Ekonomist Bogomir Kovač je v intervjuju za MMC izrazil upanje, da bo vlada pripravila konkretnejši načrt ukrepov, ki jih še lahko sprejme v dveh letih, in izrazil mnenje, da je opozicija bolje našla svoj slog v krizi kot koalicija. Meni, da smo zapravili zaupanje, ki je v krizi ključno, in kot mogočo pot iz krize vidi še v srednjem in malem podjetništvu.
Če začneva najprej z nekim splošnim pregledom. Kako komentirate splošno stanje v Sloveniji?
Z ekonomskega vidika smo v tem letu doživeli uro resnice. Slovenija je imela enega največjih gospodarskih padcev, kar je bilo značilno za majhne in izvozno usmerjene države. Obenem pa so se pokazale nekatere sistemske slabosti z vidika globalne konkurenčnosti, kar je tudi povzročilo relativno visok padec gospodarske rasti in posledično povečano brezposelnost. To pa je za seboj potegnilo celo vrsto socialno-ekonomskih pritiskov.
Izkazalo se je, da ena izmed najbolj konsistentnih politični sil na notranjem področju ni koalicija, temveč sindikati, ki so zelo jasno izražali svoja politična stališča. Zelo so zaznamovali leto 2010 in mislim, da bo tako tudi v prihodnjem letu. Gre namreč za jasno politično agendo, medtem ko so druge politične elite bolj razcepljene.
Kar se tiče političnega področja, je politika iskal svoj modus vivendi. Opozicija je bil pri tem mnogo uspešnejša, saj je ustvarila vtis, da gre za razkroj državne substance. Zato je v veliki meri odgovorna koalicija, ki vloge v reševanju krize ni opravila dobro. Zato smo leto 2010 na koncu doživeli kot zelo stresno leto.
Kaj pa gospodarska slika Slovenije? Kam smo po vašem mnenju usmerjeni (rastoča zadolženost, šepava gospodarska rast, brezposelnost) in kje so rešitve oz. kaj bi vi storili za pospešek gospodarstvu?
Na kratek rok z nekimi neposrednimi ekonomskimi ukrepi ni mogoče upati na neko odrešitev. Dejstvo je, da smo zapravili tisto, kar je najbolj dragoceno, in to je zaupanje. Zaupanje je v primeru finančne krize eden izmed temeljnih vzvodov, in čeprav to ni ekonomski element, gre za zelo pomemben ekonomski dejavnik. V tej fazi bi morali, glede na to, da smo odvisni od izvoza, napeti vse sile v smeri iskanja novih trgov oziroma v večji prodor na obstoječih trgih.
Država bi morala poskrbeti za razvojni program, ki bi skozi investicijsko povpraševanje povečal gospodarske spodbude za začetek rasti. Med neposrednimi ukrepi pa bi omenil, da bi morala država in podjetja hitro pogledati, kaj se da storiti z vidika finančne sanacije, se pravi glede kakovosti upravljanja svojega premoženja. To bi morala storiti tudi država v podjetjih, ki jih ima v svoji lasti, in poskusiti ločiti med kratkoročnimi ter dolgoročnimi ukrepi. Vlada se izrazito koncentrira na srednje oziroma dolgoročne reforme.
Te so morda pomembne za zunanje presojevalce, da nam ne podelijo slabše bonitetne ocene, manj pa to lahko kratkoročno vpliva na gospodarsko rast. Zato se mi zdi zelo pomembno, da bi vlada imela jasnejši načrt, kaj lahko v letu ali dveh, ki jih še ima na razpolago, konkretnega stori. Eden izmed resnejših motorjev, ki nas lahko povleče iz krize, je tudi srednje in malo podjetništvo, kjer je morda še največ mobilizacijske sile. Kajti velika podjetja so zaradi krize, zlasti upravljanja in vodenja, v precejšnjih težavah.
Kako vidite nize stečajev velikih slovenskih podjetij v zadnjem času in grožnje novih (SCT, CPM)?
Mi lahko zdaj razmišljamo, kaj je bilo storjenega napak v preteklosti. Kar pa bi bilo treba storiti in o tem bi morali v Sloveniji tudi več govoriti, je, kako čim hitreje izpeljati velike finančne in poslovne sanacije. Naša težava je, da smo v letu 2010 na podjetniški in državni ravni bolj ali manj opazovali ter čakali na neki čudež. Ukrepov pa je bilo relativno malo, v krizi pa je čas eno najbolj dragocenih in tudi tveganih početij.

Reakcije so bile prepočasne, na podjetniški ravni še posebej. Precej stečajnih postopkov bi bilo mogoče rešiti, če bi se podjetja pravočasno odzvala.
Kako komentirate nedavne dogodke na Irskem in ponovni vklop evropskega mehanizma za pomoč članicam, ki so se znašle v stiski, in v katerem je s poroštvi vključena tudi Slovenija?
Vsaka država ima svojo zgodbo. Ta mehanizem je po eni strani začasen, po drugi strani pa kaže, da EU kot neka širša regionalna združba potrebuje podoben mehanizem, kot ga imamo na svetovni ravni, na primer Mednarodni denarni sklad. Smisel takšnih institucij je, da zagotavljajo neko varnost. Niso pa to mehanizmi, s katerimi bi lahko splošno reševali vse težave, ki pestijo evropske države. Če zaidejo v težave države, kot sta na primer Španija, Portugalska, da ne govorimo o Italiji, potem bi ta mehanizem seveda preprosto propadel.
Zato bi se morali čim hitreje odzvati, da bi si upniki pomagali precej neposredneje kot s temi mehanizmi. Vsaka država s svojim bančnim sistemom in finančnimi institucijami bi tako morala priti do nekih rešitev v krogu svojih upnikov in se šele nato obrniti na neke multilateralne institucije, kot je ta evropski mehanizem pomoči.
Če se bodo vsi zanašali, da bo EU na vsakem koraku priskočil na pomoč, potem bo najbrž prišlo do velike krize zaupanja in tudi politične krize znotraj EU-ja. Tako bo ta institucija po 50 letih svojega obstoja bistveno ogrožena in bo preživela samo v svoji prvotni obliki, to je, da se bo vrnila nekaj desetletij nazaj in začela novo gradnjo.
Menite, da z zadnjimi dogodki z Irsko in Grčijo ter obstoječimi grožnjami v skupini PIIGS evropska monetarna unija drsi k robu svojega obstoja?
Ta grožnja znotraj Pigsov obstaja. Vendar se moramo zavedati, da gre za igro širšega značaja. Po eni strani jo vodijo velike finančne institucije in gre za porazdelitev stroškov krize, ki jo je brez dvoma povzročil zasebni sektor. Države so temu sicer pomagale, vendar pa naj bi zdaj prav države nosile te stroške, ne pa zasebni sektor.
Tudi pri diktatih, ki jih tako ali drugače postavljajo mednarodne zasebne institucije, recimo banke in tudi bonitetne hiše, je prisotna velika mednarodna finančna igra. Podobno je bilo tudi pri krizi v 30. letih preteklega stoletja. Tukaj so veliki finančni in politični vložki in s te perspektive je treba presojati, kaj se bo zgodilo v prihodnje.