V svojih prizadevanjih za temeljne delavske in socialne pravice Zveza svobodnih sindikatov Slovenije ni osamljena. V Sloveniji je namreč več kot 3.000 sindikatov, od tega jih je reprezentativnih okoli 45, in sedem sindikalnih central, ki so članice Ekonomsko-socialnega sveta. Kot zatrjuje Semolič, se med seboj dobro razumejo, čeprav si nekateri zunaj sindikatov želijo, da ne bi bilo tako. Med najpomembnejšimi nalogami ZSSS-ja je boj za takšno plačilo, ki bo izražalo spoštovanje do delovnega človeka in mu zadoščalo za človeka vredno življenje.

Sindikati ste v nenavadnem položaju. V tej državi vam nihče ni naklonjen, ne oblast, ne opozicija, ne delodajalci, tudi del javnosti ne, ampak vseeno je ni vlade, ki bi si upala voditi državo brez sodelovanja z vami. Leta 1992 ste v stavki združili 400.000 delavcev in pokazali slovenski eliti, da brez sindikatov ne bo šlo. Kako ocenjujete svojo akcijsko moč več kot 20 let pozneje?

Prepričan sem, da smo še vedno upoštevanja vredna organizacija, ki svoj vpliv uveljavlja na različne načine. Tudi danes, tako kot v 90. letih, se ne odpovedujemo stavkam in protestom, vendar pa veliko stavimo na socialno sporazumevanje. Različne oblike pritiskov uporabljamo le pri tistih vprašanjih, ki neposredno prizadenejo veliko večino naših članov. Delodajalci in vlada dobro vedo, pri čem ne popuščamo. Če bi nam hoteli vzeti, denimo, plačani 30-minutni odmor, bi imeli kaos.

Ne moremo imeti posluha za tiste uprave in lastnike, ki v pogoltnosti po vse večjih dobičkih ali pa zaradi nesposobnosti sprejemajo slabe poslovne odločitve. In ne moremo imeti razumevanja za tiste lastnike, ki dobičke usmerjajo v davčne oaze, namesto da bi jih delili z delavci, ki so jih pomagali soustvarjati. Z lastniki, ki se zavedajo, da so dobički rezultat dela tako menedžerjev kot zaposlenih, in tudi taki so v Sloveniji, imamo normalne odnose.

Generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič pravi, da ste sindikati trenutno najmočnejši politični igralec v Sloveniji, a da se vaša moč konča pri drobtinicah, kot je na primer redefinicija minimalne plače.
Za te gospode je minimalna plača še kako pomembna tema, pri kateri so v spopadu s sindikati pač potegnili krajši konec. Tudi to ne drži, da smo najvplivnejši, ker bi to pomenilo, da smo krivi za vse, kar je v tej družbi zgrešenega, od slabe zakonodaje do propada podjetij. Delodajalci s tem, da kažejo na sindikate, v bistvu odvračajo pozornost od svojih napak. Navsezadnje so oni predstavniki kapitala in v kapitalizmu se ve, kdo ima moč in oblast. Vse drugo je sprenevedanje. Lastniki kapitala in politiki so najvplivnejši, mi pa smo le ena izmed pomembnih organizacij, ki se bojuje za interese svojih članov.

Del odgovornosti za politično, gospodarsko in moralno krizo v Sloveniji pa glede na svojo družbeno moč vendarle nosite, ali ne?
Sindikati za to, da so propadle banke, panoge in velika gradbena podjetja, absolutno nismo odgovorni. Kaj pa imamo mi s tem, da so banke posojale denar za slabe naložbe? Tudi gospodarske krize nismo zakrivili sindikati. Ti očitki prihajajo iz vrst tistih, ki so glavni akterji teh procesov.

Pa menite, da ste se pravočasno odzvali na družbeno nesprejemljiva ravnanja, kot je bila, na primer, tajkunizacija podjetij?
Seveda, takoj, ko smo izvedeli zanje, a veliko stvari je bilo skritih in jih šele zdaj razkriva policija. Mi smo vendar prostovoljna delavska organizacija, in ne organ pregona. Poglejte, še parlamentarni odbori, ki proučujejo ta ravnanja, so pred neznankami. Ti procesi po vstopu v Evropsko unijo so potekali mimo socialnega partnerstva, pogosto tudi mimo vas, novinarjev, ki ste četrta veja oblasti. Tudi vam bi lahko zastavil vprašanje, ali se čutite odgovorne.

Ko sva že pri kritikah – pogosto je slišati, da skrbite le za svoje koristi, da odločate o usodi državljanov brez odgovornosti, ki bi jo potrjevali na volitvah, in da imate premalo posluha za gospodarstvo.
Za katero gospodarstvo? Ne moremo imeti posluha za tiste uprave in lastnike, ki v pogoltnosti po vse večjih dobičkih ali pa zaradi nesposobnosti sprejemajo slabe poslovne odločitve. In ne moremo imeti razumevanja za tiste lastnike, ki dobičke usmerjajo v davčne oaze, namesto da bi jih delili z delavci, ki so jih pomagali soustvarjati. Z lastniki, ki se zavedajo, da so dobički rezultat dela tako menedžerjev kot zaposlenih, in tudi taki so v Sloveniji, imamo normalne odnose.

Dokler bo obstajal kapital, bo obstajala tudi potreba po sindikalnem organiziranju delavstva. Osamljen delavec je v boju z lastniki kapitala namreč popolnoma nebogljen. V tem globalnem svetu se, tako kot drugi sindikati, bojujemo za spoštovanje temeljnih delavskih in socialnih pravic, ki so tudi človekove pravice. Gre za pravico do varstva pri delu in za to, da bi plačilo za delo izražalo spoštovanje do človeka, ki dela, in bi zadoščalo za človeka vredno življenje.

Odkar se je začela gospodarska kriza, odločno nasprotujete zaostreni varčevalni politiki, češ da omejuje porabo in s tem zavira gospodarsko rast. Ali vas podatki o okrevanju evropskega, tudi slovenskega gospodarstva, presenečajo?
Res je, sindikati smo med prvimi opozarjali, da zaostreno varčevanje ni prava pot, vendar pa naše stališče ni osamljeno, temveč ga delimo z nekaterimi pomembnimi mednarodnimi institucijami. Na zgrešenost varčevanja je, na primer, opozorila tudi Svetovna banka, prav tako je spoznanje, da varčevanje ne pelje h gospodarskemu razvoju, navzoče v Evropi. Poglejte samo poskuse evropske centralne banke, da bi spodbudila inflacijo in usmerila sredstva v naložbe.

Nekoč ste dejali, da je kljub vzponom in padcem socialno partnerstvo naša usoda. Je kot model družbenega ravnotežja še sposobno slediti izzivom novih gospodarskih in družbenih razmer?
V življenju sicer vedno obstajajo alternative, vendar smo prepričani, in to prepričanje delimo s sindikati in drugimi pomembnimi institucijami v Evropi, da v tem trenutku ni boljše alternative od socialnega partnerstva. Treba pa je vedeti, da zaradi različnih, pogosto nasprotujočih si interesov, socialno partnerstvo ni idilično razmerje. A vendar je izkupiček za vse, ki vstopamo v ta proces, kljub vzponom in padcem, zmagam in porazom, zagotovo pozitiven.

To vprašanje sem vam zastavila tudi zaradi tega, ker vaš kolega Branimir Štrukelj meni, da je v trenutku, ko je kapital v ekspanziji, delavska stran pa izgublja, treba razmišljati o radikalnejših strategijah sindikalnega boja, kot je socialno partnerstvo.
Mi se socialnemu partnerstvu ne bomo kar tako odpovedali, ampak če bo treba, bomo posegli tudi po drugih oblikah sindikalnega boja. Zakaj je treba to poudariti? Politiki so uveljavili dve ustavni spremembi, ki sta po eni strani zadovoljili zahteve iz Evropske komisije, po drugi strani pa sta namenjeni zmanjšanju vpliva sindikatov. Za nekatere politike je namreč socialno partnerstvo moteče, saj menijo, da bi lahko brez njega hitreje in lažje prišli do reform po meri evropskih institucij in kapitala. Gre za zlato fiskalno pravilo, s katerim želijo zmanjšati proračunski primanjkljaj, kar vodi v krčenje izdatkov za socialne pravice in s tem v konflikte. In ker so želeli preprečiti, da bi se s pomočjo referenduma preverjala volja državljanov, so hkrati uvedli drastične spremembe pogojev za izvedbo referendumov. Ob tem so pozabili, da so večino referendumov v Sloveniji sprožile politične stranke, ne sindikati, ki smo po tem legitimnem institutu posegli samo dvakrat ali trikrat. Zastavlja se vprašanje, ali je zaradi teh ukrepov socialno partnerstvo v Sloveniji izgubilo svoj pomen. Sam sem še vedno prepričan, da je socialno partnerstvo pomembno in da lahko z njim veliko dosežemo, če pa bomo naleteli na ovire, bomo uporabili tudi druge strategije. In domnevam, da je kolega Branko s to izjavo mislil prav to.

Sindikalni pluralizem ni ravno kakovost sindikalnega delovanja, ker več sindikatov še ne pomeni več pravic delavcev. Nasprotno, praviloma drži, gledano z evropskimi očali, da več sindikatov pomeni manj pravic. V skandinavskih državah ni tovrstne sindikalne razdrobljenosti kot na sredozemskem območju, in slovenska sindikalna razdrobljenost spada v ta tip organiziranosti. V zahodni oziroma severni Evropi je neprimerno manj sindikalnih organizacij, ki so zato močnejše.

Omenjate različne strategije sindikalnega boja – ali skušate svoje interese uveljavljati tudi v stikih s parlamentarnimi strankami ali posameznimi poslanci?
Izjemno redko. Svoja stališča predstavljamo poslancem kar na novinarskih konferencah in praviloma ne lobiramo.

Zanimivo je, da čeprav vam nenehno očitajo politično pristranost, so bile še vse vlade, tako leve kot desne, deležne vaših protestov, stavk in demonstracij. Zakaj se v preteklosti niste nikoli tesneje povezali s socialnimi demokrati, ki so naravni zaveznik sindikalnega gibanja?
Izhajati moramo predvsem iz svojega članstva, ki je, domnevamo, večinoma nestrankarsko in se do konkretnih problemov opredeljuje glede na svoja prepričanja. Le manjši del naših članov je verjetno v različnih strankah. To je njihova zasebna stvar, ki jo spoštujemo. Če bi šli v povezave s posameznimi strankami, bi lahko zabredli v močvirje, zato iščemo zaveznike v vsaki stranki. Ni stranke, kjer bi bilo vse čisto zlato, in tudi take ne, kjer bi bilo prav vse napačno. Ta drža se nam je do zdaj obnesla.

Pravite, da so vam najpomembnejši interesi vaših članov. Zakaj se vam je potem leta 2009 zgodilo Gorenje?
Treba je vedeti, da so v podjetjih delavci člani nekega sindikata dejavnosti, ne centrale. Ta je namreč sestavljena iz sindikatov dejavnosti. Glavna bitka za pravice delavcev v podjetjih poteka prav v teh sindikatih. Pri Gorenju je prišlo do stavke zaradi nekaterih notranjih procesov. Res pa je, da je njihov protest sovpadal tudi z našimi prizadevanji, da bi dvignili minimalno plačo, ki je bila takrat v Sloveniji približno 48 odstotkov pod povprečno plačo v Sloveniji, okoli 460 evrov. To je bil izjemno nizek standard v okviru Evropske unije, in to v času konjukture. Vprašanje minimalne plače smo skušali urediti v dialogu z delodajalci, a žal neuspešno, ker so bili odločno proti povišanju. In takrat je na srečo prišlo do stavke in protestov delavk in delavcev v Gorenju, katerih osnovna zahteva je bila med drugim prav dvig najnižjih plač. Zaradi protesta smo mi še bolj radikalizirali svoje stališče do tega vprašanja. V Ljubljani smo pripravili velike demonstracije in takrat je prišlo do povišanja minimalne plače za 23 odstotkov, torej za več kot 100 evrov. Dosegli smo pomemben uspeh, ki nam ga delodajalci še zdaj očitajo, češ da je zaradi tega propadlo veliko delovnih mest, kar dokazljivo ne drži. Bila pa je to dobra šola za delodajalce. Pogosto se namreč zgodi, da več izgubijo, ker nam trmasto nasprotujejo, namesto da bi z nami za pogajalsko mizo dosegli kompromis. Delodajalci so, na primer, odločno nasprotovali tudi redefiniciji minimalne plače, ki smo jo zahtevali več kot 15 let. V času konjukture so rekli ne, ker morajo kapital usmerjati v razvoj, čeprav se je izkazalo, da so imele koristi od tega predvsem davčne oaze. Ko je bila kriza, so spet rekli, da ni pravi čas. Med pogajanji za zadnji socialni sporazum smo zahtevali vsaj vključitev dodatka za nočno delo, saj je razumljivo, da če nekdo prejema minimalno plačo in dela ponoči, ima, tako kot vsi drugi, pravico do dodatka. Ker so nas spet zavrnili, smo šli po drugi poti in uspeli. Menim, da bi morali delodajalci iz teh dogodkov izluščiti spoznanje, da je veliko bolje, da z nami sedejo za pogajalsko mizo. Ni realno pričakovati, da nam bodo v vsem prisluhnili, ampak do neke mere pa nam vsekakor morajo.

Ampak delodajalci zatrjujejo, da je pri redefiniciji minimalne plače največ dobila država, ne delavci. Predlagali so, da se neto plače povišajo, ob tem da bruto plače ostanejo enake, pa država o tem ni hotela niti slišati.
Glejte, že ta izjava kaže na popolno nerazumevanje tega, kar smo zahtevali. Mi nismo zahtevali dviga neto minimalne plače, temveč odpravo krivice, ko delavci z minimalno plačo, ki delajo ponoči, v nedeljo in med prazniki, za to ne dobijo plačanega dodatka. In tudi če bi povišali neto plače, če bi prišlo do razbremenitve, s čimer nimamo težav, bi krivica ostala. Sicer pa je v Sloveniji, kot kažejo podatki Eurostata, najbolj obremenjena poraba, in sicer nad evropskim povprečjem. Govorim o davčnem mlinu, ki prizadene zlasti tiste, ki imajo nižje delavske plače. Glede obremenitve dela smo v evropskem povprečju. Pri kapitalu pa delodajalci odvrnejo pogled, saj so te obremenitve med najnižjimi v Evropi. Davek na dobiček pravne osebe je 17-odstotni, efektivna stopnja je celo 12-odstotna. Kot že rečeno, tudi mi smo za razbremenitev stroškov dela, vendar je treba vedeti, katerih stroškov dela in tudi to, da lahko radikalno znižanje prispevkov v pokojninsko in zdravstveno blagajno pripelje do znižanja socialnih pravic. Že zdaj so delavske plače glede prispevkov za socialne blagajne najbolj obremenjene v Evropi, kar se tiče prispevkov delodajalcev, pa smo na dnu. Leta je 1996 je namreč prišlo do velikega znižanja prispevkov delodajalcev za pokojninsko blagajno, s 15,5 na 8,85 odstotka.

Sindikatom, tudi vašemu, upada število članov nekako od sredine 90. let, kar, predvidevam, vpliva na vašo pogajalsko moč.
Imamo okoli 150.000 članov. Glede članstva smo v zahodnoevropskem povprečju, v primerjavi z vzhodnoevropskimi državami pa smo močno nad povprečjem. Ampak tudi na Zahodu so razlike: povprečna stopnja sindikalizacije v EU-ju je okoli 23-odstotna, Slovenija je v tem povprečju, v Nemčiji, ki nam je pogosto vzor, je 18-odstotna, v Franciji 8-odstotna itn. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je članstvo izgubila v veliki meri ali celo izključno zaradi propada nekaterih pomembnih gospodarskih panog. Izstopov ni bilo, razen delavcev, ki gredo v pokoj, pa še od teh je marsikateri ostal v našem sindikatu upokojencev. Zlasti nas je prizadel propad gradbeništva in tekstilne industrije, ker smo bili tam sindikalno močno organizirani. Še pred 15 leti, na primer, je bilo v tekstilni panogi v Sloveniji zaposlenih 70.000 ljudi, zdaj jih je okoli 8.000. V gradbeništvu smo imeli več kot 50.000 delovnih mest, po propadu velikih gradbenih podjetij se je to število močno zmanjšalo. V nekaterih drugih panogah, kjer ni prišlo do propada tovarn, imamo še vedno zelo visoko stopnjo sindikalnega članstva, tudi 50-odstotno. Na nekaterih področjih pa se število članov celo povečuje, na primer pri gasilcih in v javnem sektorju. Problem so manjša podjetja, kjer je že praviloma stopnja sindikalne organiziranosti povsod po Evropi nizka. Pritisk nekaterih delodajalcev v teh podjetjih, ki ne razumejo sindikalnega dela in jemljejo sindikate kot grožnjo, je zelo velik, celo tako velik, da se delavci sindikalno ne organizirajo. Je pa tudi vse več primerov, ko delavci sami plačujejo članarino in ne več prek položnic, zato da delodajalec ne izve, da so člani sindikata in jih ne »šikanira«.

Članstvo je torej najpomembnejši vir vaše družbene moči?
Da, članstvo in še enkrat članstvo. Ker če tega ne bi bilo, bi lahko namesto sindikatov to delo opravljala odvetniška pisarna. Vsi vedo, da so za stališči, ki jih zastopam kot vodja sindikata, naši člani, ne pa jaz kot posameznik, ki ima neko funkcijo. Jaz kot predsednik le artikuliram interes članstva, ne nujno vseh, temveč večine. In to nam daje moč. Vsi drugi viri izhajajo iz tega.

Kako pa odgovarjate na očitek, da ste v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije spremembe na trgu delovne sile pričakali nepripravljeni in da ste premalo naredili za prekarne delavce, ki so zaradi negotovih oblik zaposlovanja še posebej ranljivi?
Delno so te kritike upravičene. Še vedno smo pred velikim izzivom, ne samo mi, temveč tudi drugi evropski sindikati, kako pritegniti prekarne delavce, problem so tudi kolektivne pogodbe zanje. Prepričan sem, da lahko sistemske spremembe v korist teh delavcev dosežemo le, če bodo vstopili v sindikat in v okviru njega oblikovali močno organizirano skupino. Po drugi strani pa smo se v ZSSS-ju novim razmeram tudi prilagodili. Imamo poseben sindikat, Svobodni sindikat, ki je odprt za prekarne delavce, samozaposlene, imamo tudi zelo angažiran sindikat Mladi plus, kjer so sindikalno organizirani tudi študentje.

Ali zmanjševanje števila članov vpliva tudi na vaš finančni položaj?
Mi smo samostojna organizacija, ki svojo neodvisnost brani s samofinanciranjem, tako da smo finančno v največji meri odvisni od članarine. Nekateri pa še danes menijo, da nas financira država … Sindikati v večini držav članic EU-ja ne poznajo državnih subvencij. Res pa je, da vstopamo v različne evropske projekte, tako kot delodajalci ali druge civilnodružbene organizacije. Upadanje finančnih virov je za nas problem, saj socialno sporazumevanje predvideva strokovnost. Imeti moramo pravnike, ekonomiste in druge profile, če želimo biti uspešni v dialogu pri sprejemanju zakonov. Ministrstva seveda s tem nimajo težav, saj imajo močne ekipe strokovnjakov, ki jih financirajo iz proračuna, mi pa smo dobesedno na trgu. Ja, to je problem, ki pa ga za zdaj uspešno premagujemo.

Omenili ste, da se zaradi spreminjanja strukture gospodarstva sindikatom v zasebnem sektorju članstvo zmanjšuje, v javnem sektorju pa narašča. Gledate na sindikate javnega sektorja kot na konkurenco?
Ne, nikakor, saj imamo tudi v naši centrali tako zasebne sindikate kot sindikate javnega sektorja. Med nami vlada visoka stopnja solidarnosti in razumevanja, čeprav je res, da si nekateri zunaj sindikatov iz različnih vzrokov želijo, da smo sprti. V 90. letih so prevladovali med nami konflikti politične narave, zdaj pa tega ni več. S kolegi iz drugih sindikalnih central se dobro razumemo. Redefinicija minimalne plače je plod prizadevanj vseh sedmih sindikalnih central in podobnih akcij je bilo v zadnjih desetih, petnajstih letih kar nekaj. Zaradi različne strukture članstva lahko pride med nami tudi do kakšnih razhajanj, vendar je tako tudi znotraj naše centrale, kjer moramo zaradi raznolikosti interesov iskati kompromise pri oblikovanju skupnih stališč.

Presenetljivo, da med vami ni nasprotij, glede na to, da je položaj zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju zelo različen. Gospodarstveniki celo menijo, da je javni sektor privilegiran, in to dokazujejo z rastjo delovnih mest in mase plač v javnem sektorju.
To so stališča delodajalcev. Do nas imajo drugačen odnos kot do kolegov iz javnega sektorja, ker smo mi njihov partner pri kolektivnih pogajanjih. Saj ne, da bi bili naši odnosi romantični, vendar pa nas skupna vprašanja objektivno silijo skupaj. Lahko smo jim problem, nismo pa jim strošek, tako kot javni sektor. Ne zavedajo se, da je dobro delovanje zdravstva, šolstva, državne uprave in vsega, kar je nujno za funkcioniranje države, predpogoj gospodarskega razvoja.

Vam je znan podatek, da je v zasebnem sektorju od začetka krize izginilo več kot 67.000 delovnih mest, v javnem sektorju pa se je v tem času odprlo dodatnih 4.000 zaposlitev?
Poznam ta podatek, ja. Ampak, kaj je za to kriva medicinska sestra, ki dela v javnem sektorju ali policist ali pa šolnik?

Delodajalci bi vam najbrž odgovorili, da lahko porabimo le toliko, kot ustvarimo, in da v Sloveniji porabimo več, kot smo ustvarili.
Kdo porabi več, kot ustvari? Banke, 4 milijarde evrov je šlo. Ta gospodinjska logika, ki ste jo omenili, očitno pri bankah čisto odpove. V bančni sistem gre ogromno denarja, zaradi česar prihaja na makroravni do prerazporejanja bogastva. Ekonomski inštitut pri Pravni fakulteti je ugotovil, da se je pri delitvi družbenega bogastva delež dela zmanjšal na račun kapitala, medtem ko se je v Nemčiji v času krize povečal. Ali drugače povedano, čeprav so delavci in upokojenci v tej krizi, ki je niso zakrivili, nosili levji delež posledic, se je bogastvo preusmerjalo v korist kapitala. Največji delež so seveda pobrale banke. Floskula »ne moremo porabiti več, kot ustvarimo« seveda drži, kaj naj drugega rečem, ampak je tudi zavajajoča. Pravi problemi so drugje.

Ampak Slovenija je še vedno ena najbolj egalitarnih družb v Evropi.
Poglejva podrobneje. V Sloveniji je od 60 do 70 odstotkov ljudi, ki prejema plačo pod slovenskim povprečjem. V Sloveniji ima minimalno plačo 37.000 ljudi, takoj nad minimalno plačo do 1.000 evrov, recimo, da je to povprečna neto plača, je velika večina ljudi. Razlik praktično ni. Ali pa upokojenci. Velika večina jih prejema pokojnino pod 500 evrov. Statistika te številke spravi v neko povprečje, ki zakrije velike, prevelike razlike. Radi bi jih odpravili, zato se bomo skušali v socialnem dialogu to leto dogovoriti za nekatere sistemske spremembe. Ko gre podjetje v stečaj, recimo, so najprej poplačane banke, ki s hipotekarnimi pravicami pridobijo dominantno vlogo pri stečaju, pri delitvi bogastva, ki je še ostalo, medtem ko delavci in delavke, ki niso krivi za te stečaje, ki so desetletja ustvarjali podjetje in se več mesecev, tudi let odpovedovali plači in nekaterim normalnim bonitetam, kot je regres, dobijo le miloščino. In to je krivica, ki zadeva tudi vrednote te družbe. Radi bi dosegli, da so v primeru stečaja najprej poplačani delavci, potem šele banke. To bo naš pomemben cilj v tem letu, ne bo pa preprosto, ker moči v tej družbi nimajo sindikati, ampak kapital.

Je glede na različne politične, gospodarske in socialne razmere v članicah EU-ja utopično pričakovati, da bi sindikati prestopili nacionalne meje in skupaj stopili v bran evropskih delavskih in socialnih pravic?
Želel bi si, da bi bila evropska organizacija sindikatov učinkovitejša v obrambi nekaterih sistemskih vprašanj. Med evropskimi politiki se, recimo, tudi po zaslugi sindikatov krepi prepričanje o nujnosti uvedbe najnižje možne stopnje davka na dobiček pravnih oseb. Ta meja bi bila pri 24 odstotkih, kar pomeni, da države ne bi smele uveljaviti davka na dobiček pravnih oseb, ki bi bil nižji od 24 odstotkov. Gre za spremembo, ki jo lahko dosežemo le prek Evropske konfederacije sindikatov. Vse močnejšo podporo v institucijah Evropske unije ima tudi zamisel, da se stroški, ki jih imajo države z begunci, ne bi šteli v tisti primanjkljaj, ki po zlatem pravilu ne sme preseči treh odstotkov bruto domačega proizvoda. Skratka, nekatere zamisli, ki jih v Sloveniji niti ne poznamo, je predlagalo delo. V Evropi je bilo tudi že kar nekaj skupnih protestov in demonstracij, vendar pa je vsesplošna stavka vseh evropskih delavcev, ki si jo sam iskreno želim, za zdaj iluzija. Razlike v položaju in ciljih delavcev so tudi v Evropi zelo velike.

Na vaš položaj v družbi brez dvoma vpliva tudi (ne)zaupanje, ki ga žanjete v javnosti. Sodeč po raziskavi Slovensko javno mnenje iz leta 2013, so imeli anketiranci šibko zaupanje v sindikate, čeprav imajo praviloma pozitiven odnos do prvin socialne države in načela enakosti. Kaj vam jemlje kredibilnost v očeh javnosti?
Nekatere naše dejavnosti, zlasti dejavnosti kolegov iz javnega sektorja, imajo pri članih izjemno podporo, pri nečlanih pa so pogosto sprejete z nerazumevanjem, če uporabim blag izraz. Ampak temu se ne da izogniti, ker imamo sindikati pravico in dolžnost, da se bojujemo za interese svojih članov. Pri tem lahko prihajamo v konflikt s pričakovanji in interesi drugih. Takšen odnos javnosti do sindikalne dejavnosti je značilen tudi v drugih evropskih državah, tako da v Sloveniji nismo pri tem nič posebnega.

Kaj pa sindikalna razdrobljenost, ali tudi ta slabi akcijsko moč? V Sloveniji je registriranih več kot 3.000 sindikatov, reprezentativnih jih je več kot 45, članic Ekonomsko-socialnega sveta pa je kar sedem sindikalnih central.
Res je, v Ekonomsko-socialnem svetu imamo sedem sindikalnih central, še dve centrali čakata, da bosta vanj vstopili. Ampak pomembno sporočilo je, da vodstva sindikalnih central zelo veliko in korektno sodelujejo, in to je dobra popotnica za naprej. Potreba po sodelovanju je prevladujoče spoznanje večine sindikatov. Res, da nekateri sindikati v glavnem zastopajo le svoje posebne interese in jih širše teme ne zanimajo, kar je škoda. Namesto da bi pomagali in s skupnim delovanjem okrepili sindikalno moč, si mislijo, to bodo pa že centrale naredile, saj zato jih imamo. Sindikalni pluralizem ni ravno kakovost sindikalnega delovanja, ker več sindikatov še ne pomeni več pravic delavcev. Nasprotno, praviloma drži, gledano z evropskimi očali, da več sindikatov pomeni manj pravic. V skandinavskih državah ni tovrstne sindikalne razdrobljenosti kot na sredozemskem območju, in slovenska sindikalna razdrobljenost spada v ta tip organiziranosti. V zahodni oziroma severni Evropi je neprimerno manj sindikalnih organizacij, ki so zato močnejše. Želimo si, in na to temo smo že imeli kar nekaj pogovorov, da bi prišlo do združevanja sindikalnih central, vendar pa so to dolgotrajni procesi. Tudi v Nemčiji je združevanje v sindikat Verdi trajalo kar nekaj časa. Ja, v Sloveniji imamo še velike rezerve prav pri sindikalnem združevanju.

Zakaj pa vaši pozivi k sindikalnemu združevanju ne padejo na plodna tla?
Glavni razlog so posebnosti znotraj sindikatov, ker ima vsak svojo strukturo članstva. Večina sindikatov se strinja, da bi bilo treba spremeniti zakon o reprezentativnosti sindikatov, vendar pa se pri tem ne sme zgoditi, da bi se posegalo v omenjeni zakon zaradi interesov politikov. Na to smo vsi sindikati izjemno občutljivi. Torej, spremembe da, a v popolnoma odprtem dialogu med sindikati.

Tudi Ekonomsko-socialni svet še vedno ni uzakonjen in socialni sporazumi so le moralno zavezujoči dokument brez predvidenih sankcij v primeru neizpolnjevanja zavez.
Za zdaj uzakonitvi Ekonomsko-socialnega sveta nismo naklonjeni, saj bi s tem dali možnost politikom, da enostransko posežejo na to področje. Ekonomsko-socialni svet ni organ vlade, ni organ delodajalcev in tudi ne organ sindikatov. To je organ treh enakopravnih partnerjev, ki je nastal pred 21 leti z dogovorom in sprejetjem pravil, in za zdaj uspešno deluje. Sklepi se sprejemajo s soglasjem, kar je včasih breme, a čeprav ni nobenih sejnin, na sejah ni nesklepčnosti. Ima pa tudi svoje slabosti, zato smo socialni partnerji oblikovali delovno skupino, ki bo poiskala odgovore na odprta vprašanja njegovega nadaljnjega razvoja.

Na čelu najštevilčnejšega sindikata ste 25 let. V tem času ste se bolj ali manj uspešno dogovarjali z 12 vladami, stali ste na čelu množičnih demonstracij, organizirali stavke, sooblikovali vrsto zakonov. Kaj bi ocenili kot največji dosežek sindikalnega boja v samostojni Sloveniji?
Tega je več. Recimo kolektivne pogodbe, ki so delavcem dale številne pravice, ki niso zapisane v zakonu in jih ne bi bilo, če ne bi imeli sistema kolektivnih pogodb. Pomembno je tudi, da smo pred leti preprečili uvedbo enotne davčne stopnje, ki je ena izmed pomembnih nosilnih tem Friedmanovih neoliberalcev, s čimer smo preprečili, da bi prišlo do prerazporejanja bogastva v korist kapitala. Uspelo nam je ohraniti pokojninski sistem, ki temelji na medgeneracijski solidarnosti. Zakon je bil praktično že napisan, a smo preprečili njegovo uveljavitev. Z referendumom smo tudi preprečili, da bi delavci in delavke morali za polno pokojnino delati 43 let. Škoda, da so politiki takrat trmasto vztrajali pri tem predlogu in nam niso prisluhnili, saj bi bil sicer zakon sprejet. Naš uspeh je tudi minimalna plača, politiki je nikoli ne bi dali. V veljavi je od leta 1995, in če je ne bi imeli, bi zdaj marsikdo prejemal plačo od 300 do 400 evrov.