davkov in prispevkov
V Sloveniji imamo dva proizvodna stebra – Holding slovenskih elektrarn (TEŠ6) in Gen energijo (NEK), pet distribucijskih podjetij, ki imajo vsaka svojo hčerinsko družbo za trgovanje z elektriko, in še vrsto drugih dobaviteljev in sistemskih operaterjev ter regulatorjev (Eles, Sodo, Borzen, Agencija za energijo). Tem morajo kupci plačevati omrežnino in dodatke k omrežnini, ki predstavljajo 36 % končnega računa za gospodinjstva in 27 % za industrijo. Druga tretjina računa gre še za različne davke in prispevke, ki jih pobere država, med drugim za obnovljive vire energije in učinkovito rabo energije. Energija torej predstavlja le še tretjino zneska na položnici, na katerega pa majhen porabnik nima večjega vpliva, če pa že kaj privarčuje, ga država kaznuje z višjimi dajatvami. Cenovna anomalija se odraža tudi v tem, da je borzna cena megavatne ure elektrike okoli 40 evrov, gospodinjstvo pa zanjo z vsemi dajatvami plača 158 evrov, povprečen industrijski odjemalec pa 76 evrov.

Andreja Lešnik in Janja Koren, Točka preloma