Osnovne cene elektrike, ki sestavljajo približno polovico končnega stroška, pa ostajajo v veljavi do konca leta. Vlada bi lahko regulacijo še podaljšala. V Nemčiji je regulirana cena elektrike za gospodinjstva precej višja.

Ob lanskih ponorelih borznih cenah elektrike sta slovenska in nemška vlada zamejili ceno za gospodinjstva. Slovenska vlada je mejo postavila pri okrog 10 centih za kilovatno uro (enotna tarifa), nemška pa pri 40 centih, torej znatno višje. Od takrat so se borzne cene znižale, slovenski porabniki znova plačujejo višjo stopnjo DDV-ja (22 odstotkov, v Nemčiji 19 odstotkov).

Julijski podatki končnih cen kažejo, da je gospodinjstvo v Ljubljani za kilovatno uro skupaj z vsemi prispevki in dajatvami odštelo v povprečju več kot 19 centov, gospodinjstvo v Berlinu pa dvakrat več – dobrih 38 centov. Ta razlika bo v prihodnjih mesecih manjša – Slovenija znova uvaja plačilo celotnega zneska podpor za obnovljive vire energije.

V Nemčiji se ves čas pojavljajo očitki, da je osem dajatev, ki spremljajo ceno elektrike, preveč. Dajatve so namenjene vzdrževanju in izgradnji novega omrežja, obnovljivim virom in polnjenju državne blagajne. Največ razburjenja povzroča dejstvo, da na severu Nemčije, kjer postavijo največ vetrnic in s čisto energijo oskrbujejo druge predele države, plačajo daleč najvišjo omrežnino, to se jim zdi nepravično in paradoksalno – medtem je na Bavarskem ta strošek precej nižji. Zato je vlada napovedala zakon, ki bo velike regionalne razlike odpravil.

Industrija plačuje več

Reforma omrežnine, ki pokriva stroške elektrodistributerjev, je v teku tudi v Sloveniji, več bodo plačevali zlasti porabniki z večjo močjo, torej industrija. Glede zamejitve osnovne cene elektrike pa imajo Nemci predvidljivost – to je kapico na elektriko pri 40 centih – zagotovljeno vsaj do konca aprila. Kapica v Sloveniji za zdaj velja do konca letošnjega leta.

Še pogled na primerjavo med cenami električne energije za gospodarstvo, kjer je slika nekoliko drugačna, vsaj v teoriji. Slovenska mala in srednje velika podjetja imajo drobnoprodajno ceno zamejeno navzgor pri 19,5 centa na kilovatno uro (enotna tarifa) za 90 odstotkov porabe, nemška pa pri 13 centih za 70 odstotkov porabe. Uradnih podatkov, ki bi pokazali, kakšen je dejanski končni strošek, sicer ni.

Slovenska industrija, ki ji država pod določenimi pogoji povrne del stroška, naj bi plačevala podobno kot nemška (med 18 in 20 centi na kilovatno uro), obe pa precej več kot ameriška ali kitajska. Proizvodna konkurenčnost na podlagi cen energentov se je torej izgubila. Nemška industrija in sindikati, nemške dežele, vladni Socialni demokrati in Zeleni, opozicijski CDU/CSU, tudi del ekonomistov zahtevajo od nemške vlade, da subvencionira ceno elektrike vsaj tistemu delu nemške težke industrije, ki na svetovnem trgu tekmuje z deli sveta, v katerih je cena elektrike nizka.

Gospodarski minister Robert Habeck je na njihovi strani, do 2027 je pripravljen za to nameniti 30 milijard evrov. Nasprotujejo kancler Olaf Scholz, finančni minister Christian Lindner in njegova stranka FDP ter del vplivnih ekonomistov. Scholz omenja dva razloga: prvi je vprašanje, od kod znova vzeti za nove podpore (Nemčija skuša zmanjšati zadolženost), drugi pa se glasi, da država pospešeno vlaga v obnovljive vire, ki naj bi sčasoma znižali ceno elektrike.

Subvencije bi nudile potuho industriji in celotni državi, ki bi tako odlašala z energetsko prenovo in vlaganji v boljše izkoristke, opozarjajo ekonomisti. Vprašanje še ni razrešeno. Vzporedno z njim pa oživljajo tudi debate o tem, kako (nes)pametna je bila izključitev še zadnjih jedrskih elektrarn v državi.