Vsi državljani so prejeli certifikate, vredne od 400 do 1.700 evrov, odvisno od njihove starosti. Z mislijo, kako si bodo kupili nov avtomobil, popravili dotrajano streho hiše, so številni pred dvajsetimi leti strpno čakali v dolgih vrstah, da bi certifikat vložili v katero izmed uspešnih podjetij in nato delnice z dobičkom prodali.

Številni, ki so ga vložili v pooblaščene investicijske družbe (PID), pa se tistega časa spomnijo z bridkostjo, saj so namesto obljubljenega dobrega zaslužka dobili figo v žepu. V PID-u je namreč pristalo kar 62 odstotkov od vseh izdanih certifikatov, vrednih osem milijard tedanjih nemških mark.

Nekateri pidovski upravljavci so nato prek trgovanja z deleži podjetij zmanjševali vrednost premoženja v svojo korist. O delu PID-ov, ki je šel v smeri holdinga, lahko danes beremo različne zgodbe, kako tudi bankirji zaman iščejo njihovo premoženje.

Ob tem se omenjata imeni Darka Horvata iz PID-a Aktiva, pa tudi Igorja Laha, ki je iz sklada Kompas brez slabe vesti izrinil male delničarje. Po letu 2000 so se pojavili še menedžerski odkupi BTC-ja, Viator & Vectorja, Pivovarne Laško, Istrabenza, Merkurja ...

Desetina ljudi certifikatov ni vložila nikamor. Obstajajo pa tudi svetle izjeme. Tisti, ki je s certifikatom kupil delnico Leka za 45 evrov, je lahko zanjo iztržil kar 440 evrov. Tudi delnica Krke je danes še vedno vredna več, kot je njena knjigovodska vrednost.