Dan po skupščini NLB-ja, na kateri so lastniki odločili, da vanjo vložijo svežih 381 milijonov - država z odkupom hibridnih zamenljivih obveznic (v znesku 320 milijonov), belgijska banka KBC pa z dokapitalizacijo v vrednosti 61 milijonov, kar ji bo prineslo za skoraj devet odstotkov višji delež v NLB-ju (od sobote bo tako 33,9-odstotna lastnica, zdaj je četrtinska) - se javnost še vedno sprašuje, ali bo ta dokapitalizacija zares zadnja. Minister Janez Šušteršič pravi, da še ene najverjetneje ne bo, pospešeno pa se ukvarjajo z iskanjem še kakšnega strateškega partnerja, saj KBC deleža ne namerava več povečati.

Tudi ekonomist Bogomir Kovač je prepričan, da je kratkoročno gledano 381 milijonov za NLB dovolj, dolgoročno pa še zdaleč ne, pri čemer opozarja: "Če želi banka relativno normalno poslovati, bo najbrž potrebna še kakšna dodatna kapitalizacija v pozni jeseni ali pa drugo leto, kar bi bilo tudi v skladu z najavo po iskanju strateškega partnerja, ki bi vstopil v Novo Ljubljansko banko in bi ji z dodatno finančno injekcijo pomagal, da bo lažje delovala."

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Čeprav bi po nekaterih ocenah NLB potreboval vsaj pol milijarde, so delničarji v sredo odločili, da v banko na tak ali drugačen način vložijo 381 milijonov svežega kapitala. Predsednik uprave v odhodu Božo Jašovič zagotavlja, da bo sredstev dovolj najmanj do konca leta, po drugi strani pa je minister za finance Janez Šušteršič še pred dnevi zatrjeval, da niti 510 milijonov ne bo dovolj. Vaša ocena?
Zelo težko je ocenjevati od zunaj, ampak glede na stanje slovenskega gospodarstva in glede na stvari, ki se postopoma odkrivajo kot slabe naložbe, se bolj nagibam, da bi bila prava številka taka, kot jo je prvotno najavila uprava. Verjetno se spomnite, da je pred letom dni uprava govorila, da ljubljanska banka potrebuje približno med 500 in 600 milijonov evrov dokapitalizacije, če bi želela normalno poslovati.

Če ne bo izboljšanja gospodarskih razmer in če banka ne bo začela normalno poslovati, če ne bo sprostila svojih kapitalskih poti, se bo stanje samo še poslabševalo. V vsakem primeru je to, kar je zdaj storila vlada, rahlo pozno in v bistvu precej na meji tistega, kar banka potrebuje. Menim pa, da tako NLB kot Slovenija na splošno potrebujeta načrt za sanacijo in konsolidiranje bančnega sistema. Brez tega preprosto ne bo šlo, kajti Slovenija je v tisti skupini, kjer je težava v bančnem sistemu, in ne v javno-finančnem stanju, kamor vlada danes usmerja glavno pozornost.

Pričakujete kmalu še kakšno zahtevo po svežem kapitalu?
V kratkoročnem obdobju ne. To bo banki v tem trenutku zadostovalo. Vendar, kot rečeno, če želi banka relativno normalno poslovati, bo najbrž potrebna še kakšna dodatna kapitalizacija v pozni jeseni ali pa drugo leto, kar bi bilo tudi v skladu z najavo po iskanju strateškega partnerja, ki bi vstopil v Novo Ljubljansko banko in bi z dodatno finančno injekcijo pomagal banki, da bo lažje delovala.

NLB pravzaprav deli usodo relativno večjih bank - tudi v Evropi je takšnih primerov, kolikor hočete -, glede na to, kako bodo tako v okviru Evropske unije kot tudi znotraj posameznih držav monetarne oblasti in same države pristopile k sistematični in sistemski sanaciji teh bank.

KBC bo vplačal za 61 milijonov evrov novih delnic po ceni 41 evrov za delnico. Prvotno predvidena cena je sicer znašala precej več, 68,71 evra za delnico. Katera se vam zdi bližja realni?
Zagotovo bi bila nižja bolj primerna. Sicer je pa tako: vedno je tista cena prava, ki je dogovorjena. V vsakem primeru so vse pogodbene stranke to tehtale in na koncu je prevladala skupna cena in skupni interes. Knjigovodske vrednosti niso nujno absolutno realna slika. NLB tudi ne kotira na borzi, kjer bi lahko lažje ocenili njeno vrednost. Tako da je potem treba upoštevati korekcijske faktorje ali pa ceno utemeljiti na bilateralnih ali pa multilateralnih dogovorih med dvema ali več strankami. /.../ V nadaljevanju bosta pa vlada in KBC verjetno iskala neko rešitev, npr. vstop tujega partnerja, ki bi prevzel večji delež lastništva, kar bi tudi rešilo NLB.

Ta nižja cena je KBC-ju med drugim omogočila nakup dodatnega devetodstotnega deleža banke, kar pomeni, da je svoj skupni delež v banki povečala s 25 na skoraj 34 odstotkov. Kritiki, predvsem opozicijske stranke, opozarjajo, da država pod mizo in pod ceno prodaja banko. Kako vi gledate na to?
Te kritike pravzaprav nimajo nekih realnih ekonomskih osnov. Dejstvo je, da je imel NLB zelo zelo čudaško in problematično zgodovino obeh velikih lastnikov, države in KBC-ja. Tukaj je država običajno igrala precej bolj negativno vlogo kot KBC. Cena je zdaj stvar njunih medsebojnih razmerij, pa tudi same ocene vrednosti banke. V nobenem primeru ne bi mogel reči, da so bile stvari podcenjene. Dejstvo je, da bodo tisti, ki bodo prišli v banko, če je ta v slabi poslovni kondiciji, zahtevali nižjo ceno za vstop v lastništvo in prevzem večje odgovornosti.

Poleg tega je v Sloveniji še ena druga težava. Z Novo Ljubljansko banko se ukvarjamo kot z javnim pranjem perila. Vse, kar je del nekih poslovnih dogovorov, je treba vedno javno in politično obravnavati. Jaz mislim, da je to banki škodovalo že v preteklosti in da se je stopnja politizacije s to izrazito javnostjo samo še povečala. Dejstvo je, da je treba ločiti med profesionalnim in pa javnim delom. Mislim, da je cela kopica stvari, ki ne morejo biti javne, morajo pa biti profesionalno opravljene.

Odgovornost za profesionalne posle in profesionalno opravljeno delo pa tako ali drugače nosijo lastniki. Glavni težavi v tem hipu - kar se je pokazalo tudi ob zadnjih menjavah v Novi Ljubljanski banki - sta način in kakovost korporativnega upravljanja. Če bi korporativno upravljanje delovalo normalno, če bi se odgovornosti normalno vzpostavile, potem bi bili vsi ti posli profesionalno izpeljani. In ko so izpeljani, so šele javno obravnavani. Ne morejo biti pa že sami posli javno obravnavani, kar se je v NLB-ju v preteklosti tudi dogajalo.

Podobno se je dogajalo tudi v sredo, ko se je na skupščini zgodilo kar nekaj zapletov - najprej pri podeljevanju razrešnice starim nadzornikom, pozneje pa še pri imenovanju novih, saj so bila njihova imena razkrita šele malo pred odločanjem, nato pa jih je, čeprav so bili v bistvu nadzorniki, ki jih je predlagala vlada, v imenovanje predložil KBC. To ni ravno običajno praksa.
Seveda ne. To, kar se je zgodilo na tej skupščini, je spet katastrofa. Ne morem ocenjevati samih menjav, vendar način predstavlja kršenje vseh pravil korporativnega upravljanja. Načini in pravila, vsaj kar zadeva upravljanje zelo velikih in resnih objektov, kar je tudi NLB, so zelo jasni in morajo biti spoštovani.

Skupščine niso nogometne tekme, kjer imamo navijače z ene in druge strani in na koncu vsi čakajo, kdo bo streljal enajstmetrovke. Mislim, da je bila to nova predstava izrazito slabih korporativnih navad. Meni je zelo žal, da je v tem sodeloval tudi KBC, kar je dokaz, da ni samo država tista, ki običajno greši, ker je pač politični subjekt, ki ni vajen poslov, ampak lahko tudi zasebni subjekti občasno počenjajo neumnosti. In KBC si takšnih neumnosti preprosto ne sme privoščiti.

Vendar, kot rečeno, oba poslovna partnerja sta v zadnjih letih storila toliko napak, zlasti na področju korporativnega upravljanja, da je dogajanje na zadnji skupščini le potrjevanje pravila, da tega posla ne želita obvladovati in da izkoriščata poslovna pravila korporativnega upravljanja za mešetarjenje oz. lastne interese. To je slaba izkaznica za državo in slaba izkaznica za KBC.

Večino sredstev je sicer prispevala država, in sicer z odkupom hibridnih zamenljivih obveznic, ki bodo, če jih čez leta zamenja, prinesle 8,7 milijona novih delnic. Te obveznice bi lahko banka tudi odpoklicala, če bo 320 milijonov nadomeščenih z najmanj enako kakovostnim kapitalom. Kaj točno to za državo pomeni?
Te t. i. CoCo obveznice so izjemno problematičen instrument. Njegova edina prednost je to, da je priznan s strani evropskega regulatorja. Gre za instrument, ki obvezniške zaveze spreminja v lastniške deleže, in zaradi tega so ga bili v Evropi tudi pripravljeni sprejeti. Problematičen je zato, ker je banka, ko začenja te terjatve sprejemati v konverzijo, načeloma v slabi kondiciji. Ali z drugimi besedami, ko gre banki slabo, takrat začne njen kapital propadati. Ko se to zgodi, je ta vrednost običajno nizka. Kar pomeni, da je to inštrument, ki v osnovi niža vrednost banke in je za obstoječe pravzaprav skrajno problematičen. Za tiste, ki bi potencialno prihajali noter, pa je to obetajoče.

Zaradi vsega tega ta instrument Novi Ljubljanski banki dolgoročno škodi. Kratkoročno jo trenutno rešuje - zaradi specifike, posebnega statusa, ki ga je Evropa temu instrumentu dala, nadaljevanje pa ni obetavno. Vse skupaj je precej odvisno od tega, kakšne bodo namere vlade, ki jih je pa težko predvideti, saj je bila v preteklosti dolgo časa gluha za opozorila, da je v Sloveniji težava predvsem bančna kriza, in ne kriza javnofinančnega stanja.