Prvi znaki, da je tudi Muro zajela kriza, so se pokazali februarja, ko je družba prešla na 36-urni delovni teden. Januarja je delo izgubilo 50 delavcev, februarja pa je prišla napoved, da bo brez zaposlitve ostalo še več kot 600 delavcev. Napovedi so postajale vse bolj črne in govorilo se je o odpustitvi 900 delavcev, če bodo razmere na trgu še slabše. Na majski plačilni dan je uprava delavce obvestila, da ji ni uspelo zagotoviti denarja za plače, zato bodo te izplačane pozneje. Da bi se Mura rešila iz slabega položaja, je bila predlagana dokapitalizacija, a ni uspela, in začela se je murskosoboška agonija, ki je trajala vse poletje. Junijska revizija je pokazala, da je Mura zadolžena za 25 milijonov evrov, vlada pa se je odločila, da družbi ne bo namenila finančne injekcije. Začelo se je iskanje rešitve za nekdaj največje slovensko tekstilno podjetje.

Prokurist Mure Zdenko Podlesnik je želel Muro razdeliti na dva dela, v okviru česar bi ohranili zdravo jedro družbe, delavci pa so zahtevali rešitev brez stečaja. Pojavili so se številni "rešitelji", med drugim tudi eden najbogatejših Slovencev Joc Pečečnik, a le en predlog je vseboval finančni vložek. Sledilo je zmanjšanje proizvodnje, saj družba ni imela sredstev za nadaljevanje proizvodnje v polnem obsegu, lastniki pa so konec septembra zamenjali upravo. Na čelo Mure je prišel Bojan Starman, ki ga je najprej doletela odpoved naročil Huga Bossa. Po ogledu razmer v Muri je Starman sporočil, da je stečaj Mure edina rešitev, in to se je dejansko zgodilo.

Pet Murinih družb je šlo postopoma v stečaj, delo pa je izgubilo več kot 2.600 delavcev. Sredi jeseni so se začele razmere v Muri nekoliko izboljševati, saj je delo spet dobilo 500 delavcev, v Muro pa so se začeli vračati nekdanji partnerji. Poleg tega je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve napovedalo, da bo pripravilo prijavo za razpis za sredstva iz evropskega globalizacijskega sklada. Da se obetajo lepši časi, kažejo tudi poslovni rezultati zdravega dela Mure, ki je oktobra in novembra posloval z dobičkom.

V Gorenju doživeli delavsko vstajo
Da v Gorenju ni vse rožnato, se je pokazalo že februarja, ko je družba zaposlene pozivala, naj, če imajo možnost, sporazumno prenehajo pogodbo o zaposlitvi in se samozaposlijo, ter pri tem ponudila denarno pomoč. Junija so zaposleni zaradi pomanjkanja naročil odšli na predčasni kolektivni dopust. Delavcem je prekipelo sredi septembra, ko so ugotovili nepravilnosti pri izplačilu plač in tako ustavili stroje. Z 32-urnega so obrati znova prešli na 36-urni delovni teden, plače pa so ostale enake kot prej. Delavci so pred tovarnami protestirali dva dni in nato z upravo vendarle dosegli dogovor, da se najslabše plačanim izplača 150 evrov draginjskega dodatka in se jim plača tudi sicer nekoliko poviša.

Prevent v enem letu dvakrat zamenjal upravo
Na robu propada se je znašel tudi Prevent Global. Januarja je družbo zapustil Srečko Meh, nadomestil pa ga je Ivan Majcen, ki na tem mestu ni dočakal konca leta. Ker dela že februarja ni bilo dovolj, so morali delavci na prisilni dopust. Julija je bilo odpuščenih 119 delavcev. Oktobra so se začela prva trenja med nemškim partnerjem Preventom Devom in Preventom Globalom. Največji kupec Prevent DEV je namreč zahteval odstop uprave Preventa Globala, sicer bi preselil proizvodnjo iz Slovenije, češ da naj bi bila uprava kriva za slabo stanje v družbi.

Novembra delavci na plačilni dan niso prejeli plač, zato so napovedali stavko. Na čakanje je medtem zaradi selitve proizvodnje v Sarajevo poleg 17 odšlo še 28 delavcev. Na začetku decembra je delavcem prekipelo, s protestom so želeli doseči, da se zamenja uprava. Na delo so se vrnili šele, ko je Prevent DEV obljubil, da bo plačal za že opravljeno delo in nakazal denar za plače. Delavci so s svojimi zahtevami uspeli, saj je Ivan Majcen na začetku decembra vendarle odstopil, nadzorni svet pa je za njegovega naslednika izbral Renata Krajnca.

Konec za proizvajalca kraljice mortadel
Leta 2009 smo spremljali tudi propad MIP-a. Prvi znaki propada so se začeli kazati marca, ko so Mipu zaradi neplačanih računov začeli odklapljati vodo, elektriko, plin in vodo. Še isti mesec se je začelo govoriti o stečaju družbe, delavci, ki so bili marca še brez kakršnega koli plačila v tistem letu, so stečaju nasprotovali. Družina Volk je potapljajočo se barko zapustila, družba pa je bankam dolgovala 71 milijonov evrov.

Konec marca je tako padla odločitev, da gre Mip v stečaj, rez dela je ostalo 271 delavcev, sledilo pa je tudi hčerinsko podjetje Pomurka, kjer je bilo zaposlenih 236 zaposlenih. V Pomurki se je nato začela saga z zalogami mesa, ki niso bile več primerne za prodajo, banka, ki je bila kot upnica lastnica mesa, pa dolgo časa ni dovolila, da se meso razdeli na delavce. Na koncu smo bili vendarle priča žalostnim prizorom, ko so delavci v prtljažnikih svojih avtomobilov iz družbe odpeljali vse, kar jim je ostalo od več let dela – kose mesa. V Mipu so se oglasili tudi kriminalisti. Zoper Vojteha Volka, Marka Volka in Martina Kovača so bile vložene kazenske ovadbe zaradi suma oškodovanja upnikov. Vendar pa Mipovi izdelki niso povsem izginili s prodajnih polic. Panvita je najela nekdanje Mipove obrate, obstaja pa tudi možnost nakupa.

Delavci Steklarske nove pet let brez plačanih prispevkov
Delavci Steklarske nove maja niso prejeli plač, ker so bili računi podjetja blokirani, zato so napovedali stavko. Poizvodnja je takrat stala že tri tedne, zato se je napovedoval stečaj. Kad je delavcem za prekinitev stavke ponudil izplačilo minimalne plače, kar so po oklevanju sprejeli, le dan pozneje pa je šlo podjetje v stečaj. A se je takrat nočna mora za delavce šele začela. Ugotovili so namreč, da jim družba pet let ni plačevala prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje.

Po številnih zahtevah delavcev, da naj lastnik poplača neplačane prispevke, so se Kad in delavci vendarle dogovorili, da bo Kapitalska družba prispevke poravnala iz vsakoletnega prispevka Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zaradi neplačevanja prispevkov so zoper nekdanjega direktorja Mihaela Kolarja, nadzornike in državo delavci vložili kazensko ovadbo. Številne nepravilnosti, predvsem opustitev dolžnega ravnanja, je pokazala tudi izredna revizija poslovanja. Medtem so potekali tudi številni poskusi za reševanje podjetja, a so vsi padli v vodo.

Reševanje vojaka Bavčarja (in njegovega Istrabenza) trajalo eno leto
Januarja se je začelo reševanje Istrabenza. Predstavniki bank so se sestajali vsak teden in po vsakem sestanku je javnost upala, da se jim je le uspelo dogovoriti. A so dogovor sklenili šele decembra, in sicer da gre Istrabenz v prisilno poravnavo. Najbolj je zagotovo odmevala septembrska kriminalistična preiskava v Istrabenzu, ko je policija sprožila obsežno preiskavo verižne prodaje svežnja 7 odstotkov delnic Istrabenza, s katero naj bi Boško Šrot, Igor Bavčar in sodelavci neupravičeno zaslužili več milijonov evrov.

Na začetku leta je bil razveljavljen sporazum Maksime Holdinga, NFD Holdinga, Fidine, Finetola, Maksime Investa in Diamonda o skupnem prevzemu Istrabenza. Maksimi Holding je grozilo celo poplačilo preostalih dolgov za 20 milijonov evrov. Zaradi pol milijarde dolgov Istrabenza se je govorilo celo o stečaju družbe, a so nadzorniki vse čas poudarjali, da razlogov za stečaj ni. Potapljajočo se barko je marca zaradi prodaje Marine Koper, s katero se ni strinjal, zapustil prvi nadzornik Janko Kosmina.

Bavčar Istrabenz zapustil šele sredi leta
Ker naj bi banke pogojevale reševanje Istrabenza z odstopom Igorja Bavčarja z mesta predsednika uprave družbe, je ta marca izrazil pripravljenost, da odstopi, a je pri tem postavil svoje pogoje. Banke so svojo zahtevo nato zaostrile in rezultat je bila razširitev uprave na še dva člana, na čelu pa je ostal Bavčar. Nadzornikom se je uspelo dogovoriti, da objavijo razpis za novega predsednika uprave, na katerega se je prijavil tudi sam Bavčar. Aprila je Istrabenz postal insolventen, približno v istem času pa je v Istrabenzu potekala preiskava zaradi suma, da je Bavčar zlorabil položaj. Istrabenz se je medtem skušal rešiti z dokapitalizacijo, ki pa ni uspela.

S 15. majem je predsednik uprave Istrabenza postal Bogdan Topič, ki je ob razširitvi uprave aprila postal njen član. Bavčar je ostal član uprave, a le nekaj več kot mesec dni, potem pa je podal svoj odstop. Istrabenz je na koprsko sodišče konec junija oddal predlog prisilne poravnave, a je ves čas ostajalo upanje, da se banke dogovorijo o prostovoljni poravnavi. Jeseni se je v reševanje Istrabenza vmešal še Petrol, ki ga je mikala predvsem Istrabezova energetika. Petrol je bil sprva pripravljen na odkup terjatev za 330 milijonov evrov, ker pa tega ni odobril nadzorni svet, so na Petrolu pozneje zahtevali, da se v reševanje Istrabenza in v jamstva za poplačilo terjatev vključi tudi NFD Holding. Oktobra je Istrabenz po zamenjavi predsednika nadzornega sveta dobil še prokurista Tomaža Berločnika.

Po skoraj enem letu sestankov bank upnic in lastnikov za reševanje Istrabenza so se ti vendarle dogovorili, da bo šel Istrabenz v prisilno poravnavo. Istrabenz se je v okviru finančnega prestrukturiranja zavezal, da bo obveznosti poravnal v štirih letih - nekaj manj kot 20 odstotkov do konca leta 2010, tretjino v letih 2011 in 2012, 47 odstotkov pa leta 2013. Upniki bi v skladu z načrtom dobili 508 milijonov evrov glavnice in obresti, kar pomeni okoli 99 odstotkov izkazanih terjatev. Če Istrabenz svojih obljub ne bo mogel izpolnjevati, lahko upniki kadar koli zahtevajo stečaj ali se skušajo ponovno dogovoriti o prostovoljni poravnavi, kar pomeni, da zgodba nekdaj koprskega velikana še zdaleč ni končana.

Neslaven propad Infonda Holdinga
Tudi dogajanje v zvezi z Infondom Holdingom in z njim povezanimi družbami ni izginilo iz medijev. Aprila je NLB Bošku Šrotu oziroma Infondu Holdingu podaljšal 130 milijonov evrov posojila za en mesec, kar je, kot že omenjeno, sprožilo spor v koaliciji in na čelu NLB-ja. Nato so za Šrota nastopili črni dnevi, saj mu najprej 3,5 milijona evrov posojila ni podaljšal NKBM, nato pa posojila ni podaljšal še NLB. Medtem je bila sklicana skupščina Pivovarne Laško, ki pa je bila tik pred začetkom preklicana, a so se mali delničarji odločili skupščino kljub temu izpeljati. Pivovarna Laško je veljavnost skupščine sprva izpodbijala na sodišču, a je pozneje vlogo umaknila. Ker Infondu ni uspelo vrniti posojila NLB-ju, je banka prodala deleža večinoma kar svoji hčerinski družbi.

Junija je Pivovarno Laško doletel obisk velikega števila kriminalistov. Preiskava je temeljila na prijavi Agencije za trg vrednostnih papirjev, da naj bi Laško skušalo nezakonito povečati nadzor v Mercatorju. Ker so se lastniška razmerja v Pivovarni Laško spremenila, so nadzorniki z mesta prvega moža odpoklicali Boška Šrota in ga zamenjali s predsednikom uprave Pivovarne Union Dušanom Zorkom. Večinski lastnik Kolonela, ki je lastnik Infond Holdinga, je julija postal Italijan Pierpaolo Cerani. Sledila je insolventnost Infond Holdinga, nato pa je holding začel voditi prav Cerani, ki ga je večkrat (ne)uspešno skušal dokapitalizirati. Infond Holding se je novembra odločil za tožbo zoper sedem bank, ki so zaradi nepoplačanih posojil prodale zastavljene delnice in s tem poplačale posojila. Kakšna je odločitev sodišča, še ni znano. Konec leta pa je mariborsko sodišče začelo stečajni postopek za Infond holding.