Ravno plače oziroma odpravljanje varčevalnih ukrepov v javnem sektorju so predmet težavnih pogajanj, ki potekajo med vlado in sindikati. Ti opozarjajo, da je vlada lani s svojim podpisom zajamčila, da bodo v prihodnjih treh letih odpravljeni vsi varčevalni ukrepi v javnem sektorju, zdaj pa se dogovora ne drži. Vlada odgovarja, da je njena naloga zagotoviti vzdržne javne finance, zato mora javni sektor varčevati tudi prihodnje leto. Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj v intervjuju za MMC izrazil prepričanje, da skuša vlada stabilizirati državni proračun na plečih javnih uslužbencev.

Vlada je poslancem brez dogovora s sindikati poslala zakon, s katerim bi v letu 2017 še naprej omejevala plače v javnem sektorju, in to kljub izboljšanju gospodarskih razmer. Vi menite, da gre za nepotrebno nadaljevanje protikrizne histerije, vlada pa se sklicuje na nujnost javnofinančne konsolidacije. Ali res ogrožate stabilnost javnih financ?
Ne, nikakor. Vsi statistični podatki namreč kažejo, da se prihodki države povečujejo, medtem ko stroški dela v javnem sektorju padajo že peto leto zapored v primerjavi s povprečjem Evropske unije. Stroški dela v Sloveniji pravzaprav povečujejo konkurenčnost te države, ker so relativno majhni. To je eden izmed razlogov, da uspešno izvažamo in da imamo večjo gospodarsko rast. Nekatere gospodarske organizacije imajo logiko, da je treba zgolj zniževati stroške javnega sektorja, in se nam bosta cedila med in mleko. Toda, če izobraževanje in zdravstvo ne prispevata h gospodarski rasti, kaj potem prispeva?!

Delodajalci ponujajo drugačne številke. Pravijo, da plače v javnem sektorju naraščajo dvakrat hitreje kot v gospodarstvu in da so v zadnjih osmih letih izgubili 77.000 delovnih mest, medtem ko je javni sektor pridobil 15.000 novih delovnih mest.
Želel bi si, da gospodje v GZS-ju, ki širijo te podatke, razkrijejo, kje in kako so našteli 15.000 novih delovnih mest v javnem sektorju. To je izmišljotina, ki so jo ovrgli vsi statistični podatki, nekajkrat pa jo je zanikala tudi vlada. Število javnih uslužbencev se v času krize ni povečalo, temveč zmanjšalo za 2.500. In ne gre za to, da bi gospodarstvo izgubilo 77.000 delovnih mest, temveč so lastniki podjetij odpustili zaposlene, da bi zavarovali svoje interese.

Zelo težko je razbiti predsodke, da je javni sektor parazit. To je nekakšno predmoderno razumevanje vloge javnega sektorja. V razvitih državah je namreč delež javnega sektorja v BDP-ju višji kot v nerazvitih. Tako je, na primer, v skandinavskih državah največji, najmanjši pa v baltskih državah, v Romuniji in Bolgariji. Nekatere gospodarske organizacije imajo logiko, da je treba zgolj zniževati stroške javnega sektorja, in se nam bosta cedila med in mleko. Toda, če izobraževanje in zdravstvo ne prispevata h gospodarski rasti, kaj potem prispeva?!

Kaj pa plače?
Naraščanje plač v javnem sektorju je od leta 2008 oziroma celo od leta 2005 počasnejše kot v gospodarstvu. Študija Ekonomskega inštituta pri pravni fakulteti v Ljubljani kaže, da so plače v javnem sektorju v zadnjem desetletju rastle počasneje kot v gospodarstvu, in to pravzaprav velja za celotno obdobje samostojne Slovenije. Plače javnih uslužbencev so bile v tej državi vedno pod nadzorom in so prav zaradi tega prispevale k rasti bruto domačega proizvoda.

Glede socialne države pa bi rad opozoril, da so se danes spremenila zgolj sredstva, ki niso več tako groba, kot so bila v letih 2012 in 2013, medtem ko cilji ostajajo enaki. Še vedno prevladuje prepričanje, da se dobički lahko ohranjajo z zniževanjem stroškov socialne države.

Tudi javnost glede rasti plač v javnem sektorju ni na vaši strani, vsaj sodeč po javnomnenjskih anketah.
To je posledica gonje proti javnemu sektorju oziroma stalnega ponavljanja, da živimo na račun gospodarstva. Celo minister za javno upravo je nedopustno zavajal javnost s trditvijo, da se je vsakemu javnemu uslužbencu v zadnjih dveh letih plača v povprečju povečala za 1.000 evrov bruto na leto. Kot kažejo podatki, ki smo jih zahtevali od vlade, je minister več kot podvojil realno stanje in pri tem ni upošteval, da so imeli lani v policiji in vojski posebne izdatke zaradi begunske problematike. Od ministra smo zaradi te izjave že zahtevali opravičilo. Predsodke, da je javni sektor parazit, je zelo težko razbiti. Gre za nekakšno predmoderno razumevanje vloge javnega sektorja. V razvitih državah je namreč njegov delež v BDP-ju višji kot v nerazvitih. Tako je, na primer, v skandinavskih državah največji, najmanjši pa v baltskih državah, v Romuniji in Bolgariji.

Slovenski gospodarski razvoj temelji večinoma na nizkih plačah, tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju. Na tej točki sindikati nismo bili uspešni, pač pa smo to bili pri drugih vprašanjih, kot so delovne in socialne pravice. Strateška naloga sindikatov v Sloveniji je, da ustavimo padanje plač, da iztrgamo del dobičkov in jih prelijemo v plače. Plače vseh zaposlenih v tej državi je treba za kakršno koli ceno izboljšati.

V čem je pravzaprav bistvo razhajanj med pogajalskima skupinama vlade in sindikatov javnega sektorja? Zgolj v dinamiki sproščanja varčevalnih ukrepov ali so v ozadju tudi drugi problemi?
Problem slovenskih vlad je, da z zaposlenimi podpisujejo dogovore, za katere že vnaprej vedo, da jih ne bodo izpolnile. In to se je zgodilo tudi tokrat. Vlada je z nami pri polni zavesti podpisala dogovor, da v prihodnjih treh letih odpravimo vse varčevalne ukrepe. Ko so se letos pogajanja začela, so na mizo znova postavljali ukrepe, za katere smo se že zmenili, da bodo odpravljeni. Recimo, izplačila napredovanj bi želeli prestaviti za eno leto, ne pristajajo na vrnitev delovne uspešnosti vse do leta 2019, niso pripravljeni vrniti dodatnega pokojninskega zavarovanja.

Nobenega dvoma ni, da so bili glavna žrtev krize v Sloveniji delavci, ki se jim je zniževala plača (na primer v javnem sektorju) ali pa se jih je metalo na cesto (na primer v gospodarstvu). Če ena stran, v tem primeru delavska, zgolj izgublja v socialnem dialogu, se zastavlja vprašanje, ali je še smiselno vztrajati. Zavedam se, kako radikalno je to vprašanje, kajti če ni socialnega dialoga, je konflikt. Vprašanje socialnega dialoga je zato eno ključnih vprašanj v Sloveniji, še posebej zato, ker je politika potihem prepričana, da bi lahko brez sindikatov bolje urejala zadeve. Seveda na račun delavcev.

Kakšna poteza vlade pa bi vas prepričala, da bi sklenili dogovor?
V teh pogajanjih so naši cilji zelo enostavni in v skladu s tem, kar smo se z vlado dogovorili lani. Želimo si, da se še veljavni varčevalni ukrepi, to je zamrznitev delovne uspešnosti, nižji regres in znižano pokojninsko zavarovanje postopno odpravijo v letih 2017, 2018 in 2019. Zahteva, da smo ob koncu leta 2019 brez varčevalnih ukrepov, se mi res ne zdi nerealna. To bi pomenilo, da bi javni uslužbenci deset let prispevali k izboljšanju javnih financ v tej državi. Sama vlada je ugotovila, da smo se v javnem sektorju z dogovorjenimi varčevalnimi ukrepi odrekli 1,5 milijarde evrov. Problem letošnjega proračuna je, da predpostavlja, da bosta znižana raven stroškov dela v javnem sektorju in posledično nižja kakovost življenja naših članov glavni stabilizator javnih financ tudi v prihodnje.

Proti krčenju socialne države in brezglavemu varčevanju ste se v javnem sektorju množično odzvali že leta 2013. Občutite zadoščenje, ko tudi mednarodne inštitucije danes ugotavljajo, da strogi varčevani ukrepi niso prava pot iz krize?
Zadoščenje bi bila mogoče pretirana beseda, bi pa rad spomnil, da so nas takrat, v času vlade Janeza Janše, zmerjali z vsemi mogočimi imeni in nas pošiljali na Luno. Izkazalo, da so bile naše kritike smeri razvoja v času trdega neoliberalizma upravičene. Glede socialne države pa bi rad opozoril, da so se danes spremenila zgolj sredstva, ki niso več tako groba kot so bila v letih 2012 in 2013, medtem ko cilji ostajajo enaki. Še vedno prevladuje prepričanje, da se dobički lahko ohranjajo z zniževanjem stroškov socialne države.

Po osamosvojitvi še nobeni vladi z enostranskimi ukrepi ni uspelo povoziti sindikatov in uveljaviti svoje volje. So se razmere v Sloveniji tako spremenile, da lahko pride tudi do tega?
Bojim se, da je v vladajoči politiki začelo prevladovati prepričanje, da lahko sledimo nekaterim vzhodnoevropskim državam, kot so Madžarska, Poljska, Romunija in Bolgarija v zmanjševanju vpliva sindikatov pri opredeljevanju delovnih razmer, plač in pravic. V teh državah so namreč ali z zakonskimi ali s političnimi ukrepi izrazito marginalizirali vpliv sindikatov. Gre za nevarno poigravanje z mislijo, da je več avtoritarnosti na tem področju koristno in da je mogoče predstavnike zaposlenih zaobiti. Prepričan sem, da je to napačna politična ocena, ki lahko državi prinese ne le finančne stroške, temveč tudi dolgoročne politične posledice zaradi socialnega konflikta.

Krepitev te miselnosti je verjetno povezana tudi z upadanjem politične moči sindikatov zaradi izgubljanja članstva?
Da, zdaj, ko sindikati nimamo več toliko članov, kot smo jih imeli pred desetimi leti, nekateri vidijo priložnost za omejitev sindikalnega delovanja. Naj opozorim, da je v evropski zgodovini že prihajalo do takšnih padcev članstva, na primer v Italiji, ki pa so spodbudili radikalizacijo tistih, ki so ostali, in nove včlanitve. V Sloveniji smo blizu takšni možnosti radikalizacije sindikatov in stopnjevanja konfliktov, zato so poskusi, ki smo jim bili letos priča od vlade in delodajalcev, tvegani. Sicer pa je gibanje števila članov med sindikati zelo neenako. Sviz, recimo, med krizo ni izgubljal članstva. Še vedno imamo 38.000 aktivnih članov, kar je svojevrstni dosežek. Tudi drugod po Evropi velja, da je upad članstva nižji v javnem sektorju kot pa v gospodarstvu.

Lahko sindikati manjše število članov kompenzirate z medsebojnim sodelovanjem ali celo z združevanjem sindikalnih central?
Združevanje sindikatov je osrednje vprašanje prihodnosti organiziranja delavstva. Absurdno je, da imamo v Sloveniji, kjer je 800.000 zaposlenih, osem ali devet sindikalnih central, vendar je še večji problem ustanavljanje poklicnih sindikatov v javnem sektorju z zelo ozkimi interesi – trenutno jih je štirideset. Te sindikate zanima zgolj neposredni ekonomski učinek na plače njihovih članov, medtem ko lahko širša družbena vprašanja, kot so pokojninski in zdravstveni sistem ter razmerja med delom in kapitalom, rešujejo le velike sindikalne koncentracije. Sicer pa sem zagovornik povezovanja sindikalnih zvez in menim, da bi bil ključni trenutek v sindikalni prihodnosti, če bi se povezala ZSSS kot največji predstavnik industrijskih sindikatov in Konfederacija sindikatov javnega sektorja, ki zastopa več kot 85 odstotkov vseh članov sindikatov v javnem sektorju.

Ko že omenjate ZSSS – tudi predsednik tega sindikata Dušan Semolič je prepričan, da sindikalni pluralizem ne pomeni kakovosti sindikalnega delovanja, ker več sindikatov še ne pomeni več pravic delavcev.
S tem se v celoti strinjam. Tudi v sindikalno najbolj ozaveščenih delih Evrope, kot so skandinavske države, je v zadnjih petnajstih, dvajsetih letih potekal postopek združevanja sindikatov, tako da je v posameznih dejavnostih samo še en sindikat. In čeprav so bili sto let razdeljeni na socialdemokratske in krščanskodemokratske sindikate, so se ta politična vprašanja umaknila ključnim interesom zaposlenih. Ta proces je, upoštevajoč razredno refleksijo konflikta med delom in kapitalom, nujen tudi v Sloveniji.

Sindikati se bojujete na dveh frontah: po eni strani skušate zadržati stare člane, po drugi pa privabiti nove. Zakaj mladih, ki jih najbolj ogrožajo negotove oblike dela in brezposelnost, sindikati ne zanimajo?
To, da nimajo interesa, je res, vendar je problem tudi v tem, da so objektivno v položaju, ko do neke organizacije, ki bi njihov položaj izboljšala, sploh ne morejo priti. Prekarna razmerja precej otežujejo sindikalno organiziranost, ker se zaposleni bojijo, da bodo izgubili še tisto delo, ki ga imajo. Sindikati bi morali bistveno agresivneje nastopiti proti prekarnosti in ji odvzeti družbeno sprejemljivost. V Sloveniji je tudi premalo znano, da se na zaposlene, zlasti v majhnih podjetjih, izvajajo pritiski, naj se ne vključijo v sindikat.

Pojdiva zdaj k plačnemu sistemu, ki velja že osem let. Kot je videti, ni z njim nihče zadovoljen. Vlada pravi, da ne motivira javnih uslužbencev, sindikati se pritožujete zaradi plačnih anomalij, nekatere poklicne skupine pa bi najraje izstopile iz njega. Bi ga bilo treba napisati na novo?
Perverzno je, da vlada kot argument za spremembe zakona navaja rigidnost plačnega sistema, potem ko so sredstva za delovno uspešnost zamrznjena že osmo leto. Problem vseh teh sprememb je, da se skrivajo za floskulami o izboljšanju učinkovitosti dela, v resnici pa gre za to, da bi znižani stroški dela, ki jih je omogočila kriza, postali sistemski in da bi se vlekli naslednjih 30 letih. Glede izstopov bi rad povedal, da je vlada s svojimi stališči, ki jih je opredelila letos spomladi in z dogovoroma s policisti ter zdravniki že sama nakazala, da bi lahko prišlo do razpada plačnega sistema v javnem sektorju. Tudi na univerzi je v diskusiji pobuda, da bi kot avtonomna inštitucija izstopili iz plačnega sistema. A vprašanje je, kaj je alternativa. Morda logika, ki je bila dominantna v času krize, da je mogoče izobraževanje, zdravstvo in socialo voditi na enak način kot gospodarstvo?

Vse v zakonu vendarle ni idealno. Afera dodatkov za stalno pripravljenost v visokem šolstvu je med drugim razkrila, da je v plačnem sistemu kar 54 različnih dodatkov.
Teh 54 dodatkov je bistveno manj, kot jih je bilo še pred uvedbo plačnega sistema leta 2008, res pa je, da ostajajo eno ključnih vprašanj. Glede dodatkov na univerzi pa naj povem, da gre za nezakonite finančne pridobitve univerzitetne elite, ki je zlorabljala svoj položaj, in to je treba sankcionirati.

Problem plačne lestvice so tudi velike razlike na obeh polih. Julija letos je najvišjo plačo prejel eden od zdravnikov v ljubljanskem kliničnem centru, in sicer okoli 13.000 evrov bruto, na drugi strani pa imajo pomočnice vzgojiteljic kot strokovne delavke okoli 600 evrov neto.
V javnem sektorju prejema minimalno plačo že skoraj 10.000 zaposlenih – čistilke, kuharice, pomožno osebje. Glede na število zaposlenih je minimalnih plač pravzaprav več v javnem kot zasebnem sektorju, in to vprašanje bo treba rešiti. Drugi problem je zelo močna kompresija plačne lestvice od spodaj, zaradi katere je pomočnica vzgojiteljice s srednjo izobrazbo tik nad minimalno plačo. Na istem je že velik del javnega sektorja, vlada pa tišči glavo v pesek.

Ste zadovoljni z vladnim predlogom davčnih ukrepov? V GZS-ju pravijo, da bodo javni uslužbenci dvakrat profitirali: z davčnimi ukrepi in z izkupičkom pogajaj z vlado.
Dobro bi bilo, da se v GZS-ju ne gredo cenene demagogije. Spremembe dohodninske lestvice namreč prinašajo štiri petine razbremenitev v zasebnem sektorju in zgolj eno petino v javnem sektorju. Od 106 milijonov evrov jih bo v javnem sektorju ostalo samo deset milijonov. Po drugi strani je vlada le malenkostno dvignila davek na dobiček. Delodajalci vedo, pa ne želijo povedati, da ima Slovenija enega najnižjih davkov na dobiček v Evropski uniji. Efektivna davčna stopnja je 11,3-odstotna, kar pomeni 22. mesto med 27 članicami.

Videti je, da socialno partnerstvo kot model enakopravnega urejanja odnosov med delom, kapitalom in državo izgublja ravnotežje. Kakšna je njegova prihodnost?
Sam sem med tistimi, ki so tudi kritični do socialnega dialoga, saj se je zlasti med krizo pokazalo, da gre za neenako menjavo. Nobenega dvoma ni, da so bili glavna žrtev krize v Sloveniji delavci, ki se jim je zniževala plača (na primer v javnem sektorju) ali pa se jih je metalo na cesto (na primer v gospodarstvu). Če ena stran, v tem primeru delavska, zgolj izgublja v socialnem dialogu, se zastavlja vprašanje, ali je še smiselno vztrajati. Zavedam se, kako radikalno je to vprašanje, kajti če ni socialnega dialoga, je konflikt. Vprašanje socialnega dialoga je zato eno ključnih vprašanj v Sloveniji, še posebej zato, ker je politika potihem prepričana, da bi lahko brez sindikatov bolje urejala zadeve. Seveda na račun delavcev.

Ampak tudi delodajalci trdijo, da so morali vsa ta leta v imenu socialnega miru sindikatom zgolj popuščati.
Slovenski gospodarski razvoj večinoma temelji na nizkih plačah, tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju. Na tej točki sindikati nismo bili uspešni, pač pa smo to bili pri drugih vprašanjih, kot so delovne in socialne pravice. Strateška naloga sindikatov v Sloveniji je, da ustavimo padanje plač, da iztrgamo del dobičkov in jih prelijemo v plače. Plače vseh zaposlenih v tej državi je treba izboljšati za vsako ceno. Delavcem moramo pokazati, da je kakovost njihovega življenja lahko boljša. In ker se zavedam evropske dimenzije tega vprašanja, pravim, da je Evropa dovolj bogata, da si to lahko privošči.