Umik KBC-ja iz NLB-ja za poznavalce ni presenečenje - Belgijci so odkup celotnega državnega deleža ponujali že na začetku pred desetimi leti, a je prevladal nacionalni interes, prodana pa bila le tretjina banke. Takratni finančni minister Tone Rop je Belgijce javnosti predstavil kot ''partnerja, ki bo prispeval k večji kvaliteti NLB-ja in celotnega finančnega sistema''.

Prvi mož največje slovenske banke Marko Voljč pa je izpostavil za širitev in razvoj prepotrebno močno kapitalsko zaledje, ki so ga Belgijci ponujali: ''Ni dvoma, da bomo s partnerstvom s KBC-jem takšno osnovo tudi dobili.''

A je bil njihov položaj v banki že vse od začetka zapleten. Sprva z nekakšnim triletnim moratorijem za prodajo ali kupovanje delnic banke, po letu 2006, v času ministrovanja finančnega ministra Andreja Bajuka pa je po dolgotrajnih pogajanjih v vodo padel tudi zadnji poskus prevzema večine v NLB-ju. Minister Bajuk je argumente za NE prevladi Belgijcem v NLB-ju poiskal v evropskem pravnem redu.

''Ne moremo pristati na to, da bi v ključni ustanovi, ki predstavlja več kot 40 odstotkov slovenskega bančnega sistema, prek lastništva izgubili dokončno besedo na področju nadzora, za katerega pa moramo biti odgovorni,'' je takrat dejal.
Davkoplačevalski račun za politično računico
Takratni prvi mož belgijskega KBC-ja Andree Bergen je ministru nato pomenljivo vrnil: ''NLB nas zanima kot mednarodna banka, slovenska vlada pa o njej razmišlja z vidika nacionalne politike, pogleda sta različna.'' Rop je takrat ravnanje slovenske vlade označil z besedami: ''Ta korak pomeni tudi politični prevzem NLB-ja.''

Iz strateške je za Belgijce NLB postal le še finančna naložba z imperativom čimprejšnje odprodaje - v času finančne krize in večmilijardne pomoči belgijske države KBC-ju tudi zaradi pritiskov Evropske komisije.
Preostalo pa je znano - stabilnega in kakovostnega finančnega sistema, o katerem sta govorila tako Rop kot Bajuk, danes ni, sanacije in dokapitalizacije NLB-ja pa so davkoplačevalce do zdaj stale skorajda dve milijardi evrov.